Piše: Jože Likar
Ker je v prvi državi komunizma Sovjetski zvezi zavladal totalni teror, se temu niso mogle izogniti niti ženske. V borbi Leninovih boljševikov proti razrednim sovražnikom so bila »dovoljena vsa sredstva, ki jih demokracija ne pozna, diskreditacija in likvidacija, tudi fizična!« Zveni zelo znano.
Poleg pobijanja deset tisočev, kraja vsega za življenje potrebnega, požigov, pregonov v gulage in suženjstvo, je bila pomembna komponenta borbe proti »nazadnjaštvu«, tudi množično posiljevanje žensk. To svojo »revolucionarno pridobitev« so ruski vojaki prenašali tudi v države, kamor so prišli kot »osvoboditelji«. Milovan Djilas v svojih spominih navaja kako je na jugoslovanske pritožbe odreagiral Stalin, ki so ga takrat še po božje častili: » Naši heroji, ki so preživeli toliko krvavih bitk in prelili morje krvi, bi se ne smeli pozabavati s kako punčaro?«
O vprašanju žensk v Jugoslaviji je v svojih spominih pisala komunistka Angela Vode, ki se je s Partijo razšla ob podpisu pakta Hitler – Stalin leta 1939. Ona, ki je Kidriču in njegovim somišljenikom tolmačila, kaj naj bi komunizem bil, je sama končala v komunističnem zaporu. Na Nagodetovem procesu je bila obsojena na dvajset let zapora. V nečloveških razmerah je odsedela šest let. Med svojimi ječarji večkrat omenja ime – Mišo Praprotnik, zloglasni zasliševalec UDBE. Če je bil v diktatorski kraljevini Jugoslaviji primer ženske zapornice silno redek, je v Titovi »ljudski republiki« obsegal približno tretjino vseh zapornikov. Kakšen je bil odnos Tita do žensk dovolj pove knjiga Raduloviča: Tito in njegove žene. V knjigi je navedenih šestnajst žena, ljubic, priležnic in dopušča možnost, da to še ni vse. Napisal je tudi pesem na znani napev: » Druže Tito, ej, druže Tito, nešto bi te pito? Dal se smije, ej, dalj se smije ljubit cure dvije? Može sedam, ej, može sedam, samo ak si vredan!«
»Ponosni nasledniki komunistične partije« so manj izbirčni in »naprednejši«. Če si je Tito izbiral samo med ženskimi lepoticami, si, »najnovejši razred« svoje biološke potrebe zadovoljuje tudi z bulmastifi. Nekajkrat so bili v medijih omenjeni vasovalci v konjskih hlevih. Tožilka, ki je želela razčistiti primer bulmastifov, je doživela pogrom od svojih poklicnih kolegov. To dovolj pove o strokovnosti in predvsem o moralnem stanju v »neodvisnem« tožilstvu in sodstvu. Zato nas ne sme presenečati dogajanje v nočnem lokalu »Foto Pub«. Lahko domnevamo, da so to naravni dediči udbomafijske zalege, ki je z Golobovo jato ugrabila Slovenijo. Zbiranje dokazov še traja in bo trajalo, dokler to dogajanje ne bo utonilo v pozabo!
Zelo narobe pa je to, da si taki spolni obsedenci, dovolijo spisati še družinski zakon! Nekaj, kar je veljalo od začetka sveta, zakon med možem in ženo, se izničuje. Otroci so samo še trgovsko blago, ki si ga lahko privoščijo vsi spolni iztirjenci.
Navedel bom še primer naše mame. Imela nas je deset otrok. V mladih letih je kot mnoga primorska dekleta služila pri bogati družini v Trstu. Z gospodinjo sta šli na tržnico, mama je nosila cekarje in košare, ker se gospe to ni spodobilo. Gospa se je ustavila pri Ciganki, okrog katere se je stiskalo nekaj lačnih otrok. Bogata gospa je ogovorila revno mater: » Bi mi prodala enega od svojih otrok?« Ciganka, jezna in ponosna jo je ostro zavrnila: » Ne, gospa, taka roba se ne kupi in ne proda!«
Kar je vedela uboga ciganska reva, pa ni jasno našim »naprednim« strokovnjakom s področja demografije. Za začetek svojega dela je zdajšnja vlada ukinila demografski sklad, ker to ni njena prioriteta. Obenem pa vsi opozarjajo, da nam na vseh področjih manjka ljudi. Morda je to zato, ker se sedemstotisoč slovenskih otrok ni smelo roditi. Škodljive posledice predlaganega zakona lahko preprečimo z odločnim NE na referendumu.
Jože Likar, Na Otlici, 21. 9. 2022
