Za mnoge Slovence doma in po svetu je John Corsellis heroj. Za slovenske povojne begunce v južni Avstriji pa pomeni tudi dobrega Angleža.
Johna Corsellisa po njegovem delu v begunskem taborišču Vetrinj pri Celovcu najbolje poznajo Slovenci starejše generacije. Kot mlad pacifist v okviru kvekerske begunske organizacije je v begunsko taborišče prispel takoj po koncu druge svetovne vojne in bil priča travmatičnemu vračanju domobrancev v komunistično Jugoslavijo. Zgrožen nad prevaro angleških vojaških oblasti pri repatriaciji domobrancev je s preostalimi Slovenci deloval na področju izobraževanja mladih, hkrati pa pomagal družinam pri selitvah v Argentino in Kanado. Kot pacifista ga je doživljanje dogodkov, ki so vodili v vojni zločin, močno pretreslo in nedvomno močno vplivalo na to, da je svoje življenje posvetil spravi.
John se je v Londonu rodil v družino pravnikov. Njegov ded je bil odvetnik, tako kot njegov oče, ki je bil v prvi svetovni vojni ranjen, a je pozneje, ko je bilo Johnu sedem let, umrl v letalski nesreči. Večino otroštva je preživel v vzhodni Angliji. Družina je bila zmerno, a ne hudo aktivno, anglikanske vere. Drugo stopnjo šolanja je končal leta 1940 na znani Westminster School pri Westminstrski opatiji. V skladu z družinsko tradicijo se je odločil, da šolanje prekine in se posveti študiju prava. Med študijem, ko je imel 18 let, je bil vpoklican v vojsko. Izrekel se je za nasprotnika vojn in kot že zelo goreč kristjan in pripadnik pacifističnih načel izjavil, da tudi v samoobrambi ne bi mogel ubiti drugega človeka. Šele pozneje je postal kveker. Po skrbnem pregledu so oblasti sprejele njegov ugovor vesti in ga poslale na služenje zunaj bojnih črt. Postal je član Friends (Quakers) Ambulance Service in po šolanju na področju zdravstva in administracije delal z begunci v Egiptu in Italiji. Prvič se je z jugoslovanskimi begunci z dalmatinskih otokov srečal prav v Egiptu, kamor so jih evakuirali zaradi zelo slabih razmer v Jugoslaviji.
Iz Egipta se je preselil v Italijo, kjer je z Italijani, ki so se vrnili iz Libije, delal v begunskih taboriščih v Bariju, Rimu in pozneje v Lucci. S koncem druge svetovne vojne je bil premeščen v južno Avstrijo, kjer je v centru blizu Celovca najprej deloval z nemškimi begunci, potem pa bil premeščen v Vetrinj in se tam srečal s slovenskimi begunci. Njihova redoljubnost in izobraženost sta ga presenetili. Ko se je izvedelo, da se nad domobranci po repatriaciji dogajajo poboji, je bil zgrožen. Prav tako je bil priča razočaranju Slovencev nad dotlej občudovanimi Britanci, ki so to dogajanje dopuščali. Pravzaprav je tudi John najprej le stežka verjel, da so domobrance na vlake proti domu Angleži vkrcali s prevaro. Po posredovanju dr. Meršola, vodje Slovencev, ki dogajanju prav tako ni verjel, majorja Barra, komandanta kanadskega begunskega taborišča, Selby-Bigga iz britanskega Rdečega križa in končno Johna so se repatriacije družin ustavile.
Po vrnitvi v Združeno kraljestvo je John končal študij prava in si s tem omogočil eksistenco, a se je zaradi svojih medvojnih izkušenj odločil, da bo delal na področju sprave, čemur je rekel »celjenje vojnih ran«. Bil je vodilni član The Educational Interchange Council, ki je deloval v Avstriji in Nemčiji z namenom začeti proces odpravljanja učinkov, ki ga je dolgoletno totalitaristično pranje možganov pustilo na ljudeh.
Udeleževal se je mnogih prijateljskih povezav med vzhodom in zahodom in na neki točki ravnateljeval jezikovni šoli v Cambridgeu. Vsekakor pa po doživetju škandaloznega repatriiranja ni gojil iluzij o komunizmu in je tudi prijateljeval s knezom Nikolajem Tolstojem, ki je razkrival podobno usodo, ki je Kozake pri repatriaciji doletela pod Stalinom.
Čeprav ga v Sloveniji dobro poznajo po njegovem delu v taboriščih pri Vetrinju in Lienzu, je znan in spoštovan tudi po izjemnem knjižnem delu Slovenia 1945, objavljenem leta 2005, ki je nastalo v soavtorstvu z Marcusom Ferrarjem, nekdanjim novinarjem in vodstvenim delavcem Reuterja. Knjiga pošteno in uravnoteženo predstavlja Slovenijo v medvojnih letih, med okupacijo, državljansko vojno in osvoboditvijo ter posledice tega do današnjega dne. Delo temelji na Johnovem podrobnem raziskovanju življenja družin po tem, ko so našle novo življenje, ter razmišljanjih o vplivih teh dogodkov na današnjo svobodno slovensko družbo. Znanstvena raziskava je bila tudi samostojno objavljena. Del knjige sta tudi intervjuja z Milanom Kučanom in kardinalom Rodetom.
Knjiga je doživela velik odmev, nedvomno zaradi tega, ker sta jo pisala Neslovenca, ki državo sicer razumeta, a sta lahko ostala dovolj nevtralna. Gotovo je navdihnila nastanek mnogih drugih knjig o hudih časih v obdobju med letom 1945 in nastankom neodvisne Slovenije.
John je umrl v nedeljo, 18. novembra 2018. Za seboj je pustil vdovo Ann ter otroke in vnuke.
