Piše: Frančiška Buttolo
Desne stranke pa se morajo čimprej balkanizirati ali pojugosloveniti, če hočejo sploh še kdaj priti v parlament
Da slovenskega naroda že od leta 1945 (verjetno pa od leta 1918, kot ugotavlja g. M. Leskovar) ni več, je že dolgo znano. Zdaj pa je še uradno dokazano – tako rekoč – ker se s tem strinjajo vse slovenske politične strani, da tudi Slovenije ni več. Namreč moj članek “Slovenije ni več. Zdaj gre za Jugoslovenijo.” je izginil s portala Demokracija. Na njem je bil od 12. julija 2021. do včeraj. Ponoči je mrknil v neznano. Če ne bi bila njegova vsebina verodostojna, torej, draga, poslednja peščica Slovencev, se ga nihče ne bi bal, niti Nika Kovač, ki se ne boji samega hudiča, če jo podpira globoka država. Se me res bojijo? Imajo prav.
V tem svojem, zdaj izbrisanem članku, sem namreč obravnavala zmago Nike Kovač na njenem predvolilnem – preizkusnem – referendumu jugonostalgikov, seveda pod pretvezo, da gre za čisto vodo.
Sicer pa razumem, da se samo slaba tretjina prebivalcev “teritorije” Jugoslovenije (v balkanskem vojaškem žargonu, še iz Juge) še vedno ima za Slovence, vsi drugi pa se počutijo kot Jugoslovenci.
Čez štiri leta Slovencev ne bo niti toliko. Zato so desne stranke odpisane, če se ne bodo čimprej balkanizirale. Podobno bo z njihovimi mediji.
To so bile za desnico volitve brez vrnitve. Slovencev na oblasti v Jugosloveniji ne bo nikoli več. S tovrstnimi fašisti so v zadnjih dveh letih jugonostalgične nevladne organizacije, tudi s tujo pomočjo, enkrat za vselej opravile. Gospod Janša pa bo od Golobove zmage naprej lahko sodeloval samo še v dobro celotne jugoslovenske skupnosti. Jugoslovenske skupnosti, ne v dobro slovenskega naroda, Slovencev. Zdaj je konec nacionalizma in fašizma. Kar je v resnici povedal tudi g. Janša sam, v svoji prvi izjavi po objavi volilnih izidov. Slovenci so od teh volitev dalje politični tabu.
To pa pomeni, da se morajo desne stranke, če hočejo imeti vsaj kanček upanja – ne zato, da bi se vrnile na oblast, ampak vsaj v parlament, krepko pojugosloveniti, v resnici balkanizirati. Vse, zlasti pa Ljudska stranka, NSi in SDS, glavne Demosove stranke.
Tu pa je moje podpore desnici konec. Bom samo še potomka izumrlih Slovencev. Potem pa na drugi svet, kmalu. Saj rada odidem, če se nekoliko oprem na čudoviti verz iz umirajočemu Prešernu posvečene pesmi Umirajoči pesnik, umetnine prve slovenske pesnice, naše drage Fanny Hausmann, še vedno edine, s Prešernom primerljive, slovenske ženske avtorice pesmi s praktično vsemi razsežnostmi notranjega in zunanjega bistva človekove usode.(Naj mi oprosti kar precej in nadarjena gospa Makarovičeva). Kljub temu, da je Haussmannova javno, s podpisom pod eno svojih pesmi, zapisala, da je Slovenka, ji izumirajoči Slovenci tega še zdaj ne priznamo.
Častimo pa župana Ljubljane, najboljšega političnega prijatelja zmagovalca zadnjih volitev, a ne zato, ker se ima za Slovenca, temveč zato, ker poudarja, da je jugoslovenskega, srbsko-slovenskega porekla. Da ima v resnici dve domovini. Kot več kakor polovica prebivalcev na jugoslovenski, nič več na slovenski, “teritoriji”. Meje so že padle.
Pa naj bo, pa naj vlada glavnemu mestu Jugoslovenije. Nekdo pač mora vladati, če Slovencev ni več.
—
Frančiška Buttolo, Ljubljana