Piše: Špricerjev Pepi (Mravljišče.si)
Verjetno vam še nisem zaupal tistega delčka svojega življenja, ki se nanaša na stavko strojevodij decembra 1988. Naloga moje malenkosti je bila, da v primeru, če bo napovedana stavka res izvedena, poiščem stavkokaze. Torej tiste, ki znajo voziti in upravljati lokomotive ali potniške garniture na tirih, pa ne želijo stavkati.
Zato sem že novembra tistega daljnega leta 1988, ko je Slovenija že nekako gorela od upora proti vladajočim strukturam, uporabil vse svoje spretnosti, talente in čas, da sem poiskal partiji lojalne delavce na železnicah, natančneje na Železniškem gospodarstvu Ljubljana. Seveda, delavcev s takšno usmeritvijo ni bilo težko najti, a kaj, ko je bilo med njimi tako malo strojevodij. Saj veste, govorim o stavki, ki jo je vodil sedaj že legendarni Slavko Kmetič – nekaj sem o njem (med vrsticami, se razume) napisal že pred tedni, ko sem opisoval tiste vragolije iz dvigala v zgradbi RTVS. In da ne pozabim: stavka strojnega osebja je bila vnaprej napovedana, torej nekakšen poskusni zajček republiške zveze sindikatov, ki je pripravljala zakonodajo s tega področja, saj si niso mogli več privoščiti »spontanih prekinitev dela«, kot se je leto prej zgodila v Litostroju. A kaj, ko je govorica o tem prišla celo do samega šefa CK na Tomšičevi, mojega najljubšega malega človeka Milana K., ki je povsem pobesnel in klical na sindikat, češ kaj se pa vi, preklemanski sindikalisti, sploh greste. In tako postal poosebljena zaščita vseh obubožanih delavcev in kmetov, ki so po Titu našli svoje zavetje pod perutmi princa Milana iz prekmurskih Križevcev, znanega pod kodnim imenom »Plavi«.
Več si lahko preberete TUKAJ.
