Tajfun pojavil se je, a ne tropski,
pometel naglo s celim je prostorom,
uslužno klanjal se je le pred dvorom,
v deželici nekakšni polevropski.
Zametel medijske je povezave,
pretrgal jih in nase jih navezal,
v normalni prostor s silo vso zarezal,
igračkal se z usodo je narave.
Prahu je dvignil, da je vse nastlano,
a vendar se o tem naj ne poroča,
zadeva medijsko preveč je vroča,
ukazan molk je, kot je dobro znano.
Po prahu gazi prašen ves prašinar,
zaveda se, da treba je molčati,
od sebe prav nič o tajfunu dati,
če hoče biti še naprej novinar.
Reporter, žurnalist, poročevalec,
kar koli že in da ga ne odnese,
prašinar ves se pred tajfunom trese,
se klanja mu rekoč: »Ti, zmagovalec!«
Tajfun prašinarja samo ošvrkne,
»Mar ti reporterček si tisti mali,
ki lastni so vetrovom te prodali,
češ tak reporter itak kmalu mrkne?«
…
Raportér je znova raportiral,
komandantu raport dal svečano,
raportiral, kar je itak znano,
da ustroj vojaški bo podpiral.
Ve se, kdo je zdaj sovražnik novi,
koga, kje potrebno je napasti,
pri nedotakljivi vojske časti
kje minirajo naj se mostovi.
Raportiral je, se nič ženiral,
saj je plačanec, vojak najemnik,
plače milostne samo prejemnik,
komandanta zanjo bo podpiral.
Delal v glavnem bo obveščevalno,
v raportu, kot vsakič je obljubil,
čast že zdavnaj je soldat izgubil,
kot reporter tulil bo banalno.
