Piše: Dr. Andreja Valič Zver
V evropskem političnem diskurzu je beseda korupcija zelo vroča. Gre sicer za oznako stoletja stare politične prakse, ki pomeni, da tisti, ki imajo politično moč, le-to izrabljajo za krajo skupnostnega premoženja in vsega drugega. Korupcija je globoko zakoreninjena zlasti v avtoritarnih, totalitarnih in tranzicijskih državah, kamor spada tudi naša Slovenija. V Bruslju, ki sicer ni imun na korupcijske rabote, se tega zavedajo. A se seveda postavlja vprašanje, ali se pri tem uporabljajo enaki vatli, še posebno, ker je korupcija postala močno sofisticirana zadeva. Korupcija se drži v Sloveniji zlasti leve politične opcije, ki je podedovala inštrumente, da je korupcijski proces gladko stekel. In to sta med prvimi spoznala Jože Pučnik in Janez Janša. Postavlja se vprašanje, kaj bi bilo s slovensko tranzicijo, če ne bi bilo v zadnjih desetletjih tega množičnega branika na slovenskem političnem polju, ki je postajalo vse močnejše in ni bilo omejeno le na Janševo stranko.
Zato ob množičnem zborovanju pred slovenskim parlamentom 10. aprila 2026 velja pogledati nazaj, vse tja do prve polovice 90. let. Mnogi akterji so že pokojni, pa vendarle spomin na veličastno protestniško gibanje še živi.
Potem ko je Janša leta 1993 prevzel stranko, je bilo eno od njegovih prvih množičnih srečanj v Celju. Oznanil je osrednjo nalogo stranke – to je neumorni boj proti korupciji, ki je takrat sicer potekala še po dokaj trivialnih poteh, ampak zelo učinkovito, saj je bilo t. i. družbene lastnine še veliko »na razpolago«, nadzora države pa malo ali nič. Ravno opozarjanje na te stranpoti, zlasti na korupcijo udbomafije, kot smo takrat poimenovali globoko državo, in na netransparentno odplačevanje jugoslovanskih dolgov tujim komercialnim bankam, je verjetno botrovalu temu, da so Janšo dali na listo za politični odstrel.
Sledila je afera Depala vas. Razvpita zgodba, ki se je na koncu izkazala za nezakonito. Javnost je to vedela že spomladi 1994, zato je je bilo protestno zborovanje proti zamenjavi obrambnega ministra tako močno kot redkokatero prej in nobeno poslej.
Politični izplen pa je bil drugačen, kot so pričakovali – okoli Janše so se združevali resnični demokrati tudi iz drugih strank. In boj proti koruptivni levi vladi, ki jo je iz ozadja vodil Milan Kučan, je postal najmočnejši magnet demokratičnega pola slovenske politike, ki so ji v ljudskem žargonu rekli kar desnica.
Samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo prišlo do množičnega protikorupcijskega gibanja. In se je zgodilo 10. aprila 1994 (na isti dan kot zadnje zborovanje!), ko so pred 32 leti pomladne stranke organizirale protikorupcijsko zborovanje pod geslom »Za demokratično Slovenijo – brez korupcije«! Na njem so govorili Janša, M. Podobnik, Gošnik, Peterle in še nekateri. Peterle je imel pri tem še največ težav, ker se je zborovanje obrnilo proti Drnovškovi vladi, katere član je bil. Razkol na pomladni strani je bil poslej še večji. Na tem znamenitnem množičnem zborovanju v Ljubljani, ki ni ostalo edino, so zahtevali:
- revizijo postopkov, ki so pripeljali do slovenskega javnega dolga,
- ugotavljanje odgovornosti posameznikov pri postopkih, ki so pripeljali do slovenskega javnega dolga,
- sprejetje protikorupcijskega zakona po hitrem postopku,
- sprejetje zakona proti pranju denarja po hitrem postopku,
- popolno preglednost javnih financ,
- ugotavljanje odgovornosti ministrov in drugih nosilcev odgovornih funkcij za negospodarno ravnanje z državnim premoženjem,
- poostritev kazni za kazniva dejanja pri nezakonitem odlivu kapitala v tujino.
Zelo dobro so bile artikulirane zahteve tistega časa, ki so – po gnusnih početjih levakarske kamarile – aktualne še dandanes. Pomembno je vedeti – predvsem mladi morajo vedeti –, kako temeljito se je opozicija odzvala na korupcijo že pred 32 leti. Prav je, da novo gibanje, ki morda nastaja, črpa tudi iz veličastnih 90. let!
