Piše: Mirko Macher
Levičarska enotnost in solidarnost in medijska gorvzetost, o kateri govori v kolumni dr. MT, in iz katere veje komentatorjeva razočaranost, da desnica ni vsaj nekoliko bolj prepoznavna v svojih pogledih in odzivih v javnosti. Tej levičarski enosti pravimo enoumje! Prav antipod temu je tisti konservativni zagon, moč in vztrajnost, ki žene k napredku, in ki manjka razvajeni deci komunizma.
Zgodovinsko stališče, ki ga je v svoji politiki udejanjala komunistična partija (KI in državne KP), je bilo: popolna enotnost in podrejenost partijski disciplini, ki je v ta namen šolala kadre v zloglasni Akademiji (Felixa Djerdjinskega), med njimi diktatorje in morilce avnojske Jugoslavije. Znano je medvojno in povojno delovanje partije, ki je prevejalo pripadnost KI (Komunistična internacionale, avantgardne mednarodne organizacije proletarcev vseh dežel), z brezpogojnim izvrševanjem zapovedanih najhujših zločinov nad človeštvom, kar se ne bi sramoval niti sam Reichsführer-SS Himmler/ nacisti (NDSAP), saj je Stalin s svojimi jugoslovanskimi učenci (Broz, Kardelj oba Mačka Kidrička, Ribičič, Leskošek, itd itd.), ki so bili podaljšana roka likvidatorske partije in se je zajedla v vse pore narodnoosvobodilnega odpora (Vos, Kp, Ozna, Udba, in kasneje Kos, idr), prisilil v podrejenost tudi premnoge kmete (rusko kolhoze), duhovnike, intelektualce, … Način delovanja je bil tehnološko izpeljan iz hitrega kurza Vkp (boljševikov), kar so naši vrli partijski učenci obvladali, saj so bili najbolj učinkoviti, pri množičnih pobojih na število prebivalcev v svetovnem merilu, prav v Sloveniji.
Se torej še kdo čudi, da je podmladek rdečega plemstva tako vztrajen, ne glede na škodo, ki jo dela lastnemu narodu. Njihovo načelo je itak: slabše za Slovenke in Slovence, boljše za nas: naslednike redečih likvidatorjev slovenskega naroda.
Skratka, ne si želeti enotnosti, vsak stranka ima svoj program, s katerim kandidira na volitvah, tako naj v demokratičnih deželah, kjer vlada pravna država in demokratična ureditev, tudi ostane.
