Revolucionarna negotovost in napetost v Minsku ustvarja vzdušje, ki je prežeto napetostjo, hkrati pa nenavadno razigrano, veselo in na trenutke tudi praznično.
Na vprašanje, kaj mislijo, da se bo zgodilo potem, večina opazovalcev tukaj v Minsku svoje napovedi temelji na dveh dejavnikih. Veliko tega je odvisno od vojske in posebnih policijskih enot za protidemonstracijsko ukrepanje na eni strani in enotnosti vseh demonstrantov, da stopijo v skupno splošno stavko. Tudi odgovor ni enoten in enoznačen.
Kako pa je to v resnici med samimi demonstranti, obrazi beloruskih protestov različnih profilov?
Aleksej Potapov, dopisnik, meni da je dal odpoved 12 avgusta na državni televiziji,med prvimi. Nisem sprejel navodila hiše, .Ne morem se izneveriti sebi, vreči vstran pet let dela in lastne načelnosti. Če ljudje protestirajo in se ne strinjajo z očitno ponarejenimi rezultati volitev, ne morem pisati o žetvi, oni (OMON- specialci za neutralizacijo izgredov) pa v tem istem času pretepajo protestnike. Prej so bila tudi razhajanja v državni TV, danes je to očitno, bistveno več. »Nismo vsi odšli naenkrat, samo različne oblike sabotaže smo začeli uporabljati«, pravi do pred tednom zaposlen na državni TV.
Novinarji državnih medijev se na splošno prej niso strinjali s politiko teh medijev glede poročanja o nekaterih stvareh in ne razkrivanja drugih, a po volitvah, protestih, predvsem pa po spopadih, se je ta položaj močno stopnjeval. Prej je bilo veliko notranje razhajanja ljudi, vendar so se počutili kot manjšina in nihče ni hotel izgubiti službe. So za kamuflažo pripravili dve vrsti novic, eno prirejeno za uradne potrebe, drugo z resničnimi številkami. Zaposleni so se samoiniciativno odpravili na »dolg« dopust. Skupina novinarjev in video inženirjev pripravila gradivo, ki objektivno zajema število ljudi, ki so prišli na shode v podporo sedanjemu predsedniku in proti njemu. Čisto vizualno je seveda nemogoče primerjati. Na veliko in skoraj nujno presenečenje v dnevnih novicah so pokazali samo dejstvo o protestih, ki niso v podporo Lukašenku. Večina zaposlenih bodisi podpira stavko bodisi je nevtralna.
Mnogi so prišli na dolge počitnice. Prej nihče ne bi bil izpuščen več kot dva tedna, toda tu se v velikem številu ljudje odpovejo do septembra in pozneje.
Sam se je odločil zapustiti poklic za nedoločen čas in v prihodnosti razmišlja o možnosti, da bi se preselil v Rusijo, ker če imamo vse medije pod državno kapo, potem je v Rusiji več prostora za delovanje v novinarstvu.
Alesja Nosova, violinistka Beloruske državne filharmonije
Vsak dan naredimo koncert na stopnišču filharmonije s katerim želimo podpreti vse, ki so trpeli zaradi proti demonstracijskih specialnih policistov, pravi Alesja. Smo proti nasilju in vsemu brezpravju , ki se dogaja pri nas že vrsto let. Popolnoma nesprejemljive stvari se dogajajo v Belorusiji, ko ljudje preprosto nimajo volilne pravice, človeško mnenje in človeška osebnost sploh ne cenijo ničesar. Vsi dogodki ki se dogajajo v Belorusiji niso vzrok, ampak posledica. Posledično dejstvo, da se oblasti obnašajo ne le nezakonito, ampak teroristično, izvajajo genocid družbe. Mnenja je, da je treba organizirati stavko na nacionalni ravni in ne da gredo ven le v času kosila. Stanje je napeto. Gibali naj bi se sproščeno a velik del ljudi se zateka po dvoriščih. Kot sama pravi sedaj se ne smejo ljudje ustaviti.
Artur Sablienko, desantni padalec
Leta 2010, ko sem bil vpoklican v vojsko, sem osebno glasoval za Lukašenka, mislil sem, da bo v državi red, vse bo v redu, zaslužili bomo, boljše bomo živeli. Oprostite, zdaj delam v tovarni traktorjev, uničujem zdravje in sploh ne dobim 500 USD. Zakaj potrebujem to? Čas je, da se ta diktator umakne. Sramujem se početja enote OMON. Pretepajo lastne ljudi. Skupaj z Lukašenkom jih je treba spraviti na kolena. Prisego ob sprejemu v vojsko smo dali narodu da ga bomo ščitili, ne uničevali, tepli. Odločeni smo, da bomo končali takrat, ko bo zapustil mesto predsednika države. Jaz bom hodil ven vsak dan. Lukašenko je idiotski diktator, ki si je podredil vse, vojsko policijo, ves aparat. Tepejo nas lahko, zlomiti nas ne morejo. Naslednje dni bodo šli v kraj, kjer je stacionirana specialna brigada posebnih sil in bodo vršili pritisk na vojake. Pravi, da ne bodo odnehali.
Igor Šostak, letalska varnostna služba
Na Nacionalnem letališču v Minsku že dolgo delam v letalski varnostni službi, torej pri pregledu prtljage in ročne prtljage. Moja naloga je preprečiti teroristične napade. Imam celo prost dostop do kroga številka ena, grem lahko kamor koli, tudi v vladno dvorano, kjer so vsi šejki in premierji. V naši ekipi je 20 odstotkov pripravljenih, da gredo na demonstracije z mano, proti Lukašenku, pa verjetno 98%, teh, ki so pripravljeni, vendar se bojijo izgubiti službo ali biti v »iztirjenem«vagonu ali biti ustrahovani.
Minuli ponedeljek je vodja njihove službe zahteval, da se ne udeležujejo shodov in sestankov, saj je v nasprotju uradnimi dolžnostmi. Prosili, da ne bi šli nikamor, ker je prepredeno s težavami zanje in za nas odpuščanje. Tri ure pozneje sem pristopil k načelniku in zahteval prosto, ker sem moral iti na mitinge. 30. julija sem se udeležil tudi shoda v podporo Tikhanovski, ki se ga je udeležilo 63.000 ljudi. Odstopno pismo za varovanje sem napisal 14. avgusta, da nadrejeni ne bi imeli težav, če bi prišel v KGB ali v bolnišnico. To je moje civilno stališče, odgovoren sem zase in delam, kar hočem s svojo usodo. Čeprav me je skoraj nemogoče odpustiti, imam preveč dobrih povezav v organih.Vedno sem bil proti Lukašenku od leta 1994. Sem prostovoljec na dveh sedežih – Tsepkalo in Babariko. Tam sem na primer podal štiri predloge o uporabi ruskih zastav povsod skupaj z zastavami EU. Zdaj je izbruhnilo ogorčenje zaradi Lukašenkovih napak. Vse se je poklopilo: koronavirus, zdravniki, ki na koncu niso bili plačani, parada, ki jo je zdržal celo Putin in seveda volitve, na katerih je Lukašenko naredil največje napake. Okoli njega, med njegovimi predanimi psi, ni takšnih, ki bi mu to lahko odprto povedali.Toliko verjame v svojo moč, verjame, da z njim nihče nikoli ne bo ničesar, verjame, da je vojska na njegovi strani.
Zmagali smo v nedeljo, formalnosti so ostale. In najbrž ne bo zamujal, saj se dogodki zgodijo hitreje, kot misli letijo. Mislim, da se bo vse zgodilo avgusta. Imamo edinstven pristop k shodom, ne bomo imeli ne “žameta” niti “barvne revolucije”, imeli bomo svojo – belorusko. Ne vem, kako se bo imenovalo. Toda vse, kar bo 100% od tod, bo šlo v Rusijo. Za Belorusijo se bo začela nova zgodba.
In mnogo teh podobnih zgodb. Odločnih, vztrajnih ljudi, Belorusov, ki želijo svojo Belorusijo od vseh in ne ugrabljeno od Lukašenka. Njegov čas se je iztekel. Odstranjen bo. Odstranili ga bodo ljudje in čas, ki ga je več kot preveč vzel svojim ljudem, Belorusom. To mu ne morejo odpustiti, nočejo in ne smejo.
In tudi ne bodo. Oni niso opozicija Lukašenku, niti državi, oni so večina Beloruskega naroda.
Vane T.Costa
