Piše: Frančiška Buttolo, Ljubljana
Č e s t I t k e vsem spoštovanim gospem kandidatkam za ministrice in spoštovanim gospodom kandidatom za ministre, ki bodo jutri – gotovo – začeli z delom v novi vladi, že četrti, ki jo bo vodil spoštovani gospod Janez Janša. Sedanjo vlado bo torej vodil eden največjih še živeči politikov in državnikov iz časa najbolj intenzivnega osamosvajanja in demokratizacije Slovenije. V ta čas spadajo najprej številni močni, resnično narodno uporniški, zametki neugasljive odločnosti za ohranitev slovenske oblasti – v takrat še socialistični republiki – Sloveniji (od 1988 do osamosvojitve 1991).
V resnici pa skoraj še bolj kot vse, kar se je domoljubnega dogajalo v času pred osamosvojitvijo, sodijo prva leta po njej. Samostojno Slovenijo je že nekaj ur po osamosvojitvi napadla JLA, ena najmočnejših vojsk v Evropi (kot so trdili voditelji Jugoslavije), tako da je bilo potrebno vsa politična dejanja v Sloveniji, ki so krepila in pospeševala osamosvojitev in demokratizacijo, v času jugoslovanskega napada nadgraditi tudi z vojaškimi zmagami, pa čeprav s komaj, komaj zadostnimi človeškimi močmi in njihovo oborožitvijo. Po vojaški zmagi Slovenije pa jugonostalgična vojna v Slovenijin še veliko let ni ponehala. Ni bilo vsem jugonostalgikom dovolj, da je bila Slovenija osamosvojena in demokratizirana, pa čeprav za ceno junaškega boja, in tudi smrti v njem. Kje neki, za vsak glas demokratičnosti na vseh volitvah, za vsak glas v medijih, za vsak samostojni in demokratični glas v mednarodnih organizacijah, pravzaprav v celotni slovenski politiki, so si morali največji slovenski domoljubi prizadevati skoraj tako močno, kot da še ne bi imeli niti samostojnosti niti demokracije. Napadi jugonostalgikov v samostojni in demokratični Sloveniji na vodilne osamosvojitelje so bili neverjetno pogosti, in zelo nevarni, zlasti za demokracijo, prav na vseh ravneh in na vseh področjih, ki jih je dosegla slovenska leva, največkrat do osamosvojitve in demokracije sovražna, politika.
Predvsem pa je bila hudo pod pritiski izsiljevanja potuhnjene udbe in partije. Sodišča so morala zaradi tega skrajno brezobzirno po nedolžnem obtožiti in krivično obsoditi številne pomembne osamosvojitelje, največkrat pa je bil krivično obtožen ali obsojen gospod Janez Janša. Saj ni mogoče verjeti, da je komaj nekaj dni od zadnje pranvo veljavne razveljavitve ene od kritvičnih sodb (o zadevi Trenta), ki se je vlekla več kot desetletje, vse z enim samim namenom, da bi bilo – pa čeprav s krivično obsodbo – onemogočeno politično delo gospoda Janše za samostojno in demokratično Slovenijo. Upajmo, da se je za gospoda Janšo pred par dnevi vojna za Slovenijo resnično končala! Pri vsem tem pa se v slovenski levi politiki, zlasti hudi jugonostalgiki, nesramno norčujejo, največkrat v javnih medijih, ki jih plačujemo davkoplačevalci, da je bila vojna za slovensko samostojnost in demokracijo leta 1991 samo opereta predstava!
Da, tudi zaradi vsega tega želim ministrom uspešno delo. Še zlasti pa to želim gospe dr. Ignaciji Fridl, ministrici za kulturo, ki se bo morala boriti za demokracijo v slovenskih javnih medijih. Sam Bog naj vam pomaga, spoštova gospa ministrica! V Sloveniji je od vsega najstrašnejša javnih medijev – lažniva – propaganda.


