8.6 C
Ljubljana
sreda, 27 novembra, 2024

(PISMO BRALCA) Plačilni sistemi

Piše: mag. Mirko Macher

Naj najprej povem, da sem magistriral pod mentorstvom prof. dr. Staneta Uhana, ki je pri sindikatih vedno užival ugled in bil dejansko prvi strokovnjak za plačne sisteme v Sloveniji. Naslov magistrske naloge iz leta 1992 je Motivacija in stimulacija – osnovi za razvoj kadrov. Kot analitik dela in nazadnje direktor kadrovsko tehnološkega področja v Iskri Kibernetiki sem deloval sprva na razvoju plačnega sistema, sistematizacije in vrednotenja dela, tedaj, v osemdesetih preteklega stoletja, je bilo v Iskri Kibernetiki še okrog 2.200, v celotni Iskri pa okrog 5.000 zaposlenih. Toliko o mojem strokovnem profilu. Aprila 1991 sem se, po slovenskem gospodarskem kolapsu, podal na samostojno pot kot zasebni raziskovalec pri Ministrstvu z znanost in tehnologijo RS. Verjetno sem eden od prvih, če ne prvi, zasebnik, ki je v Sloveniji, s kolegom programerjem in matematikom, razvil plačno-kadrovsko aplikacijo (MO OD – mesečni obračun osebnih dohodkov), ki je bila v uporabi dvajset let (!)

Moj CV je znatno bolj bogat, o svojih kompetencah pa uvodoma le toliko, da ne bo kdo omalovažujoče zamahnil z roko češ: še eden …

Ko gledam, v oddaji Tarča na RTV SLO, ministrico za javno upravo, Hojnikovo, mi najprej ni jasno, od kje tej osebi toliko samozavesti; ne poznam njen strokovni profil, pa vendar imam dolgoletne izkušnje, da lahko ocenim njeno mimiko v dialogu z drugimi o plačni tematiki, ko nemočno govori in artikulira prazno slamo, z dobesednim posiljevanjem stroke in siljenju v nekaj, kar lahko povzroči izjemno veliko družbeno škodo, tako moralno kot finančno. Iskreno upam, da se motim, saj želim, da bi slovenski plačni sistem prebil plafon nesposobnosti sistemskega razmišljanja, ki se je z umikom profesorja dr. Uhana v pokoj, umaknil v močvirje strokovne zatohlosti.

Pristop:

Običajni plačni sistemi temelje na zahtevnosti in uspešnosti dela, kar pa je pogojeno s pravičnostjo vrednotenja dela in delitvijo določene plačne mase. Brez znanja in izkušenj ter ustrezne tehnologije, predvsem pa z odgovornostjo do dela in kapitala, ni mogoče biti konkurenčen v odprtem dobrinskem povpraševanju, niti doma niti v tujini. Slovenski plačni sistem se je razvil, če zanemarimo dvajsetletno monarhično razdeljevanje denarja v ruralni – kmetijsko in meščansko storitveni družbi, podprti z marketingom in trženjem produktov obrtniške, manufakturne in industrijsko proizvodne dejavnosti, iz zapuščine Tretjega rajha. Tarifni pravilniki v Iskri Kibernetiki, ki so začuda ostali v omarah, napisani v nemščini, so bili zapuščina, ki so jih zamenjali družbeni dogovori, samoupravni sporazumi o skupnih osnovah in merilih …., po Kardeljevem priročniku delitve v samoupravnem socializmu. Sistematizacija delovnih mest, normirne metode in modeli, so več ali manj izgubljali svoj namen, saj je stroka izgubljala na veljavi. In danes? Po osamosvojitvi je v Sloveniji t.i. Jugoslovanski plačni model, prirejen po švicarskem modelu- ženevske sheme, ko v ospredje pridejo zahteve po usposobljenosti, torej znanje oz. kompetentnost, po odgovornostih pri opravljanju dela, in po  specifičnih naporih pri delu in v delovnih pogojih ter po nevarnostih pri delu. Uspešnost in/ ali učinkovitost je lahko individualna, skupinska-timska in/ali kolektivna. Participacija pri delitvi dobička, je sodobni podjetniški pristop povezan s kapitalom in udeleženostjo zaposlenih v njem …

Pa javni sektor? V prvem desetletju tega stoletja, je bilo delitveno razmerje, v enotnem plačnem sistemu, 1:11 (!). Današnja vladna koalicija plače stiska v uravnilovko, socialistični model plač pa prevzema spiralo motivacijske in higienične degradacije posameznika, kolektiva in družbe kot celote, ki se vrti proti horizontalni premici.

Vlogo delivca plačne mase, dandanes, neodgovorno prevzame nase kar predsednik vlade, dr. Golob.

Kot nesporni strokovnjak na plačnem področju vrednotenja dela in kadrovske dejavnosti, želim poudariti, da javni sektor lahko najbolj transparentno funkcionira le v enotnem plačnem sistemu. Ob tem je potrebno sindikatom jasno povedati, da so le eden od treh partnerjev v pogajanju pri določanju plačnih razmerij, ki morajo zasledovati kriterij BDP, primerljiv med in z evropskimi državami.

Množica sindikatov, ki se drenjajo in mastijo ob bruto plačni masi članstva v javnem sektorju, mora najprej z notranjim dialogom v okviru javnega sektorja, urediti notranja razmerja, šele nato se lahko začne pogajati z zakonodajalcem (!!!) Enako velja za zasebni sektor, ki mora imeti enotnega pogajalca med zasebnim in javnim sektorjem, šele na koncu tako lahko pride na vrsto zakonodajalec in izvršilna avtoriteta, vlada RS, ki lahko na nivoju fiskalnih podatkov kompetentno oceni in odloči, koliko manevrskega prostora, za pogajanja o plačni masi javnega sektorja, dopušča fiskalni svet, kot ključni nadzornik.

Da ne bo pomote, star sem 68 let in se le na takšen način osveščanja počutim še najbolj koristnega, drugih želja nimam.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine