Petrinja je mestece blizu Siska, znano tudi po mesni industriji Gavrilović. Nahaja se ob reki Kolpi, ki jo sicer poznamo kot mejno reko med Slovenijo in Hrvaško (izvira pod Risnjakom nedaleč od Osilnice), vendar nato obrne tok proti notranjosti Hrvaške in se pri Sisku konča z izlivanjem v Savo.
Marsikdo pa ta kraj bolj pozna tudi zaradi dogodkov leta 1991 – zaradi vojne in napadov ostankov JLA je bilo to mesto eno najbolj prizadetih v regiji. A po včerajšnjem potresu prebivalci pravijo, da niti v času vojne ni bilo tako hudo. Ob padajočih granatah so vsaj vedeli, kaj jih čaka, je dejal eden od njih.
Nekaj je jasno: tridesetletnico samostojnosti Hrvaške bo Petrinja spet pričakala v ruševinah. Celo pokojni Danilo Slivnik v knjigi »Sto osamosvojitvenih dni« mimogrede omenja, kako so 26. junija 1991 v uredništvo Dela dobili klic dopisnika iz Zagreba Petra Potočnika, da se v Petrinji močno streljajo. In kako se je začelo? Poleti 1990 je po uporu kninskih Srbov tudi v Petrinji prišlo do oboroženega napada na policijsko postajo v Petrinji, od koder so odstranili hrvaški grb. Septembra istega leta je bila policijska postaja znova vzpostavljena s pomočjo sil iz Zagreba, konec novembra 1990 pa so v Dvoru na Uni aretirali razvpitega Željka Ražnjatovića-Arkana, profesionalnega udbovskega likvidatorja ter kasnejšega vodjo paravojaške formacije, ki je zagrešila številne vojne zločine.
Januarja 1991 pa je bila na območju občin Like, Severne Dalmacije, Korduna, Banije, Slavonije, Baranje in zahodnega Srema vzpostavljena nova paradržava SAO Krajina. V naslednjih mesecih se je to območje de facto odcepilo od Zagreba in vzpostavilo svoj pravni red. 8. junija 1991, malo pred razglašeno neodvisnostjo Slovenije in Hrvaške, so srbski uporniki napadli Hrvatsko Dubico in okoliške kraje ob meji z BiH, 25. junija sledi napad Martićevih policajev (pripadnikov odcepljenih policijskih enot, ki so izpovedale lojalnost Krajini) na Dvor na Uni. Dan kasneje, ko je Slovenija razglasila neodvisnost tudi s proslabo in so enote reškega korpusa JLA že prodirale proti mejnim prehodom z Italijo, je sledil hud napad na širše območje Siska, vključno s Petrinjo.
Po brionskih pogajanjih, ki so prinesla nekaj olajšanja v Sloveniji, se je krvavi ples za Hrvaško šele začel. Sredi julija 1991 so se zaradi tankovskega napada na okoliške vasi prestrašeni prebivalci zatekli v Petrinjo, slednja pa je bila prometno odrezana od ostale Hrvaške, saj so agresorji minirali cestne in železniške povezave. Pravi pekel za Petrinjo se je začel 2. septembra 1991. Tanki iz tamkajšnje vojašnice so namreč odpeljali v središče mesta in povzročili veliko škode, operacijo pa je vodil podpolkovnik Slobodan Tarbuk. Istočasno pa je tudi Zbor narodne garde, torej hrvaška obrambna sila, zbral številne branilce. Tarbuk je ob 12:18 izstrelil pet granat proti vili Gavrilović, zatem se je začelo silovito topniško obstreljevanje, ki je Petrinjo spremenil v ruševine. V naslednjih dveh tednih so na tem območju potekali hudi boji, enote JLA pa so zajele 17 hrvaških branilcev ter jih likvidirale. Za posledicami napadov je umrl tudi tuj novinar.
Nov peklenski dan za Petrinjo je bil 21. september 1991. Zaradi hudega obstreljevanja je v enem dnevu mrtvih obležalo več kot sto civilistov.
V tistem času je zaradi napadov mesto zapustilo deset tisoč prebivalcev, več kot 3500 zgradb je bilo močno poškodovanih, od tega okoli 1500 toliko, da niso bile več primerne za bivanje. V tem času je skupno padlo 224 petrinjskih branilcev, ocenjujejo pa, da so napadi na Petrinjo terjali skupno okoli 600 smrtnih žrtev. Petrinja je bila osvobojena šele po nekaj letih v operacijah Blisk in Nevihta, pa še takrat je bila za hrvaško vojsko zelo trd oreh. Prav pri osvobajanju Petrinje je namreč doživela največje izgube.
Petrinja bo tako tridesetletnico samostojne države Hrvaške dočakala v ruševinah. Tokrat zaradi potresa.
