Piše: Dr. Andreas Unterberger
Kje je več demokracije in pravne države? V Budimpešti ali v Bruslju in okolici? “Kakšno vprašanje!” bi odgovorili tako glavni mediji kot večina poslancev EU. Konec koncev madžarskega predsednika vlade Viktorja Orbana že leta demonizirajo kot nekakšnega diktatorja. Dejstva seveda govorijo o nasprotnem, kot kaže primerjava.
Kljub temu gre ponekod sovraštvo do Madžarske tako daleč, da vodja nizozemske vlade celo javno priporoča izstop te majhne srednjeevropske države iz EU. Lahko rečemo le: Nizozemska, od vseh držav! Navsezadnje velja ravna dežela za visokimi nasipi za evropsko središče trgovine z drogami in posebno nevarno vejo organiziranega kriminala.
Ali ne bi bilo morda bolje priporočiti Nizozemski, naj odide?
Vsekakor je Nizozemska in ne Madžarska, kjer so pred nekaj dnevi na ulici ustrelili novinarja, ki se je s svojo raziskavo preveč približal tolpi kriminalcev. Umorili so desničarskega politika. V njem je bil ubit filmski ustvarjalec, ki je kritičen do islama. V vsakem primeru z ideološkimi motivi. Politično kriminalni umori (v vsakem primeru s socialistično vpletenostjo) so znani tudi z Malte in Slovaške, vendar nič niti približno primerljivega z Madžarske.
Tudi španski politiki so se z veseljem pridružili obrekovanju Madžarske. Še pred nekaj tedni so bili v njihovi državi politični zaporniki, ki so jih za več let zaprli zaradi ravnanja, ki nikjer drugje ni kaznivo: kot regionalni politiki so organizirali referendum, ki ga osrednja vlada ni želela. Zato niso poskusili ničesar drugega kot preveč demokracije.
Morda bi morali avstrijski politiki razmisliti tudi o tem, ali je njihova država v nasprotju z Madžarsko še vedno ustavna država. Množično ideološko delovanje dela državnega tožilstva, na primer, vse bolj vzbuja dvom o tem. Prav tako je množično povečanje kriminala migrantov očitno zmanjšalo pravico do varnosti državljanov te države, celo 13-letnih deklet. In to, da je Avstrija med vsemi državami EU postala četrta država z največ neupravičenimi migranti (za tremi malimi državami), je očitno neuspeh politike in pravosodnega sistema.
Medtem ko zahodnoevropski agitatorji nenehno napadajo Madžarsko in ji odrekajo demokratični status, so tam vsaj zametki neposredne demokracije večji kot pri nas:
Vlada v Budimpešti redno sprašuje prebivalce za mnenje v “političnih dialogih”, ki spominjajo na referendum.
Vsekakor je to še vedno zelo daleč od prave neposredne demokracije, v kateri lahko državljani s predložitvijo zadostnega števila podpisov sami izsilijo referendum o katerem koli zakonu, kot je to v Švici. Vsekakor pa madžarski model dialoga presega vse zahodnoevropske modele demokracije, kjer politično-medijsko birokratska vladajoča elita ne želi izpustiti niti milimetra oblasti iz svojih rok, temveč jo želi, nasprotno, pridobiti še več.
Ob ogorčenju številnih zahodnoevropskih politikov in medijev nad novim madžarskim zakonom, ki prepoveduje javno razkazovanje homoseksualnosti, lahko le zmajamo z glavo. Trdijo, da je to “sramota” in kršitev “evropskih vrednot”.
Vedno bolj odvratno postaja, kaj se nenehno vleče iz predala kot domnevne “evropske vrednote”. Navsezadnje je bilo prikazovanje homoseksualnosti prepovedano tudi v večini drugih držav, vsaj v ustanovnih desetletjih EU. In nikoli ni bilo uradno odločeno, da so takšne upodobitve postale “evropska vrednota”.
Poleg tega razen Konvencije o človekovih pravicah, ki je bila sprejeta pred ustanovitvijo EGS/ES/EU in v zvezi s tem ni bila nikoli spremenjena, ni bilo nikoli ničesar, kar bi lahko označili kot seznam teh zloveščih “vrednot”. Beseda “vrednote” je postala popolnoma nedefiniran besednjak v propagandi političnih kampanj, ki se poljubno uporablja za diskreditacijo in obrekovanje političnih nasprotnikov.
Po drugi strani pa je to, kar Orbán počne že več let, za mnoge Evropejce – na žalost vedno manj za politike in medije – zavezanost prav tistemu, kar sami razumejo kot evropske vrednote: Številni zakoni, ki jih je uveljavil (z dokazljivim učinkom na madžarsko rodnost), spodbujajo družine, tj. pare z več otroki. Z drugimi madžarskimi zakoni je država dosegla najnižje davčne stopnje v Evropi.
Madžarska je edina država EU, ki posebej pomaga preganjanim kristjanom na drugih celinah.
Vendar pa je bila Orbánova poteza, da je odstavke, ki prepovedujejo prikazovanje homoseksualnosti, zakonito postavil ob bok drugim odstavkom, ki se borijo proti pedofiliji, zelo nespretna. Navsezadnje je veliko heteroseksualcev, ki posredno ali neposredno zlorabljajo otroke. Kljub temu je dejstvo, da 70 odstotkov Madžarov meni, da je ta zakon pravilen. Zato se bo pretirana reakcija organov EU na novi zakon izkazala za veliko volilno pomoč Orbanu.
Orbán ve, da uspešen politik v demokraciji vedno potrebuje nasprotnika, s katerim se lahko spopade, nekoga, ki ga s svojimi dejanji naredi primernega za vlogo sovražnika. George Soros se je zato dolgo časa pojavljal kot takšen sovražnik, saj je sponzoriral številna pro-migracijska in proti-orbanska združenja. Predsednica Evropske komisije je zdaj poskrbela še za eno.
Izjemno okusna je nadaljnja obtožba, da je madžarska vlada “sovražnik svobode tiska”. Dejstvo je, da obstajajo
Na Madžarskem je veliko medijev, ki so kritični do Orbána, tako elektronskih kot staromodnih papirnatih. Njihove kritične komentarje redno citirajo tudi zahodni časopisi- isti časopisi, ki so naslednji dan sprejeli trditev radikalnega levičarskega združenja “Novinarji brez meja”, da na Madžarskem izginja svoboda tiska.
Opozicijski časopisi zagotovo dobivajo manj oglasov od podjetij, ki podpirajo Orbána. Vendar pa je res odvratna hinavščina, ko to obtožujejo tudi v Avstriji, ne da bi obenem dodali, da so stvari v tej državi veliko slabše. To je še posebej razvidno iz ravnanja dunajske mestne uprave, ki je v zadnjih letih financirala daleč največ oglasov o korupciji (resda so pozneje pri podkupovanju medijev sodelovali tudi politiki vseh drugih strank, čeprav nekoliko bolj zmerno).
Kar lahko potrdim tudi sam – oprostite, prosim, kratkemu osebnemu vložku: V dunajski mestni hiši so v obeh časopisih, kjer sem bil glavni urednik, posameznim oglaševalcem skoraj enako povedali: “Dokler je glavni urednik Unterberger, ne boste dobili ničesar.” (Seveda sta bila oba časopisa tako dobro prodajana, da je bilo to mogoče odmisliti. Šele ko sta Horst Pirker in Werner Faymann prevzela lastniški položaj, sem bil iz očitnih ideoloških razlogov odstavljen. Očitno v veliko gospodarsko škodo obeh časopisov).
Nazaj na Madžarsko. Obtožbe proti Viktorju Orbánu, da je sovražnik svobode tiska, so v zadnjih dneh postale še posebej bizarne: Orbán je v sedmih točkah povzel svoje predloge o ponovno razglašeni reformi EU, ki jih je želel objaviti kot oglas v več evropskih časopisih.
Vendar je kar 20 evropskih časopisov preprosto zavrnilo Orbánov oglas!
To je popolnoma nezaslišano. Ne le zato, ker je zavrnitev plačanega oglasa v grotesknem nasprotju z dejstvom, da so skoraj vsi ti časopisi v gospodarski stiski in od svoje države nenehno zahtevajo še več davčnega denarja. Pa tudi zato, ker je v nasprotju z bistvom vsakega korektnega obveščanja, če nekomu, ki ga skoraj vsak dan napada, tudi kot plačljivi oglaševalec, ne dovoli, da vsaj enkrat neovirano predstavi svoje stališče. Ne da bi bila vsebina kakor koli kazniva.
Oglas ni govoril o homoseksualnosti, ki jo tako močno zagovarja levo-liberalni mainstream. Šlo je za reformo EU. Seveda je bilo prav, da so oglas sprejeli tudi drugi evropski časopisi, kot je “Presse” v Avstriji. Seveda so na vodstvo tega nekoč meščanskega časopisa njegovi notranji politični komisarji verjetno spet tako pritisnili, da je naslednji dan objavilo tri strani dolg članek proti homoseksualnosti.
Naslednji dan so na vrhu časopisa na treh straneh objavili rubriko o sovraštvu in hujskanju proti Madžarski.
Prav tako pa je zlonamerno in bolno, da iz ORF do dva poslanca ÖVP nista obravnavala Orbanovih predlogov na stvaren in vsebinski način, temveč dejstvo, da so ti oglasi “na račun madžarskih davkoplačevalcev”.
Kako neslavna je ta obtožba! Navsezadnje vse evropske vlade – in še bolj EU sama! – nenehno porabijo veliko denarja za takšno ali drugačno samopromocijo.
Takšna obtožba avstrijskih poslancev je dvojno neslavna. Navsezadnje je zvezna vlada nedavno porabila veliko davkoplačevalskega denarja za obsežne oglase, katerih vsebina nedvomno ni vedno ustrezala nujni potrebi po informacijah, na primer kadar je bila sestavljena zgolj iz besede “hvala”.
Vsebinsko je bil oglas Madžarske poziv k nadaljnjim skupnim gospodarskim uspehom in k sprejemu Srbije v EU. Hkrati je bila to jasna zavrnitev migracij, razvoja EU v evropsko naddržavo in doslej veljavne ciljne zamisli o “vse tesnejši” uniji. Orbán želi parlamentom posameznih držav podeliti več pravic, v zameno pa bi nekoliko razbremenil parlament EU. Četudi je ena ali druga podrobnost zagotovo vredna razprave, ni dvoma:
Mnogi Evropejci bodo Orbanovim nameram zelo naklonjeni.
Vendar pa je opazno, da v oglasu zahteva le sprejem Srbije, ne pa tudi drugih “zahodnobalkanskih držav” Albanije, Kosova, Bosne, Makedonije in Črne gore (kar sta v enakem besedilu doslej zahtevali Madžarska in Avstrija). Morda gre za skrito sklicevanje na dejstvo, da imajo te države (razen Črne gore) veliko muslimanskega prebivalstva, ki bi po pristopu postali državljani EU. Ko bo to postalo splošno znano, bo to nedvomno še bolj zmanjšalo navdušenje sedanjih državljanov EU nad širitvijo EU, ki tako ali tako ni veliko.
Najbolj agresivno kritiko Orbána očitno izražajo poslanci Evropskega parlamenta (z izjemo modrih in dela črnih poslancev). Tamkajšnji Zeleni, na primer, govorijo o “protidemokratičnem razpoloženju” in se ponovno sklicujejo na zlovešče “temeljne vrednote”, ki naj bi jih Madžarska kršila. S tem spoznamo še eno evropsko vrednoto: kopičenje moči Parlamenta EU.
Dejstvo, da prav ti poslanci najglasneje vpijejo, potrjuje Orbánovo obtožbo, da ta parlament zastopa le svoje “institucionalne interese”. Dejansko si skuša pridobiti vse več moči, ki jo s tem jemlje državam članicam, regijam in tudi državljanom. To je v popolnem nasprotju s “subsidiarnostjo”, na katero se vedno sklicujemo v nedeljskih govorih. Kateremu telesu pa je všeč, če ga obtožujejo, da je obsedeno z močjo in da predlaga, da se mu odvzame moč?
Edina obtožba, ki jo mora Orbán sprejeti, je, da je neliberalen. Navsezadnje tudi sam vedno znova uporablja ta izraz za opis svoje politike. To je popolnoma zmedeno.
Navsezadnje je Madžarska z nizko stopnjo regulacije, nizkimi stopnjami dohodnine in 9-odstotno stopnjo davka od dohodkov pravnih oseb sanjska država za vsakega pravega liberalca v Evropi.
Največji liberalni misleci 20. stoletja, od Hayeka do Friedmana, bi Madžarski vsak dan prižgali svečo, če bi jo še lahko videli.
Zakaj torej, za božjo voljo, Orbán svoje politike imenuje “neliberalne”, kar jim daje negativno konotacijo? Preprosto zato, ker pozna in uporablja besedo “líberal” v ameriškem pomenu besede, kjer je sinonim za “socialist” in nasprotje evropske besede “liberal”. In ker madžarskega predsednika vlade nihče ne nauči izogibati se tej besedi, ki v preostali Evropi povzroča toliko brezupne zmede …
Ta članek je bil prvič objavljen v Dnevniku ANDREASA UNTERBERGERJA
… in nato na UNGARNREAL, našem partnerju v EVROPSKEM MEDIJSKEM SODELOVANJU.
