Piše: Gage Klipper (dailycaller.com)
Nemogoče je zanikati, kako zelo levo so se v zadnjih nekaj letih premaknile vse ameriške institucije. Upravni odbori podjetij, mediji, športne ekipe in celo vojska – vsi sledijo isti dogmi, in zahtevajo, da se ji podredite.
Kako je prišlo do tega? Ernest Hemingway je takole opisal postopek bankrotiranja: »Postopoma, in naenkrat nenadoma« Dejansko se naše vodilne institucije soočajo z moralnim bankrotom, kakršnega v ameriški zgodovini še ni bilo.
To se ne bi moglo zgoditi brez uspešnega “dolgega pohoda po institucijah” levice. Ta izraz, ki so ga razširili radikalni akademiki v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, se nanaša na strategijo, ki so jo uporabljali študentje “nove levice” v tistem obdobju. Njihov cilj je bil doseči dolgoročne družbene in politične spremembe z infiltracijo in spodkopavanjem ključnih institucij, zlasti elitnih univerz, ki so jih pogosto obiskovali.
Ti radikalci so bili začetniki kritičnih teorij, ki danes pestijo naše urade in šole naših otrok. Vedeli so, da ameriška javnost ne bo demokratično sprejela teh idej, zato so raje poskušali razbiti discipline – sociologijo, antropologijo, filozofijo in kulturne študije -, ki so bile bolj naklonjene njihovim kritičnim pogledom.
Skozi svoje študije, poučevanje in dejavnosti so sčasoma začeli prevladovati nad celotnimi oddelki ali celo med vodstvom univerz. To moč so nato uporabili za širjenje svoje ideologije med novo generacijo študentov, ki so jo brez pomislekov ponesli s seboj v “resnični svet”.
Nova harvardska raziskava o političnih nazorih profesorjev razkriva, da je bil dolg pohod levice uspešnejši, kot so si kadarkoli drznili upati. Kar 75 % zaposlenih na Harvardu se opredeljuje za “liberalne” ali “zelo liberalne”, medtem ko se jih le 2,5 % opredeljuje za konservativne. Za “zelo konservativne” se jih opredeljuje le 0,4 odstotka.
Kot poudarja profesor prava Jonathon Turley, te številke kažejo, da so liberalci v primerjavi s celotno družbo močno nadpovprečno zastopani. Približno enak delež Američanov se opredeljuje za konservativne ali zmerne, medtem ko se jih le 26 % opredeljuje za liberalne. Več zaposlenih na Harvardu se opredeljuje za “zelo liberalne” (32 %) kot se Američanov na splošno za “liberalne”.
Ta podatek je zgovoren za velik del ameriških akademskih krogov. Leta 1969 je bil eden od štirih univerzitetnih profesorjev vsaj zmerno konservativen. Zdaj je na univerzi približno dvanajst liberalcev več kot konservativcev.
Vendar pa veliko neravnovesje na Harvardu izstopa predvsem zato, ker gre za najboljšo izobraževalno ustanovo v ZDA – oziroma je vsaj nekoč bilo tako.
Kljub temu je to ime še vedno neločljivo povezano z odličnostjo in prestižem, ki ga premore le malo drugih univerz. Če ste diplomirali na Harvardu, boste verjetno vplivali na najvišje ravni ameriške oblasti, ne glede na to, katero področje boste izbrali.
Prav v tem pa je bistvo. Ko so radikalni aktivisti prevzeli Harvard, so lahko začeli odločati o tem, kaj je odličnost in prestiž. Njihove radikalne ideologije so pridobile legitimnost, povezano z imenom Harvard, in so služile kot zgled za manjše univerze, ki so jim sledile. Diplomanti Harvarda, ki so se izoblikovali po teh novih opredelitvah, jih prenašajo v svet, kjer oblikujejo središča moči v podjetjih, vladi in medijih.
Harvard se ponaša z največ diplomanti, ki so kasneje postali direktorji podjetij s seznama Fortune 500. Harvard z 41 diplomanti, ki so bili izvršni direktorji, skoraj dvakrat presega Univerzo v Pensilvaniji, ki je v tem pogledu na drugem mestu.
Harvard ima tudi največje število Nobelovih nagrajencev, kar 161. Ponaša se z največjim številom sodnikov Vrhovnega sodišča v zgodovini, saj so na sodišču trenutno štirje diplomanti Harvarda.
Harvard ima tudi največje število prejemnikov ameriške vojaške medalje časti (18) med vsemi nevojaškimi šolami. Med njimi je bilo v zgodovini osem generalov.
Zaradi te dediščine bo Harvard še naprej zaposloval najbistrejše in najbolj ambiciozne ameriške mlade ume. Mnogi med njimi bodo verjetno že prej liberalci, mnogi pa ne. Zaslepljeni s privlačnostjo imena Harvard bodo postali ranljivi za splošno levičarstvo svojih profesorjev.
Tudi tisti, ki vidijo kaj se dogaja, se bodo verjetno podredili. Če ne bodo pokleknili, bo vse njihovo trdo delo zaman in njihove želje se bodo razpršile.
Konservativci se morajo sprijazniti, da namen akademske sfere – spodbujati intelektualno radovednost in izzivati puste načine razmišljanja – ne obstaja več, kot smo si vsi nekoč predstavljali. Dolgi pohod, ki se je postopoma odvijal desetletja, je v Trumpovi dobi udaril nenadoma. Nič ne kaže, da bodo radikalci v kratkem dopustili disidentstvo na Harvardu ali kateri koli drugi univerzi.
