Piše: Davorin Kopše
Začnimo z zgodbico o tem, kako pridobiti neko dobrino, ne da bi plačali. V lokal pride gost in naroči kavo. Natakar mu jo prinese, gost pa si premisli in bi rad čaj. Natakar odnese kavo in mu prinese čaj. Gost popije čaj in odide. Natakar steče za njim in zahteva plačilo. Gost mu pove, da ne bo plačal, ker je kavo zamenjal za čaj. “Ampak tudi kave niste plačali, gospod,” reče natakar. Gost mu odvrne: “Seveda ne, saj je tudi popil nisem.” Nato gost vehementno brez plačila odide. Potreplja se po žepu s partijsko knjižico in si reče: “Znamo mi rdeči, znamo.” Predhodnica plačilnih kartic za privilegirane prvorazredne komuniste je več kot očitno partijska knjižica. Za nekatere še vedno.
Te dni je v javnost kot strela z jasnega udarila novica, da je velenjsko okrajno sodišče izdalo sodbo v imenu ljudstva zaradi tvitov Janeza Janše o ukradeni vili, kjer ima sedež stranka Socialni demokrati. Ljudstvo, v katerem imenu je bila sodba izdana, o njej ni vedelo nič. Še več, o sojenju ni vedel nič niti toženi Janša. Ni namreč prejel pošte s pozivom, naj poda odgovor na tožbo, kar bi bila pravilna praksa. Šele če tožena stranka na tožbo ne odgovori v določenem roku, se izda tako imenovana zamudna sodba. Kako odgovoriš na tožbo, s katero nisi niti seznanjen, in uveljaviš svojo ustavno pravico do obrambe, strokovnjaki še ugotavljajo.
Ja, prav ste uganili, poleg tožbe tožena stranka ni prejela niti sodbe. No, medijem ni mar za resnico in dejstva. Takoj so začeli poročati, da mora Janša plačati Socialnim demokratom 10 tisoč evrov in da se mora prvorazrednim opravičiti. Če ne bi bilo grozljivo, bi bilo smešno. Dogajanje namreč spominja na čase tajnih uradnih listov, kjer so objavljali predpise, ki smo se jih morali vsi držati. Pa tudi Janša se je že moral dokazovati, na katerem neznanem kraju je bil v času domnevnega prejema podkupnine.
Vidni predstavniki Socialnih demokratov so po objavah v medijih, morda pa so to celo sami plasirali, začeli evforično komentirati “nevidno” (beri tajno) sodbo. Čutiti je bilo slavne stare tiranske čase komunizma, kjer si se hitro znašel za zapahi in na mučilnih napravah na podlagi tajne obtožnice. Takrat je Udba rekla, da bo žrtev že vedela, zakaj je preganjana, če že organi pregone tega ne vedo. Če ni kriv za to, kar mu očitamo, pa je zagotovo za kaj drugega, so bili mnenja. Preklete podobnosti.
Okrajno sodišče Velenje
Ampak velenjsko sodišče ni kar neko sodišče. V zgradbi velenjskega sodišča domujejo tudi velenjski Socialni demokrati, kjer je predsednica Andreja Katič, ki je tudi podpredsednica Socialnih demokratov. Še več SD je v tej zgradbi celo lastnica prostorov. Zgovorne okoliščine spominjajo na mariborska sodnika Slavka Gazvodo in Matjaža Štoka, ki se rada udeležujeta dogodkov pod rdečo zvezdo v režiji Socialnih demokratov, na svojih delovnih mestih pa sodita v imenu ljudstva. Zlizana avantgarda, ni kaj.
Ostanki Bavconovega revolucionarnega prava se na ta način še kako uveljavljajo tudi danes. Nič nam ne pomaga tudi, če je devetdeset ali celo več odstotkov sodnikov poštenih in imajo dobre namene, če oni sodijo le drugorazrednim. Za zaščito prvorazrednih je dovolj zgolj nekaj odstotkov in vpliv vodilnih. To čuvajo kot zenico svojega očesa.
Pojavile so se celo trditve oziroma ugibanja, ali je morda kar bivša ministrica za pravosodje Katičeva spisala perverzno sodbo in vodila ta luknjičast proces. Katičeva tudi sicer ni kar nekdo, je tudi predsednica Združenja borcev za vrednote NOB Velenje. To je tistega združenja, ki se tudi na nacionalni ravni vedno postavi na stran dosežkov revolucije, sklicevanje na NOB pa jim bolj ali manj služi za krinko.
Janša je torej po mnenju globoke države, ki uporablja vzporedne mehanizme, že kriv. Mora plačati in mora se opravičiti, odmeva v vili na Levstikovi 15 v Ljubljani, o kateri govori primer ukradena vila. Vrabčki že čivkajo primere iz preteklosti, kjer je odmevalo mora v zapor, njegova usoda je zapečatena, nikoli več ne bo predsednik vlade in podobne revolucionarne parole udarniških ustvarjalcev krivic. Da o preventivnih 22 ali več ovadbah zoper Franca Kanglerja, da se ne bi vrnil v politiko, sploh ne govorimo.
Primer ta in ta
Plasiranje primera ukradena vila je bila še enkrat več medijsko usklajena in uničujoče naperjena proti eni sami osebi. Trenutna vladna koalicija je velika grožnja prvorazrednim uživalcem preužitka, ki jim ga je namenil propadli režim jugoslovanskega in slovenskega komunizma. Izkazalo se je, da je ta režim propadel le kar se tiče ekskluzivnega vladanja, da pa vzporedni mehanizem tega režima, ki ga v svoji knjigi opisuje raziskovalec Rado Pezdir, še kako deluje. Obravnavani primer še enkrat več dokazuje, da so mediji nedvomno eden izmed vzporednih mehanizmov. Ta vedno v ključnih, včasih pa tudi v bizarnih primerih, podpre svinjarije paralelnih oblastnikov v državi, ki niso bili izvoljeni ali pa niso dobili večinske podpore. To so tisti, ki so v času po osamosvojitvi in zamenjavi politične ureditve države kljub temu ves čas nesorazmerno vplivni.
Ob tem spomin zanese k naslovu, kot je denimo Primer odrezana roka in podobno. V tem jasno vidimo željo medijev po izpostavitvi bistva. Problem je odrezana roka, ne Julija Adlešič. Enako je v našem primeru problem ukradena vila, ne Janša. A vatli so seveda drugačni.
Komi klobasarjenje
Prodajajo nam klobase, da je vila na Levstikovi 15, kjer z zaskrbljenostjo spremljajo uspehe vlade in njeno dejansko podporo med ljudmi, pridobljena na zakonit način. Centralni komite Zveze komunistov je v času propadlih prednikov Socialnih demokratov domoval v delu zgradbe zdajšnjega parlamenta na Tomšičevi 5 v Ljubljani. Ta ni bil nikoli v njihovi lasti, ampak so ga imeli v uporabi, kar jim je v skladu z revolucionarnim pravom pripadalo. Točno to nepremičnino so zamenjali za judovsko vilo na Levstikovi 15. Nekaj, kar ni bilo njihovo so torej zamenjali za nekaj, kar je s tem postalo njihovo. Pa razumi, če si normalen. In ja, to se da braniti le s politično lojalnim sodstvom.
Podobnost je torej evidentna. Gost v lokalu ni plačal čaja, ker ga je zamenjal za kavo, ki ni bila njegova, Socialni demokrati pa niso plačali vile, ki so jo zamenjali za stavbo, ki ni bila njihova. So primeri, v katerih so najemniki stanovanj ta stanovanja prodajali, čemur rečemo goljufija, primer zamenjave najetega objekta za objekt, ki bi prešel v trajno last, pa mi do zdaj ni znan. Edini tak primer je ukradena vila. Zadeva ukradena vila torej še zdaleč ni dokončno pojasnjen, na to vilo pa so vezane štiri hipoteke za visoke zneske. Gospodarnost negospodarnih in poštenost pretendentov za oblast pa je s tem še enkrat dobro pojasnjena. Lahko na volitvah pošteno zmagajo? Ne, oni nikoli nobene igre ne igrajo pošteno!
Morda pa vse nezakonito vendarle ni vedno ukradeno. Nekaj je tudi prigoljufanega ali vehementno prilaščenega. Veličasten spomenik krvnika Borisa Kidriča v Parku EU ostaja branik režima in blokad v glavah. Zato se mu klanjajo. Dejan Židan je na kongresu njihovega podmladka leta 2018 izjavil: “Vam seveda želim, da se vam izide veliko bolj srečno, bi pa za sebe in za svoje takratne tovariše rekel: ‘Splačalo se je!’.” Židan ve, kaj govori. Ampak vemo tudi mi, zato moramo narediti vse, da se kriminal in svinjarije ne bodo splačale.