Piše: Blagovest.si
Iz svetega evangelija po Luku (Lk 4,1-13): Tisti čas se je Jezus vrnil od Jordana poln Svetega Duha in Duh ga je vodil štirideset dni po puščavi, hudič pa ga je skušal. Tiste dni ni nič jedel. In ko so ti dnevi minili, je postal lačen. Hudič mu je rekel: »Če si Božji Sin, reci temu kamnu, naj postane kruh.« Jezus mu je odgovóril: »Pisano je: Človek ne živi samo od kruha.«
Nato ga je hudič povedel gor, mu v hipu pokazal vsa kraljestva sveta in mu rekel: »Tebi bom dal vso to oblast in njihovo slavo, kajti meni je izročena in lahko jo dam, komur hočem. Če torej predme padeš in me moliš, bo vsa tvoja.« Jezus mu je odgovóril: »Pisano je: Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!«
Potem ga je hudič odvedel v Jeruzalem, ga postavil vrh templja in mu rekel: »Če si Božji Sin, se vrzi od tukaj dol; kajti pisano je: Svojim angelom bo zate zapovedoval, da te obvarujejo, in: Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadéneš ob kamen.« Jezus mu je odgovóril: »Rečeno je: Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!«
Ko je hudič končal z vsemi skušnjavami, se je za nekaj časa umaknil od njega.
Odlomek o skušnjavah, ki jih je Jezus doživljal v dobi nekakšne karantene v času pred svojim javnim nastopom je zelo značilen za začetek postnega časa. Ne vemo, če je bila to res prava puščava, vsekakor pa je res, da je šel Jezus v samoto. Torej na kraj, kjer je bil po eni strani zelo izpostavljen in ranljiv, po drugi strani pa je bila samota kraj nemotenega pogovora z Očetom. No, ne čisto nemotenega, kajti skušnjavec je bil ves čas na preži.
A preden sploh lahko pristopimo k razlagi tega odlomka, poskušamo ozavestiti Jezusov dokaj nenavaden položaj. Zavedal se je svoje posebne identitete. Ni bil enak kakor drugi ljudje. Ni pa ustrezal podobi mesije, kot so ga pričakovali ljudje, sklicujoč se na obljube Stare zaveze. Predvsem pa je bil nam enak v vsem, razen v grehu. Vendar se ni oklepal te enakosti z Očetom. Kot je zapisal sv. Pavel: podobo hlapca je vzel nase, se ponižal do smrti, smrti na križu. Če pozorno berete zapis o začetku Jezusovega javnega delovanja, se Jezus da krstiti svojemu sorodniku Janezu. To ni bil krst kot temeljni zakrament krščanstva, pač pa znamenje spreobrnitve. Jezus tega dejanja ni potreboval, pa se je vendarle izenačil že v tem dejanju z grešnim človeštvom.
Več si lahko preberete TUKAJ.