9 C
Ljubljana
nedelja, 11 aprila, 2021

Tragedija v poljskem obmorskem mestu Gdansk, ki se je zgodila pred petdesetimi leti, je del skupne zgodovine Srednje Evrope v primežu komunizma: »Globoko se zavedamo naše skupne zgodovine«

Četrt stoletja po koncu druge svetovne vojne so v Gdansku ‒ v mestu, kjer se je začela ‒ znova odjeknili streli in padle žrtve. Tokrat sta orožje uporabili komunistična vojska in policija, da bi obvladali delavske proteste proti dvigu cen, do katerih je prišlo tik pred božičnimi prazniki decembra leta 1970. Poleg Gdanska so protesti zajeli tudi druga pristaniška mesta, in sicer Ščečin, Gdynjo in Elbląg. Ubitih je bilo na desetine ljudi, ranjenih pa tisoč. Množičnost protestov je Moskvo prisilila k spremembi ljudi na vodilnih položajih, ki so Poljski vladali od leta 1956.

 

Italijanski pisatelj in socialist Ignazio Silone, ki je bil veliko let zaslepljen s komunizmom, je zapisal: »Njihov boj ne bo zaman; veliko je indicev, ki kažejo, da je sled pustil celo v Rostocku in Kraljevcu.« Težko je reči, kolikšen vpliv na delavstvo v sosednjih državah so dejansko imeli poljski protesti, danes znani pod imenom “december 1970”, gotovo pa je, da je vsak upor pustil določeno sled. Na začetku je šlo morda le za drobno razpoko v sovjetskem imperiju, ki se je pravzaprav niti ni opazilo, a je postajala vse večja in globlja.        

Zavedanje o skupni zgodovini narodov za železno zaveso nam je pustilo več ganljivih dokazov. Jeseni leta 1956 so madžarske sanje o neodvisnosti oživele na Poljskem, in ko so v Budimpešti te upe grobo povozili sovjetski tanki, je z dežele ob Visli prišel val pomoči, zdravil, krvi, besed tolažbe in podpore.

Še danes nam trka na vest demonstracija osmih ruskih disidentov, ki so avgusta leta 1968 sami odšli na Rdeči trg v Moskvi. Nemudoma so jih aretirali, obsodili in zaprli v koncentracijska taborišča. Protestirali so proti nasilni zadušitvi praške pomladi, gibanja za svobodo Čehov in Slovakov, ki ga je zatrlo več sto tisoč sovjetskih vojakov, okrepljenih z oddelki iz Ljudske republike Poljske, Nemške demokratične republike, Madžarske in Bolgarije. Natalia Gorbanevskaya je takrat dvignila transparent s sloganom »Za našo in vašo svobodo«. To geslo se je prvič pojavilo na Poljskem med novembrsko vstajo 1830‒1831, napisano na zastavi v poljščini in ruščini. Pozneje je večkrat spremljalo naše napore za dosego neodvisnosti, dokler ni ob koncu 20. stoletja dobilo nove vsebine.

Dejanje peščice nepokornih Rusov, osamljenih v morju skoraj 250 milijonov sovjetskih državljanov, ki jim je bilo vseeno ali ki so bili celo sovražno nastrojeni proti demonstrantom, je imelo enako težko kot stavka tisoč ruskih delavcev v Novočerkasku junija leta 1962, ki je bila zatrta s streli iz avtomatskega orožja. Kazalo je namreč pot, na katero so krenili maloštevilni predstavniki vsakega od narodov v sovjetskem imperiju. Uporabiti so želeli »najbolj enostaven, najbolj dostopen ključ do naše osvoboditve: NESODELOVANJE PRI LAŽI. Čeprav bi laž vse preplavila, čeprav bi vsem zavladala, vztrajajmo pri minimumu ‒ naj velja NE PREKO MENE!«, kot je pozival Aleksander Solženicin, avtor dela Arhipelag Gulag, dobitnik Nobelove nagrade.

Po poti, ki je »težka za telo, a edina možna za dušo«, je vse življenje hodil ruski disident Vladimir Bukovski, ki je dvanajst let preživel v zaporih, taboriščih in psihiatričnih bolnišnicah. Svojo izbiro je pojasnil tako: »‒Zakaj prav jaz? se sprašuje človek v množici ljudi. ‒Sam vendar ne bom uspel narediti ničesar. In vsi bomo propadli. ‒Toda če ne jaz, kdo? se vpraša človek, stisnjen v kot. In reši vse. Tako začenja graditi svoj grad.«

Ta grad so postavili ustanovitelji različnih skupin in gibanj, ki so večkrat stopili skupaj v skupni zadevi, in sicer ustanovitelji Helsinških skupin v Rusiji, Ukrajini in Litvi, začetniki Listine 77 na Češkoslovaškem, na Poljskem pa člani Odbora za zaščito delavcev, Gibanja za zaščito človekovih in državljanskih pravic, Svobodnih sindikatov, Študentskega odbora Solidarnosti, Odborov kmečke samozaščite, Konfederacije Neodvisna Poljska ter samozaložniki nekaterih samizdatov, kot so: “Kronika Wydarzeń Bieżących” (Kronika tekočih dogodkov), “Kronika Kościoła Katolickiego na Litwie” (Kronika Katoliške cerkve v Litvi), “Ukraińskie Wieści” (Ukrajinske novice), poleg tega pa tudi številne neodvisne založbe na Poljskem, na čelu z založbo Niezależna Oficyna Wydawnicza, ki so se proti lažem borile s svobodno besedo.

Kaj je moč resnice, so izkusili milijoni ljudi, zbrani ob papežu Janezu Pavlu II. na njegovem romanju v domovino junija leta 1979, ko je spomnil na skupno, temeljno, več stoletno tradicijo krščanstva “vzhodnega pljučnega krila Evrope”: Hrvaške, Slovenije, Češke, Slovaške, Bolgarije, Madžarske, Rusije in Litve.

Nekaj mesecev pozneje so bile oči vsega sveta uprte v Poljsko. Poleti leta 1980 sta Gdansk in Ščečin ‒ mesti, v katerih so se pred desetimi leti odvijali protesti ‒ postali vodilni središči porajajočega se gibanja “Solidarnost”. Ena prvih zahtev, ki so odmevale v teh obmorskih mestih, je bila postavitev obeležij v spomin na padle decembra 1970. Ob 10. obletnici protestov so tako postavili tri mogočne, več kot 40 metrov visoke gdanske križe s sidri, ki so še danes eden od mestnih simbolov.

Izpolnile so se besede decembrske balade iz leta 1970: »Matere, ne jokajte, ni bilo zaman/ nad ladjedelnico se dviga prapor s črnim žalnim trakom/ za kruh in svobodo in novo Poljsko/ je padel Janek Wiśniewski.« Janek Wiśniewski je bil v resnici Zbigniew Godlewski, 18-letni dijak, ustreljen v Gdynji. Prizori, ko njegovo truplo nosijo na vratih na čelu sprevoda z okrvavljenimi belo-rdečimi zastavami, so postali simbol decembra 1970.

»Nova Poljska«, ki se je rojevala takrat, je prinašala upanje tudi za druge narode, ki jih je podjarmila Moskva. Še med avgustovskimi protesti leta 1980 je Aleksander Solženicin pozdravljal poljske delavce: »Občudujem vašega duha in vaše dostojanstvo. Odličen zgled ste za vse narode, ki so v primežu komunistov.«

Gibanje “Solidarnost” se je zavedalo, da predstavlja višek upora in vrhunec boja s komunizmom, ki je trajal že več deset let, in to ne le na Poljskem, temveč v vsem sovjetskem bloku, in še vedno traja. Tako se je leta 1981 na shodu “Solidarnosti”, ki je štela skoraj 10 milijonov članov, oblikoval apel delavskemu razredu vzhodne Evrope, v katerem je bilo med drugim zagotovilo, da »se globoko zavedamo naše skupne zgodovine«. Dokument je izzval histerično reakcijo Kremlja, toda bil je moralna podpora vsem, ki so leta in leta neomajno verjeli v zmago svobode.

V duhu te »skupne zgodovine« so se oglasili tudi številni glasovi tolažbe in podpore, ko je bilo leta 1981 na Poljskem razglašeno vojno stanje. Ruski pisatelji, med njimi Vladimir Bukovski, Vladimir Maksimov, Viktor Nekrasov, Natalia Gorbanevskaya, so ponovno »s ponosom« spomnili na »slogan, ki se je rodil pred sto petdesetimi leti, v času poljske vstaje leta 1830: “Za našo in vašo svobodo!” Naj živi svobodna, neodvisna Poljska! Naj živi “Solidarnost”!« V podobnem tonu so se solidarno izrazili tudi predstavniki drugih narodov sovjetskega imperija: Čehi in Slovaki, Madžari, Romuni, Litovci, Latvijci, Estonci, Ukrajinci in Belorusi …

Nadvse presunljive so besede ukrajinskega disidenta Vasyla Stusa, ki je bil zaprt in leta 1985 mučen do smrti v taborišču v Permu: »Kako nas radostí poljska nepokorščina sovjetskemu despotizmu /…/ Poljska je Ukrajini za zgled /…/ Poljska začenja novo dobo v svetu totalitarizma in pripravlja njegov zlom. Poljskim bojevnikom želim vse najboljše in upam, da policijski režim 13. decembra ne bo zadušil svetega plamena svobode«, ki je gorel vse močneje in se razrasel v ogenj, ki je v kratkem prinesel svobodo milijonom ljudi sovjetskega imperija.

Besedilo je bilo objavljeno hkrati s poljskim mesečnikom “Wszystko Co Najważniejsze” v okviru projekta, ki poteka z Inštitutom za nacionalni spomin.       

 

Avtor članka, Jarosław Szarek, je zgodovinar, predsednik Inštituta za nacionalni spomin.

                        

Zadnje novice

Sorodne vsebine