Piše: Franci Kindlhofer, preživeli otrok s Petrička, aktivni državljan in publicist
Septembra 2025 sem v Celju doživel tipičen, stalno prisoten način delovanja komunistične oblasti – ločevanje žrtev med okupacijo in po njej na tiste, ki so bile na tako imenovani pravi strani zgodovine, in na tiste na nepravi strani zgodovine.
To sem lani septembra kot otrok s Petrička občutil dobesedno na svoji koži. Namreč, da tudi otroci, ki so bili žrtve ene ali druge strani, kot žrtve niso enako obravnavani. Zato bom ta pojav imenoval kar celjski sindrom.
Kaj se je zgodilo?
- septembra 2025 je bila ob cesti, ki pelje po desni strani reke Savinje iz celjskega Mestnega parka proti severu, malo za tem, kjer se konča naselje Lisce, odkrita spominska tabla za otroke s Petrička. Danes vidimo na levi strani ceste na gričku propadel objekt, ki je po okupaciji služil kot izpostava teharskega taborišča za otroke od na Teharjah v glavnem pomorjenih staršev. Ker sta bila zadnja lastnika te izletniške kmetije zakonca Petriček, se je to ime preneslo na objekt in tako smo postali »otroci s Petrička«. Lastnika sta bila že pred tem umorjena s strani partizanov in posestvo je postalo državna last. Kot v porog žrtvam se ta cesta še vedno imenuje Partizanska cesta. Petriček ima hišno številko 59.
Dolgoletni boj za spomin
Dolgoletni borec za obujanje in ohranjanje spomina na teharske žrtve Ivan Ott, ki je kot enajstletnik doživljal grozote vračanja iz Vetrinja, krutost teharskega taborišča in interniranje na Petričku, na žalost ni doživel sadu svojega dolgoletnega prizadevanja, spominskega obeležja pri Petričku. Zapustil pa nam je izjemno dragocen dokument tistega časa, knjigo »Otroci s Petrička – Ukradeno otroštvo«. Nerazumljivo je, da smo morali otroci s Petrička skoraj do konca svojega življenja čakati na postavitev nekega sporočila zanamcem, kaj se je tam dogajalo. Na žalost pa je tudi ta spominska tabla nepopolna, saj nikjer ne omenja, da so bili za te zločine krivi Komunistična partija Jugoslavije in vsi njeni pripadniki na čelu z Josipom Brozom Titom, ki so v najtežji preizkušnji slovenskega naroda, to je med tujo okupacijo, sprožili komunistično revolucijo po sovjetskem vzoru in tako razdvojili narod.
Odkritje brez dostojanstva
Da se je postavitev tega obeležja pripravljala z bolj ohlapnim pristopom, priča to, da ni bil nobeden od prizadetih otrok povabljen k sodelovanju pri pripravah. Tudi jaz sem za datum odkritja te spominske table izvedel bolj po naključju. Obvestil me je eden od sorodnikov družine Petriček, ki živi na Dunaju. Šele ko sem v Muzeju novejše zgodovine Celje povprašal, kaj je na tem, sem naslednji dan prejel povabilo. Odkritje samo je potekalo zelo špartansko. Razen župana Celja in direktorja muzeja novejše zgodovine ni bilo nikogar iz političnega ali kulturnega javnega življenja, bila je le še založba Mohorjeva družba, ki je natisnila zadnjo izdajo knjige Ivana Otta. Tudi nobena šola ni prispevala kakšne recitacije ali glasbenega nastopa. Te moje pomisleke boste bolje razumeli, ko se bom v pisanju pomaknil nekaj dni naprej.
Le nekaj dni pozneje – popolno nasprotje
Namreč, še isti teden – v soboto, 27. septembra – se je za otroke, ki so bili ravno tako kot otroci s Petrička žrtve vojnega nasilja, v Narodnem domu pripravilo veliko slavje. Napovedana je bila celo predsednica države, ki pa je nato ni bilo zaradi potovanja v ZDA. Tam je verjetno obiskovala potomce Slovencev, ki so pred komunizmom zbežali iz Titove Jugoslavije. A kljub temu ni bilo nič manj svečano. Povabljen je bil celo zadnji republiški sekretar ZKS Milan Kučan, ki je prevzel vlogo osrednjega govornika, seveda ni manjkal niti župan Mestne občine Celje. Za okras pa sta bila prisotna še predsednica DZ Urška Klokočar Zupančič in minister za obrambo Borut Sajovic. Poskrbljeno pa je bilo tudi za primeren in bogat kulturni program.
Dvojna merila ali ustaljena praksa?
Po vsem tem pa ostane odprto vprašanje: je bilo to tako različno obravnavanje otroških žrtev iz časa okupacije in komunističnega nasilja zgolj posledica trezne presoje, zaradi različnih povzročiteljev zločina nad temi otroki, ali je bila to le posledica ustaljene prakse, da žrtve okupacije in komunstične revolucije stalno delimo na tiste, ki so bile na pravi strani zgodovine, in tiste, ki so bile na napačni strani?
Če bi temu botrovala trezna presoja in bi se spoštovalo dejstvo, da ravno otroci niso ničesar krivi niti nimajo kakšnih uslug, potem bi se to moralo demonstrirati v popolnoma enaki obravnavi. Kar bi pomenilo, da bi bila tudi pri odkritju spominskega obeležja pri Petričku zasedba gostov in program na primerljivi ravni. Ali še bolje, vsi bi lahko praznovali skupaj v Narodnem domu. Seveda bi moral Milan Kučan v tem primeru svoj govor prilagoditi manj revolucionarnim težnjam in bi moral zveneti v bolj spravljivem tonu. Saj je v svojem govoru večkrat omenil neki upor, ki je vedno potreben, in krvavi čas naše novejše zgodovine razredčil z aktualnimi dogajanji v svetu, da je vse skupaj izgledalo kot nekakšen neizbežen potek zgodovine, na katerega pri nas nihče ni imel kakšnega vpliva. Razen »grešnikov« seveda, ki pa smo jih lepo odstranili in kaznovali.
Osebna izkušnja diskriminacije
Jaz – kot otrok s Petrička – doživljam ta dogodek kot hudo diskriminacijo. In vsi še živeči, s katerimi sem bil v stiku, ravno tako. Iz tega razloga sem zaprosil predsednico Republike Slovenije Natašo Pirc Musar za osebni razgovor, da bi ji predočil problem ločevanja žrtev pri nas. Po osemdesetih letih teh hudih zločinov bi morali začeti razmišljati o medsebojni slogi in spoštovanju, če smo spravne akte že zamudili. Žal na mojo pisno prošnjo nisem dobil nobenega odgovora. Bil je sicer en telefonski klic, v katerem me je neki sodelavec hotel prepričati, da ta zadeva ni tako pereča, da bi se zanjo morala brigati predsednica države. Verjetno mi župan dvomilijonskega Dunaja ne bi odrekel razgovora, če bi mu omenil, da gre za problem, ki tare sto tisoč meščanov. Če se predsednica države osebno zavzame za probleme raznih ogroženih skupin in celo posameznikov, je to seveda vredno pohvale. Mislim pa, da je njena prva dolžnost skrbeti za spoštovanje osnovnih državljanskih pravic, predvsem do enake obravnave.
