Vlada Republike Slovenije pod vodstvom Janeza Janše se je včeraj poklonila spominu na pogumne tigrovce, ki so se 13. maja 1941 spopadli na Mali gori pri Ribnici z italijanskim okupatorjem.
Predsednik vlade Janez Janša je včeraj na twitterju zapisal: Danes se spominjamo začetkov oboroženega upora proti #okupator41. 13. maja 1941 so (potem ko so jih izdali Kardeljevi in Kidričevi komunisti) italijanski vojaki na Mali gori pri Ribnici napadli vodstvo #TIGR. Padel je poveljnik Danilo Zelen, ranjen je bil Ferdo Kravanja.
Vlade Republike Slovenije je popoldne na twitterju zapisala: Vlada je v spomin na začetek oboroženega upora proti #okupator41 položila venec na Mali gori pri Ribnici. 13.5.1941 so (potem ko so jih izdali Kardeljevi in Kidričevi komunisti) italijanski vojaki napadli vodstvo #TIGR. Padel je poveljnik Danilo Zelen, ranjen je bil Ferdo Kravanja.
V imenu vlade RS so venec položili pripadniki častne čete Slovenske vojske, ki so se ob tem spomnili junakov, ki so se kot prvi z orožjem uprli italijanskemu okupatorju. S svojim vencem se je spominu na pogumne tigrovce poklonil tudi predsednik republike Borut Pahor.
Več o pomenu organizacije TIGR si lahko preberete v naslednji reviji Demokracija. Koprski publicist Milan Gregorič je med drugim o tem zapisal:
Veličastna, a bridka usoda primorskega uporništva
Milan Gregorič: »Kljub navedenemu pa je komunistično vodstvo NOB še poldrugo desetletje po vojni obravnavalo TIGR kot politično nazadnjaško, meščansko teroristično organizacijo in v njegovem vodstvu videlo agente tujih, imperialističnih obveščevalnih služb, kar npr. kaže tudi seja CK ZKS z dne 13. 6. 1958, na kateri so na zahteve preživelih tigrovcev po rehabilitaciji TIGR, preučitvi njegove zgodovine in ustanovitvi posebne tigrovske veteranske organizacije padale po TIGR naslednje uničujoče ocene (Primorski Rodoljub, 5/2001): »TIGR ni bilo napredno gibanje, čeprav je bilo usmerjeno proti fašizmu, ker to ni bila zavestna politična akcija, ampak narodnoosvobodilno gibanje« (Mitja Ribičič).«
Gregorič: »In v teh okoliščinah je na Krasu v režiji Vilija Kovačiča nenadoma vzniknilo novo alternativno tigrovsko društvo ‘Slovenski TIGR 13. maj’, ki vsebinsko nadaljuje program zadušenega koprskega društva. Organizira npr. vzporedne slovesnosti na Mali gori nad Ribnico 13. maja, to je na dan prvega oboroženega spopada z okupatorjem na slovenskem ozemlju, in sicer med italijansko soldatesko in tigrovci. Predlaga razglasitev 13. maja za državni praznik, Danila Zelena za narodnega junaka in postavitev njegovega spomenika v parku pred stavbo predsedstva idr. K rehabilitaciji TIGR je pripomogel tudi Janez Janša, ko se je kot predsednik vlade leta 2005 v odmevnem govoru na Mali gori kot prvi slovenski državnik primerno poklonil TIGR in mu priznal zgodovinsko mesto, ki mu pripada. Pisatelj Boris Pahor je ob tej priložnosti dejal, ‘da si je takšno izjavo predsednika vlade dolgo želel’.«
O dogajanju na Mali Gori pri Ribnici je lani za oddajo Pričevalci na TV Slovenija spregovoril Pričevalec Bruno Tekavec. Glej tukaj!
Jože Možina: Pričevalec Bruno Tekavec o očetu Filipu, da je izdal tigrovce
Izdaja tigrovcev je bila delo indoktriniranega komunista
Tam so se utaborili Danilo Zelen, Anton Majnik in Ferdo Kravanja. V spopadu z Italijani na Mali gori 13. maja 1941 je mrtev obležal 34-letni Danilo Zelen iz Senožeč. 29-letni Ferdo Kravanja iz Čezsoče je bil ranjen in zajet. 36-letnemu Antonu Majniku iz Volč na Tolminskem pa je uspelo pobegniti. Po njihovi predanosti boju bi bilo moč sklepati, da naj bi si ranjeni Zelen v brezupnem položaju pognal smrtni strel v glavo s svojo roko, Kravanji pa naj bi to ne uspelo in se je le obstrelil. Že vklenjenemu Majniku je uspelo celo pobegniti. Oba sta preživela in nadaljevala boj v partizanskih vrstah. To je bil prvi oborožen spopad Slovencev z italijansko vojsko v novo okupirani Sloveniji.
Kdo je bil Filip Tekavec – Gašper
Kdo je bila torej oseba, ki je s pisnim obvestilom izdala italijanski okupacijski vojski primorske antifašiste – tigrovce? S kakšnim namenom? Pričevalec Bruno Tekavec je povedal, da je bil to Filip Tekavec, njegov oče, predvojni komunist in poznejši komandant ribniške čete. Vendar zgodbo je treba osvetliti še z nekaterimi drugimi argumenti.
Življenjepisni viri govorijo, da se je Tekavec Filip – Gašper rodil v Ribnici leta 1912. Leta 1928 je stopil v podoficirsko šolo, sodeloval v demonstracijah v Šibeniku l. 1932 in bil obsojen po zakonu o zaščiti države na 5 let zapora. Po prestani kazni se je vrnil v Ribnico in je bil leta 1939 sprejet v Komunistično partijo. Po okupaciji je med prvimi odšel v partizane, bil komandant raznih enot, med drugim tudi Ribniške čete, in dopolnilne brigade pri Glavnem štabu Slovenije. Bil je osemkrat ranjen.
Vendar je treba povedati, da tega dejanja Filip Tekavec ni storil kot partizan ali poveljnik ribniške čete, temveč kot predvojni komunist, kajti partizanov in ribniške čete tedaj še ni bilo.
Revolucijo je poganjala boljševistična ideologija
Prva partizanska četa v Sloveniji je bila Molniška četa, ki je imela svoje korenine že v predvojnem delovanju zadvornške Svobode, ustanovljene leta 1927. Po prepovedi Svobode leta 1935, je že leta 1924 delovala v Zadvoru prva skojevska skupina in na pobudo komunistov in pod okriljem socialdemokratov je bilo ustanovljeno delavsko društvo Svoboda, v okviru katerega se je odvijalo celotno politično delovanje v občini Dobrunje. Iz tega bazena izhajajo borci Molniške čete in drugih enot, ki so se tu učili marksizma in leninizma. Molniška četa, je bila torej prva partizanska četa v Sloveniji, ki je obstajala in delovala od 13. julija 1941 do 7. januarja 1942, ustanovljena je bila na območju občine Moste – Polje. (Vir: Edo Svetek) Treba se je zavedati, da je revolucijo poganjala naprej boljševistična ideologija, ki ji je upor proti okupatorju pomenil tudi boj za oblast.
Po vojni je bil Tekavec Filip – Gašper načelnik vojnega okrožja Novo mesto, nazadnje pa komandant vojaške enote na Rakeku. Upokojen je bil kot podpolkovnik in prejel visoka državna odlikovanja, bil je častni občan Ribnice. Umrl je leta 1983.
Zamolčana resnica o izdaji primorskih tigrovcev
Resnica o izdaji primorskih tigrovcev je bila zamolčana, o njej se ni nikoli govorilo, niti ni bil storilec procesiran za izdajo slovenskih domoljubov fašistom. TIGR je imel globoke korenine v primorskem ljudstvu, večina nekdanjih borcev TIGRA se je vključila v partizanske vrste. Predvsem ni res, da je tigrovce povezala z množicami »in jim pokazala jasen vseljudski cilj« šele OF, saj dejstva pričajo drugače, tudi tržaški proces ni tigrovstva obglavil, nasprotno še okrepil ga je. Enostransko komunistično ocenjevanje TIGRA organizaciji ni bilo naklonjeno, zgodovina TIGRA je izpričana z dejstvi.
Zgodovina tigrovstva je veličastna zgodba o Primorski, je človeško najgloblje pričevanje o Primorcih. TIGR je najžlahtnejši pričevalec neuničljive volje malega naroda, ko se znajde v krutih krempljih in uničevalnem ognju večjega naroda, obsedenega z idejo o nadnarodu. TIGR je Primorska, TIGR so Primorci (besede pok. Marjana Bevka, predsednika Društva za negovanje rodoljubnih tradicij organizacije TIGR Primorske, 2007) Pisatelj Boris Pahor je dejal. Bil je upor duha. Izdaja tigrovcev ni bilo domoljubno dejanje, temveč ideološko! Obsojanja vredno.
Mamo zaprla in mučila domobranska policija, prestala nemško delovno taborišče, po vojni zapore OZNE
Zgodba je zanimiva tudi za raziskovanje vzrokov bratomorne vojne na Slovenskem, ko je brat brata izdajal za ideološke cilje komunizma v izvirni in pristni leninistični obliki ali tudi ideološko obrambno. Ideološki cilji komunizma so se utemeljevali z revolucijo in internacionalizmom. Pomemben je bil cilj ne pa sredstva za dosego tega cilja. Nikar ne mečimo ljudem peska v oči, da je bila izdaja tigrovcev na Mali Gori pri Ribnici delo partizana, temveč indoktriniranega komunista, nastrojenega proti Angležem, saj so komunisti obtoževali tigrovce, da so zapleteni v razne imperialistične mreže, ti so veljali za agente angleškega Intelligence servisa.
Pretresljiva izpoved o krutih razmerah, ki jih je Bruno Tekavec kot otrok doživljal med vojno, potem ko je mamo zaprla in mučila domobranska policija, se nadaljuje tudi po vojni, ko ja mama po prihodu iz nemškega delovnega taborišča pristala še v zaporih OZNE.
Nujnost dialoga o vzrokih zle usode slovenskega naroda
Tedanji nesporazumi in nestrpnosti postajajo tudi danes aktualni. Tu bi omenila ocene o težko obvladljivih političnih razmerah pred in med NOB in dogodke po vojni, kakor tudi procese, ki so sledili. Udeleženci pogosto vztrajajo na svojih ideoloških pozicijah in so vse premalo pripravljeni na dialog o vzrokih zle usode slovenskega naroda in na medsebojno odpuščanje. Zločini na obeh straneh postajajo vir spoznanj in doumevanja zgodovinske komplementarnosti naših usod.
Nauk te zgodbe je zagotovo spoznanje, da je Filip Tekavec kot revolucionar postavil svojo razredno zavest pred domovinsko, domoljubno, pred tigrovski upor proti fašističnemu terorju in raznarodovanju Primorcev, saj se je mogel in bi se moral zavedati posledic svojega nepremišljenega dejanja. Sicer pa nismo tu, da bi komu, ki se ne more več braniti očitali in ga obsojali, temveč da se spravimo in učimo na napakah.
Jože Možina/casnik.si
