Piše: mag. Tadej Ian
Islamisti, ki fundamentalistično črpajo iz islamskih svetih spisov oz. starodavnih arabskih plemenskih praks, imajo na podlagi islamskega instrumenta tekija (taqiyyah) moralno pravico, da lažejo, zavajajo, varajo in manipulirajo z nemuslimani, da bi uničili zahodno kulturo, razglasili islamske kalifate in uvedli šeriatsko pravo v vsaki državi Zahoda.
Ena največjih težav Zahoda in še posebej zahodne levice je t. i. evropocentrizem. Pri slednjem gre za obliko etnocentrizma, ko so evropski kolonizatorji vse neevropske kulture in civilizacije presojali z evropskega, tj. zahodnega stališča. Tudi danes, ko postmodernistični levičarji prisegajo na multikulturalizem, se (vsaj pri njih) ni nič spremenilo. Zahodna (še posebej radikalna) levica je v svojem videnju sveta razvila Evropocentrizem 2.0. Zdaj ne gre več za zaničevanje neevropskih kultur, ampak so šli v drugo skrajnost: radikalni levičarji obožujejo neevropske kulture in zaničujejo evropsko. Toda zahodni radikalni levičarji ljudi, ki prihajajo iz drugih kultur oz. civilizacij, še vedno dojemajo kot ljudi, ki so njim kulturno in ideološko podobni (čeprav niso), imajo iste vrednote (čeprav jih nimajo), razmišljajo na enak oz. podoben način kot oni (čeprav ne) ipd. Posledica je, da levičarji o tujcih in tujem razvijejo popolnoma nerealno in pogosto celo iluzorno predstavo. V kombinaciji z množičnimi migracijami iz tujih civilizacij v Evropo in druge dele Zahoda je to iluzorno dojemanje sveta s strani levega političnega pola spričo dejavnika rastočega islamizma na Zahodu grožnja celotni zahodni civilizaciji, ki ji levi pol v tem trenutku na žalost vlada.
Načelen odnos do laži v islamu je drugačen kot na Zahodu
Temeljna past, v katero so se levičarji ujeli v odnosu do islamistov, katerih glavni cilj je uničiti zahodno kulturo, razglasiti islamske kalifate in uvesti šeriatsko pravo v vsaki državi Zahoda, je past krščanstva. Čeprav danes spodoben povprečen levičar na ves glas razglaša, da je ateist in nenaklonjen kakršni koli obliki vpliva religije – še posebej krščanske – na politiko oz. družbo, pa levičarji v svoji lažni humanosti in odprtosti do tujcev in tujega izhajajo točno iz krščanskega kreda. Levičarji namreč nezavedno domnevajo, da si ves svet deli krščanske vrednote, kar pa seveda ni res, saj je to evropocentrično stališče. Osma krščanska božja zapoved denimo pravi: »Ne pričaj po krivem.« To v bistvu pomeni, da krščanstvo zahteva resnicoljubnost oz. da je laganje v krščanstvu vedno moralno nesprejemljivo dejanje. Evropocentrična logika pravi, da laganje vsi po vsem svetu obsojajo enako. To pa seveda ni res. Res je, da je laganje načeloma družbeno disfunkcionalno dejanje, saj bi zagovarjanje laganja v kateri koli družbi pomenilo, da se v družbo posledično kratkoročno vnese negotovost in dolgoročno kaos, ker bi v taki družbi prosperirale osebnosti t. i. temne triade, ki nimajo empatije in jim laž ni tuja. Toda to še ne pomeni, da vse kulture oz. družbe obsojajo katero koli laž v katerih koli okoliščinah.
Kot smo že pisali, je islamska družba plemenska družba, v kateri za domače ljudi, torej muslimane, ki živijo v t. i. »hiši miru« (Dar al-Islam), veljajo humana pravila, medtem ko za tujce, torej nemuslimane, ki živijo v t. i. »hiši vojne« (Dar al-Harb), velja brezpravnost. To pa je popolnoma drugačna logika, kot je prisotna v krščanstvu, v katerem velja pravilo »Ljubi svojega sovražnika« in so tujci načeloma dobrodošli in sprejeti enako kot domači ljudje.
Naslednji pomemben faktor je v razliki med Jezusom iz Nazareta, krščanski inkarnaciji boga na Zemlji, in islamskim Alahom. Jezus je pridigal nenasilje in ljubezen ter (med drugim) resnicoljubnost. Na drugi strani pa je Alah, ki se je razkril Mohamedu, o sebi (tako na petih mestih piše v Koranu, za katerega muslimani verjamejo, da je Alahova neposredna beseda) povedal, da je največji oz. (bolje rečeno) najboljši prevarant (l-mākirīna). Že ta podatek kulturologu pove, da mora biti temeljni odnos do prevare in laži v islamski civilizaciji nujno drugačen kot na Zahodu, ki vrednotno temelji na krščanstvu.
Laž je v islamu pod določenimi pogoji plemenita
Tekija je v islamu dovoljena praksa prikrivanja verskih prepričanj ali identitete, da bi se zaščitili pred preganjanjem, škodo ali smrtjo, kar muslimanu omogoča, da se navzven prilagodi drugi veri ali se v skrajnih, življenjsko nevarnih situacijah odpove svoji. V osnovi se je tekija razvila v manjšinskem šiitskem islamu zaradi zgodovinskega brutalnega preganjanja s strani večinskih sunitov in je oblika samoohranitve. Toda tekijo priznavajo tudi sunitski muslimani. Čeprav nekateri islamski učenjaki, še posebej sunitski, trdijo, da je tekija sprejemljiva le pod zelo strogimi in določenimi pogoji, pa si islamisti, ki živijo na Zahodu in imajo tam namen uvesti islamski kalifat, ki bi se mu zahodnjaki gotovo uprli z vsemi sredstvi, tekijo tolmačijo zelo svobodno. Islamisti tako menijo, da je moralno sprejemljivo, da »nevernim« zahodnjakom lažejo več let, vse življenje oz. več generacij. Gre za zavajanje s končnim namenom islamizacije Zahoda. Na tak način se islamisti lahko infiltrirajo na Zahod brez skrbi oz. strahu, da bi jih zahodnjaki zaradi obrambe demokracije in zahodne kulture oz. načina življenja onemogočili oz. onesposobili (na podlagi zahodnih zakonov, s policijo itd.). Poleg tega lahko islamisti s takim prevarantskim načinom dobijo pomembne položaje v vojski, policiji, vladni strukturi itd., da bi potem v pravem trenutku vstali, prevzeli oblast in uvedli islamski kalifat.
Ob tem je treba poudariti, da tovrstna laž, tekija, za islamiste ni zgolj moralni kompromis oz. nujno zlo, pač pa plemenito početje, ki je po njihovem mnenju všečno Alahu, saj gre pri tovrstni prevari zahodnjakov, katere namen je islamizacija Zahoda, za instrument širjenja »hiše miru« in krčenja »hiše vojne«, kar pomeni, da gre za najplemenitejše dejanje, zaradi katerega bo sodelujočim po smrti zagotovljen islamski raj. Za islamiste tu moralne dileme sploh ni oz. je ne more biti, ker je plemenitost te laži, tekije, totalna in gre ne nazadnje pri tem za posnemanje Alaha, največjega med vsemi prevaranti.
Niso vsi muslimani Zahodu nevarni
Namen tega prispevka nikakor ni vcepiti mišljenje, da so vsi muslimani nevarni Zahodu, ker niso. Nekateri muslimani so prišli živet na Zahod ravno zato, ker je Zahod drugačen od islamske civilizacije in v tem vidijo prednosti. Taki muslimani bi se v primeru poskusa uvedbe kalifata v kateri koli zahodni državi med prvimi postavili ob bok zahodnjakom v boju proti islamistom. Namen tega prispevka je opozoriti na to, da številni zahodnjaki, še posebej tisti z levega političnega pola, islamiste podcenjujejo in se ne zavedajo nevarnosti mobilizacije s strani islamistov, še posebej med mladimi muslimani, od katerih se jih je večina rodila na Zahodu in so Zahodu bistveno bolj prilagojeni kot priseljeni muslimani. Zahodne varnostne službe bi morale poostriti nadzor nad dejavnostmi in lokacijami, kjer se lahko širi islamizem, ter ukrepati proti kakršnemu koli subverzivnemu delovanju proti zahodnim demokracijam v smeri prevratniškega poskusa uvedbe islamske državne verske diktature v kateri koli državi Zahoda. Ta nevarnost se mogoče v tem trenutku zdi bizarna oz. nepomembna, toda v luči islamske demografske bombe, ki se v marsikateri zahodni državi obeta v naslednjih desetletjih, je nevarnost islamizma za Zahod vse prej kot nedolžna, saj bi lahko po črnem scenariju ponekod na Zahodu nekoč v prihodnosti prišlo tudi do državljanske vojne, katere izid bi odločil, ali bo v tisti državi v veljavi še naprej demokracija ali pa bo uveden islamski kalifat s šeriatskim pravom.
