Piše: Álvaro Peñas
Intervju z Alaricom Lazzarom, pisateljem in esejistom, sodelavcem časopisa konservativnega možganskega trusta Nazione Futura. Avtor knjig “Il lato Oscuro del mondo Greco” in “Éric Zemmour. Un intellettuale in corsa all’Eliseo”, edine knjige o Éricu Zemmourju v italijanščini.
Kakšni so bili prvi meseci delovanja nove italijanske vlade in ali je izpolnila pričakovanja?
Mislim, da je vlada Melonijeve prva konservativna vlada v zgodovini Republike Italije. Giorgia Meloni vodi kontrarevolucijo proti neliberalni levici in spodbuja pluralizem. Zame je to znak novega obdobja. Januarja bo na primer potekal dogodek v počastitev spomina na Sir Rogerja Scrutona, ki se ga bodo udeležili Francesco Giubilei, poslanec Andrea Volpi in novinar Daniele Capezzone. Pred letom dni bi bila takšna počastitev nepredstavljiva, z Melonijevo pa je postala resničnost. Še en primer: ponovno je bil oživljen izraz “meritokracija”. Dolga leta je bila “meritokracija” v Italiji tabuizirana beseda; zdaj imamo ministrstvo za izobraževanje in zasluge, ki nalaga šolam spodbujanje pluralizma in boj proti kulturni prenasičenosti. Prvič se je tudi zgodilo, da imamo v Evropskem svetu tri konservativne voditelje: Peter Fiala iz Češke republike, Giorgia Meloni iz Italije in Mateusz Morawiecki iz Poljske. Poleg tega so za prihodnost pomembni tudi drugi vidiki, kot je primer “Ocean Viking”, v katerem je Melonijeva prisilila Macrona, da ponovno preuči suverenost Italije. Melonijevi in italijanskim konservativcem se ne zdi smiselna ideja Evrope, v kateri imata Nemčija in Francija privilegiran položaj, prav tako ne tista, ki države, kot sta Madžarska in Poljska, obravnava kot drugorazredne članice. Vsi smo bratje in Vzhodna Evropa lahko Zahodno Evropo veliko nauči o tem, kaj je pomenilo komunistično zatiranje. Vlada Melonijeve je vsekakor začela dobro.
Govorili ste o kontrarevoluciji, v Italiji se desnica zaveda, da se sooča z levičarsko revolucijo, v drugih državah pa temu ni tako.
Da, in to velja tudi za Berlusconija. Po obdobju Tangentopoli je Berlusconi pridobil podporo stare krščanske demokracije in postal idejni oče nove liberalno-konservativne desne sredine. Toda Melonijeva je na politični dnevni red prinesla nov način razmišljanja o konservativizmu. Dejstvo, da se mnoge desnosredinske stranke bojijo ideje o kontrarevoluciji in so pasivne do politične agende levice, je eden od glavnih razlogov, zakaj so te stranke v krizi po vsej Evropi. Španija je namreč ena redkih držav, kjer imajo takšne stranke še vedno precejšnjo podporo ljudstva, in sicer okoli 30 odstotkov. V Italiji je v krizi stranka Forza Italia, ki ima le 7 % glasov; na Švedskem je morala Švedska ljudska stranka skleniti pakt s Švedskimi demokrati, da je lahko vladala; v Avstriji je Sebastian Kurz izgubil oblast, ljudska stranka pa izgublja podporo. Desna sredina, ki jo predstavlja Giorgia Meloni, je prava konservativna revolucija.
Nova vlada je sprejela tudi ukrepe za podporo samozaposlenim in pomoč najbolj prikrajšanim slojem. V bistvu dela to, kar je obljubila.
Točno, Melonijeva je dejala, da se bo nova konservativna vlada osredotočila na dva temeljna vidika: podporo ljudem, ki trpijo zaradi socialne in gospodarske krize, ter priznavanje zaslug. Navedel vam bom še en primer: v Italiji so pod levičarsko vlado uvedli kulturni bon, tj. 500 evrov za porabo za kulturne dejavnosti za vse, ki so dopolnili 18 let. Melonijeva je uvedla nov bon, ki temelji na gospodarskem položaju, in še enega, ki temelji na zaslugah, za vse, ki so na zaključnem izpitu v srednji šoli dosegli 100 točk. Kar zadeva bolj praktične zadeve, sem pozdravil odlok proti rave zabavam, saj sta zakon in red za desnico zelo pomembna, kot tudi nasprotovanje sintetični hrani, zmanjšanje DDV in odpravo minimalnega življenjskega dohodka, ki naj bi ga v Italiji uvedli leta 2024. Ta dohodek je bil namenjen kupovanju glasov, zlasti na jugu države, in je bil ukinjen, da bi se izognili goljufijam in omogočili ljudem delo, saj ima Italija pomemben človeški kapital in je treba spodbujati delo.
Celoten intervju si lahko preberete TUKAJ.
Vir: kulturnimarksizem.si
