Piše: Bogdan Sajovic
V spektakularni akciji so ameriške posebne sile ujele venezuelskega samodržca Nicolasa Madura. Med drugim je obtožen narkoterorizma in trgovine z drogo. Ameriška mornarica je zasegla več tankerjev »temne flote«, ki kršijo naftni embargo.
Tretjega januarja so ameriške posebne enote v bliskoviti operaciji v Caracasu aretirale nekdanjega venezuelskega predsednika Nicolasa Madura. Maduro je lansko jesen izzivalno javno izjavil, »naj kar pridejo ponj«, češ da je dobro zavarovan z notranjim krogom kubanskih specialcev in kitajsko ter rusko vojaško tehnologijo, ki jo je v zadnjih letih nakupila Venezuela. No, Američani so popolnoma deklasirali rusko-kitajsko tehnologijo, ki se je zlomila pod ameriškimi napadi, ameriške posebne enote pa so pospravile kubanske specialce za malico. Madura in njegovo ženo Celio Flores so dobesedno v pižamah izvlekli iz postelje in ju odpeljali na krov ameriške nosilke helikopterjev Iwo Jima in nato s transportnim letalom v New York.
Maduro za rešetkami
Ameriško ministrstvo za pravosodje je istega dne odpečatilo nadomestno obtožnico, v kateri je Madura (skupaj z ženo, sinom Nicolásom Madurom Guerro in drugimi) obtožilo narkoterorizma, zarote za uvoz kokaina v ZDA, kaznivih dejanj, povezanih z orožjem (vključno s posedovanjem mitraljezov in eksploziva), povezav s skupinami tihotapcev mamil, kot sta FARC in venezuelski Kartel sonc, ter povezav s kriminalnimi tolpami, kot je Tren de Aragua.
FARC je kolumbijska levičarska teroristična tolpa, ki je že konec prejšnjega stoletja tesno sodelovala s proslulimi tihotapci mamil, s Pablom Escobarjem in njegovim Medelinskim kartelom pa tudi s kartelom Cali in različnimi mehiškimi karteli. Kartel sonc je narkokartel, ki sta ga vzpostavila Maduro in njegov predhodnik Chavez. S kartelom so povezani visoki uradniki režima in državni funkcionarji, vključno s poveljniki oboroženih sil in policije. Tren de Aragua pa je »klasična« mafijska tolpa, ki se je povezala z Madurovim režimom in deluje tudi po drugih ameriških državah, vključno z ZDA. Poleg mamil se ukvarjajo tudi z drugimi oblikami kriminala – z umori, izsiljevanjem, oderuštvom, trgovino z belim blagom in orožjem, ugrabitvami …
Obtožbe proti Maduru izhajajo iz obtožnice iz leta 2020; razpisana je bila tudi nagrada za informacije, ki bi vodile do njegove aretacije, v višini 50 milijonov dolarjev. Maduro in njegova žena sta se že 5. januarja 2026 pojavila na zveznem sodišču na Manhattnu pred sodnikom Alvinom Hellersteinom. Izrekla sta se za nedolžna, Maduro je tudi vztrajal, da je še vedno predsednik svoje države in da je bil ugrabljen. Američani sicer menijo, da so bile volitve 2024 nelegalne, in je zato Maduro v njihovih očeh zasebnik, kar je podobno primeru predsednika Paname generala Noriege iz leta 1990.
Naslednje zaslišanje Madura in Floresove je predvideno za 17. marec 2026, Maduro pa je trenutno pridržan v Metropolitanskem pripornem centru v Brooklynu v New Yorku, kjer bo ostal do sojenja. Pravne razprave se osredotočajo na njegovo morebitno imuniteto voditelja države in zakonitost aretacije.
Mamila kot družinski posel
Nekateri se sprašujejo, zakaj so odvedli tudi Madurovo ženo. Poznavalci pravijo, da je Floresova tudi sama do grla vpletena v trgovino z mamili in narkoterorizem, še več, da je njena vloga v Kartelu sonc celo večja kot Madurova. In ne gre pozabiti, da so bili člani družine Flores-Maduro že aretirani zaradi droge.
Gre za odmeven primer »Narcosobrinos« (narkonečaki), ko sta bila novembra 2015 v Port-au-Princeu na Haitiju med operacijo ameriške agencije za boj proti drogam (DEA) aretirana njena nečaka – Efraín Antonio Campo Flores (ki ga je Floresova vzgajala kot posvojenega sina) in Franqui Francisco Flores de Freitas. Poskušala sta urediti prevoz 800 kilogramov kokaina v Združene države Amerike. Pripotovala sta iz Venezuele z venezuelskima diplomatskima potnima listoma (čeprav brez imunitete) in nameravala uporabiti objekte, povezane z venezuelsko vlado, vključno s predsedniškim hangarjem na letališču Maiquetía. Vendar pa so bili kupci kokaina prikriti agenti DEA. Nečaka Floresove sta bila izročena ZDA in na zveznem sodišču v New Yorku decembra 2017 obsojena zaradi zarote pri uvozu kokaina v ZDA na 18 let zapora. Oktobra 2022 sta bila sicer oba nečaka izpuščena iz ameriškega zapora in vrnjena v Venezuelo v okviru izmenjave zapornikov z Bidnovo administracijo, ko je Venezuela s svoje strani izpustila več pridržanih Američanov. Nečaka sta še vedno na prostosti v Venezueli, čeprav iz nedavnih objav izhaja, da je Trumpova administracija izdala novo obtožnico proti njima (in še tretjemu nečaku Carlosu Eriku Malpicu Floresu) zaradi povezav s preprodajo drog in podpore režimu. »Primer nečakov« je bil sicer pogosto omenjen v nedavnih ameriških obtožnicah proti Maduru in Floresovi v okviru širše obtožnice glede preprodaje drog.
Levica v bran narkošefu
Tesne zaveznice Madurovega režima, kot so Rusija, Kitajska, Iran in Kuba, so se razkričale zavoljo »oborožene agresije« in kršitev mednarodnega prava, kar je precej hinavsko, saj gre za države, ki so same še kako agresivne in se načeloma požvižgajo na mednarodno pravo.
Vlade Brazilije, Mehike in Kolumbije so izrazile »globoko zaskrbljenost«, kar ni nič čudnega – vsi ti voditelji so pajdaši Madura v Forumu São Paulo, krovni organizaciji južnoameriške levice.
Globoko zaskrbljenost izražajo tudi mnoge levičarske stranke, skupine in nevladne organizacije po svetu, vključno z nekaterimi v Sloveniji. Kar daje težo trditvam, da je denar iz venezuelske trgovine z mamili obilno financiral ne le venezuelski režim, pač pa tudi dobršen del svetovne levice, njenih simpatizerjev in tudi terorističnih skupin. Več na to temo lahko preberete tudi v knjigah Forum São Paulo in kulturna vojna ter Volilne prevare Foruma São Paulo, ki sta izšli v naši založbi, ter v intervjuju z venezuelskim disidentom Alejandrom Peño Escluso v tej številki Demokracije.
Udarci »temni floti« tankerjev
Ob prijetju Madura pa so ZDA v zadnjih tednih izvedle tudi več odmevnih zasegov tankerjev z nafto kot del agresivne kampanje za uveljavljanje sankcij in nadzor nad izvozom venezuelske nafte. ZDA so decembra 2025 v okviru operacije Southern Spear usmerile akcije na plovila tako imenovane »senčne flote« (poimenovane tudi »flota duhov« ali »temna flota«) starih tankerjev, ki uporabljajo zavajajoče prakse, kot so lažne zastave, onemogočeni transponderji in prikrivanje lastništva, da bi se izognili sankcijam za izvoz nafte iz Venezuele, Rusije in Irana.
ZDA so decembra lani ob obali Venezuele zasegle tankerja Skipper in Centuries v povezavi s sankcioniranimi venezuelsko/iranskimi pošiljkami nafte. Maduro je tedaj obtožil ZDA plenjenja naravnih virov Venezuele, kar je precej močna izjava za nekoga, ki je skupaj s svojimi pajdaši izropal državo do kosti.
Sedmega januarja sta sledili dve zaporedni akciji; v prvi so Američani zasegli tanker Marinera (prej Bella 1) pod rusko zastavo, ki so ga tedne zasledovali čez Atlantik, potem ko se je izognil blokadi v Karibih. Med zasledovanjem je spremenil ime in zastavo (iz lažne gvajanske v rusko), spremljala pa so ga ruska pomorska sredstva, vključno s podmornico. Ameriške sile so se nanj vkrcale v severnem Atlantiku blizu Islandije na podlagi naloga zveznega sodišča zaradi kršitev sankcij. Drugi pa je bil Sophia, tanker »brez državljanstva«, ki je bil prestrežen v Karibih zaradi nezakonitih dejavnosti.
Dva dni kasneje so se marinci z letalonosilke USS Gerald R. Ford izkrcali na tanker Olino (prej Minerva M). Ladja je iz Venezuele odplula naložena z nafto in pod embargom, pri tem pa je uporabljala lažno zastavo Vzhodnega Timorja; opisana je bila kot del flote duhov.
Američani so izjavili, da opazujejo in zasledujejo še več podobnih plovil in jih bodo zasegli v primernem trenutku. Južno poveljstvo ZDA in ministrica za domovinsko varnost Kristi Noem sta sporočila, da »ni varnega zatočišča za kriminalce« in da flote duhov »ne bodo ubežale pravici«.
Zasegi so namenjeni zadušitvi venezuelskih prihodkov od nafte, izvajanju pritiska na začasno vlado po Maduru in motenju financiranja nezakonitih dejavnosti, vključno s povezavami z Rusijo in Iranom. Nekateri tankerji imajo tudi povezave s tihotapljenjem iranske nafte ali financiranjem Hezbolaha.
Seveda je Rusija je zaseg tankerjev obsodila kot kršitev pomorskega prava in »piratstvo« ter zahtevala izpustitev ruske posadke (nekateri so bili izpuščeni). Kitajska kot glavni kupec venezuelske nafte pa je te poteze kritizirala zaradi domnevnega ogrožanja svetovne energetske varnosti in pomanjkanja podlage v mednarodnem pravu.
Američani na drugi strani pa vse obtožbe zavračajo. Visoki funkcionarji Trumpove administracije so izjavili, da blokada ostaja »v celoti veljavna – kjer koli na svetu«.
Janez Janša o aktualnem mednarodnem dogajanju: Skrajni čas je za streznitev in realistično politiko
Trikratni predsednik slovenske vlade in predsednik SDS Janez Janša je na omrežju X zapisal: »’Mednarodno pravo’ je oblikovano tako, da ščiti predvsem interese velikih in močnih. Kajti oni so ga postavili. Skoraj vedno je bilo tako. Kadar jim ne ustreza, ga spremenijo ali ignorirajo. Ker lahko. Le nekajkrat v zgodovini je bila generacija voditeljev močnih držav, ki je preživela velike morije svetovnih ali kontinentalnih vojn, sposobna oblikovati zametke drugačnega reda. Vendar se je tak red vedno začel pospešeno razgrajevati hkrati z umiranjem generacije, ki je iz lastnih izkušenj poznala strašansko ceno konfliktov. Voditelji demokracij, rojeni v mir in (vsaj relativno) blaginjo, so pozabili na resnično ceno miru in varnosti. Zanemarili pomen obrambe, ravnotežij in odvračanja. Podlegli skrajnim teorijam konca sveta, prebujenstva, razgradnje zahodne civilizacije, multikulturnosti in globalističnega socializma. Po svetu so zacvetele diktature, zavarovane s takšnim ‘mednarodnim pravom’. Ljudje v teh državah so in še plačujejo ogromno ceno. Vprašanje, kje so rešitve in kdaj, zagotovo pa ne v sklicevanju na obstoječe ‘mednarodno pravo’ in v točenju krokodiljih solz za odstavljenimi diktatorji. V predvidljivi prihodnosti nas čaka zgolj viharno morje, kjer bo zavetja malo. Tisti, ki verjamejo, da EU enako ščiti interese Slovenije kot interese Francije ali Nemčije, nimajo pojma, kaj je EU v zadnjih 15 letih pod vodstvom šibkih, razvajenih voditeljev postala. Še večji problem pa je v dejstvu, da sta obe največji državi EU danes geostrateško šibki in na stranskem tiru mednarodnega viharja. Celotna EU je postala odvisna od poceni kitajske robe, varnostnega dežnika ZDA in ruskih energentov. Slovenija lahko (mora) v tej situaciji naredi predvsem dvoje: 1. okrepi svojo demografsko, gospodarsko, obrambno moč in odpornost ter notranjo enotnost; 2. v merjenju moči velikih vztraja v zavezništvu demokracij oziroma na strani tistih velikih in močnih držav, katerih vlade in predsednike izbirajo na svobodnih volitvah. Vztrajanje na sedanji poti demografske zime, uvažanja tujcev, slabitve lastnega gospodarstva, šibke obrambne sposobnosti, izključevanja drugače mislečih, spogledovanja s terorističnimi in diktatorskimi gibanji in režimi ter njihovim financiranjem – Slovenijo pospešeno potiska v položaj nepomembnega drobiža, ko bodo veliki in močni na kaki novi Jalti spet delili interesne sfere za prihodnjih 50 let. Skrajni čas je za streznitev in realistično politiko, ki bo imela v ospredju interes slovenskega naroda, interes slovenskega človeka in državljana ter njegovo svobodo, mir, varnost in blaginjo.«
