Piše: mag. Tadej Ian
Od vseh civilizacijskih okvirjev je ta čas na svetu najbolj zaostal islamski. To trdimo zato, ker islam normativno ne omogoča trajnega sožitja s katerokoli drugo civilizacijo. Vzrok za to je dejstvo, da je islamski civilizacijski okvir v odnosu do zunanjega sveta utemeljen na principu plemenske družbe.
Islam, ki se je razvil na Arabskem polotoku v 7. stoletju našega štetja, je bil v tistem okolju relativno gledano izjemno pozitiven in napreden civilizacijski pojav. Arabci so namreč pred islamom živeli po načelih plemenske družbe, kar je pomenilo nenehno vojno stanje med sosednjimi plemeni, ki so drug drugega ropala, ubijala, posiljevala, zasužnjevala oz. izvajala etnično čiščenje. Pojav islama je pomenil, da so se na Arabskem polotoku ustvarile razmere za višjo civilizacijo, v kateri sta bili vrednost in kakovost življenja neprimerno višji kot prej. Sosednja plemena se niso več smela napadati, ker je islam vzpostavil »hišo miru« (Dar al-Islam) in s tem prekinil večno »hišo vojne« (Dar al-Harb), v kateri so pred pojavom te religije živela ta plemena.
Islam je v resnici ostal plemenska družba
V polnih 14 stoletjih svojega obstoja islam ni zmogel resnega napredka od svojih začetnih zasnov. Videti, kot da se je v islamu ustavil čas. To je sicer v splošnem težava vseh religijskih institucij, saj v primeru, če slepo oz. fundamentalistično sledijo družbenim normam, ki so veljale v času nastanka začetnih religioznih naukov, družbi prinesejo zaostalost, ker zavirajo napredek. Evropa se je te težave rešila s sekularizacijo med religijo in državo, s čimer je bil posredno izsiljen tudi napredek religije, saj se je krščanska regijska institucija v novem veku morala vse bolj prilagajati napredujočim evropskim družbam, ker druge izbire ni imela, saj je nad posvetnimi družbami izgubila oblast, ki jo je v preteklosti (vse do konca srednjega veka) imela. V islamu pa sekularizacije ni oz. ne more biti, ker islam v prvi vrsti ni religija pač pa kulturni oz. civilizacijski okvir. Islamske dogme tako ne pustijo, da bi se ljudstva in države, ki sledijo islamu, rešili iz relativne družbene zaostalosti, ki izvira še iz časov ustanovitve islama.
Moralna past islamske civilizacije
Težava pri razvoju islamske religije je od nekdaj bila v tem, da plemenska logika arabskih plemen v resnici nikoli ni bila opuščena, pač pa je bila ta divja in z današnjega vidika docela primitivna kultura vtkana v temelj islama. V islamu vsak spreobrnjenec v islam postane sestra oz. brat in zanj ali zanjo se odpre »hiša miru«. Toda to v resnici ne pomeni nič drugega kot to, da vsak spreobrnjenec v islam postane član gigantskega islamskega plemena. To je njegova nagrada, ker se je bil pripravljen podrediti Alahu. In zato je za druge muslimane, ki so prav tako sprejeli podrejenost Alahu, nedotakljiv, saj vse muslimane ščiti šeriatsko pravo, ki za neubogljive predvideva krute oz. brutalne kazni (bičanje, sekanje rok itd.), ki so docela v duhu časa 7. stoletja. In zakaj gre pri tem za težavo? Zato, ker so vsi tisti, ki niso člani velikega islamskega plemena, t. j. nemuslimani, nezaščiteni in lahko musliman z njimi naredi, kar hoče, torej se z njimi tako ali drugače okoristi. Avtor teh vrstic ne more dovolj poudariti, da verjame, da so dobri in slabi ljudje navzoči povsod, približno enako zorej na Zahodu kot v islamski civilizaciji. Zato je jasno kot beli dan, da številni muslimani ne bi nikoli prizadeli takega trpljenja nemuslimanom, da bi jih obravnavali kot brezpravne subjekte, komajda ljudi. Težava torej ni v tem, da bi bili muslimani sami po sebi slabi ljudje, ker to niso. Težava je v tem, da islam kot institucija takšno z vidika modernosti popolnoma zavrženo ravnanje dopušča in ga moralno opravičuje oz. upravičuje skozi institucijo Dar al-Harb, hišo vojne in brezpravnosti, v kateri naj bi v skladu z islamsko – ne teologijo, pač pa – ideologijo oz. kulturo živeli nemuslimani, vsi tisti torej, ki niso z globoko vero izrekli, da »ni pravega boga razen Boga (Alaha)« in da »je Mohamed Božji poslanec«. Če civilizacija oz. kultura opravičuje oz. upravičuje tak plenilski pristop do tujcev, je popolnoma pričakovano, da bo več njenih pripadnikov takšne metode v smislu osebnega okoriščanja tudi uporabilo, sploh če jih religija uči, da na ta način poveličujejo svojega boga in širijo »hišo miru«.
Princip vladanja turškega Osmanskega imperija
Zelo dober primer, kako moralno problematičen je islamski civilizacijski okvir, je turški Osmanski imperij, ki se je začel okrog leta 1300 in ugasnil leta 1922, ko se je vzpostavila turška nacionalna (relativno) sekularna država. Turki, ki so 600 let grenili življenje Evropejcem, so v času Osmanskega imperija delovali popolnoma v skladu z islamsko doktrino, ki so jo izjemno spoštovali. Nemuslimanski svet zunaj meja svojega imperija so razumeli kot svet kaosa, zla in vojne, ki so ga bili v skladu s svojo islamsko dolžnostjo dolžni narediti islamskega in vanj vnesti mir. Turki so tako organizirali vpade prek meja svojega imperija, katerih namen je bil oslabiti obmejne tuje regije, da bi jih kasneje lahko trajno zavzeli. Med temi vpadi so nabirali moške (majhne otroke) in ženske (mlada dekleta) sužnje, saj so tako po eni strani pridobili nov kader za poturčene vojake, po drugi pa kader za razplod in rojevanje novih otrok in tako ustvarili populacijsko bombo, ki so jo potrebovali za osvajanje in ne nazadnje administrativno obvladovanje novih ozemelj. Na nemuslimane, ki so jih odvlekli z domov med vpadi ali pa jih trajno okupirali, so gledali podobno kot kmet gleda na živino. V vojnah ali med vpadi ujeti nemuslimani so bili zasužnjeni in popolnoma brezpravni. Odrasle moške in starejše moške otroke so Turki takoj pobili, prav tako tudi ujete starejše ženske. Ženske srednjih let so potem na poljih garale do smrti kot sužnje, mlajše ženske pa so uporabljali za razplod zelo podobno kot živino. Izjema so bili le tisti nemuslimani, ki so se prostovoljno predali v strahu pred kruto turško armado. Ti so imeli možnost sprejeti islam. Če so ga, so postali polnopravni državljani, islamski bratje in sestre. Če ga niso, je bila njihova usoda bridka. Sledila so namreč desetletja in stoletja poniževanj, visokih davkov, ropanja in izkoriščanja, brezpravnosti (nekaznovani uboji in posilstva) in podobno, vse z namenom, da se oni ali njihovi potomci odrešijo večne spirale nasilja in nadlegovanja s spreobrnitvijo v islamsko vero. Osmanski arhivski zapisi kažejo na to, da ni bilo med Turki nobene slabe vesti, saj so menili, da počno dobra dela ter tako širijo islam, kar jih je po njihovo približevalo bogu. Šlo je namreč za klasično plemensko načelo po logiki »mi« in »oni« oz. »naši« in »njihovi«.
Nevarnost islamizma oz. islamskega fundamentalizma
Popolnoma nekorektno bi bilo enačiti sodobne islamske države z Osmanskim imperijem. V časih Osmanskega imperija je bila tudi Evropa z današnjega vidika civilizacijsko zaostala in tudi v tedanjem krščanskem svetu so se dogajale strašne krutosti. Razumljivo je, da je danes humanizacija v veliki meri zavladala tudi v državah islamske civilizacije. Pri tem ni pomembno, da je take procese vsilil Zahoda, ki je zaradi tehnološke superiornosti v 19. in 20. stoletju zavladal celotnemu svetu in humanizacijo vsilil univerzalno: družbeno gledano vedno namreč šteje le končni rezultat. Velika težava, ki pa se v islamski civilizaciji dogaja v zadnjih desetletjih, je pojav in vse večja popularizacija islamskega fundamentalizma oz. islamizma, še posebej med mladimi. Islamisti namreč islamske svete spise tolmačijo dobesedno in se zavzemajo za uvajanje starih praks, ki so bile v veljavi med drugim v turškem Osmanskem imperiju. To pa je potencialno velika nevarnost – če že ne za svetovni mir, pa za nemuslimanska območja, ki mejijo na islamsko civilizacijo, oz. za nemuslimanske države, v katere se mladi islamisti množično priseljujejo.
