12 C
Ljubljana
ponedeljek, 20 septembra, 2021

(ZGODOVINSKI SPOMIN) Primer Andreja Juščinskega, prodaja Aljaske, Fran Vesel in Velikonočni otok

Piše: Miran Černec

Primer Andreja Juščinskega

2. 4. 1911 (po julijanskem koledarju 20. 3.) je bilo v Kijevu v takratni carski Rusiji odkrito mučeno in izkrvavljeno truplo 12-letnega krščanskega otroka Andreja Juščinskega. Najdba nesrečnega fanta v neki predmestni peščeni jami je pomenila začetek najbolj mednarodno razvpitega sodnega primera v carski Rusiji, ki je bil leta 1913 hkrati tudi zadnji v Evropi, na katerem so osrednjo vlogo igrale obtožbe o domnevnem judovskem ritualnem umoru; slednje so bile v sami sodbi uradno potrjene – toda le nekaj let zatem je Rusijo zajela boljševiška revolucija in po njej je bil primer Andreja Juščinskega za skoraj 100 let praktično izbrisan iz zgodovine.

12-letni fant iz Kijeva, po vseh pričevanjih sposoben, dober in pošten, je izginil 25. 3. 1911 na poti v pravoslavno učilišče, katerega vzoren učenec je bil. 8 dni kasneje so njegovo truplo po naključju odkrili otroci v opuščeni jami, ki je bila  tik ob lokalni opekarni v lasti judovske rodbine Zajcev. Fant je bil najden v sedečem položaju z zvezanimi rokami, na njegovem telesu in glavi pa so našteli kar 47 vbodnih ran, zadanih z neznanim ostrim predmetom. Preiskavo zločina, ki je pretresel vso Rusijo, je takoj prevzela kijevska policija pod vodstvom detektiva Nikolaja Krasovskega; toda preiskovalne metode slednjega so presenetile mnoge. Po le osnovnih  analizah na kraju zločina je namreč Krasovsky sum nenadoma preusmeril na starše umorjenega otroka, ki so živela na povsem drugem koncu Kijeva.

Medtem ko so sledovi pravih morilcev, kdorkoli so že bili, v blatnih poljih okoli opekarne Zajcev hitro izginjali, je policija aretirala fantovo mater Aleksandro in jo izpustila šele po dnevih zasliševanja. Sledilo je preiskovanje Andrejevega očima, sosedov in znancev, primer pa je začel vzbujati vse več sumov o podkupljenosti kijevske policije – sumov, ki  jih je očitno delil celo sam vrh carskega režima … Ker je do Andrejevega izginotja prišlo v času Pashe, judovskega praznika, okoli katerega so v krščanski Evropi od nekdaj krožile srhljive zgodbe, so različne monarhistične organizacije po Rusiji že med potekom preiskave začele širiti govorice o domnevnem judovskem obrednem umoru; na drugi  strani pa je liberalni tisk – na osnovi policijskih virov – za zločin sprva obtožil starše  umorjenega, a ko se je to izkazalo za laž, je krivdo prevalil na lokalne Rome. Medtem je nekdo poskrbel, da  so izginili še zadnji sledovi resničnih storilcev; kmalu po odkritju trupla Juščinskega je v neposredni bližini kraja zločina nepojasnjeno pogorela stavba na zemljišču opekarne Zajcev, stvari pa so se le še zapletle, ko sta avgusta 1911 dve glavni priči policije nenadoma umrli zaradi zastrupitve – to sta bila otroka Jevgenij in Valentina Čeberjakova, vrstnika in prijatelja umorjenega. Prav njuno mater Vero, ki naj bi imela zveze s kijevskim kriminalnim podzemljem, je Krasovsky nato začel prepoznavati kot novo ključno osumljenko – a vendar proti njej ni nikoli sprožil postopka, saj je bil ob posredovanju politike še pred tem odstranjen s položaja.

V napetem času, ko je bila ruska javnost že globoko razklana na privržence carja Nikolaja II. in njegove nasprotnike, se je preiskava v primeru Juščinskega končno izrodila v politično vprašanje, ki so ga izdatno podpihovali mediji; eni na strani carskega režima, ki je očitno zagovarjal teorijo o obrednem umoru – in drugi na strani Menahema Mendela Beilisa, takrat 37-letnega Juda, ki je bil 3. 8. 1911 aretiran kot glavni osumljenec. Beilis, sam oče 5 otrok brez kriminalne preteklosti,  je bil uslužbenec opekarne, v bližini katere so našli nesrečnega fanta, aretirali pa so ga na osnovi pričevanj očividcev, po katerih naj bi bil opažen z Andrejem Juščinskim le nekaj ur pred njegovim izginotjem.

Na začetek sodnega procesa je nato čakal več kot 2 leti, v tem času pa je primer postal mednarodno razvpit; v zagovor osumljenca so vstali številni zahodni mediji, izobraženci in slavne osebnosti, ki so v en glas zahtevali od ruske države, da Beilisa izpusti oz. mu omogoči pravičen sodni proces – vse pod premiso, da v civiliziranem svetu 20. stoletja pač ne more biti mesta obtožbam o judovskih obrednih umorih. Beilis je končno stopil pred sodnike 8. 10. 1913; za njegovo obrambo so bili najeti najboljši in najdražji odvetniki takratne Rusije in propagandni stroj, ki si je prizadeval dokazati njegovo nedolžnost, je deloval neumorno. V 32 dneh obravnave je obramba bolj ali manj uspešno prepričala poroto, da tožilstvo ni razpolagalo z zadostnimi dokazi proti obtožencu, in postalo je jasno, da se bo proces, v tem trenutku že očiten izraz političnega boja med carskim režimom in njegovimi nasprotniki, končal zelo negotovo. 10. 11. 1913 je nato porota sprejela salomonsko odločitev: Mendel Beilis je bil oproščen vseh obtožb – toda umor Andreja Juščinskega je ostal v končni sodbi še vedno opredeljen kot »judovski obredni umor«.

Beilis je po procesu postal pravi heroj mednarodne judovske skupnosti in se z družino izselil v britansko Palestino, kjer naj bi mu bil kupil posestvo eden njegovih ključnih podpornikov – sam sloviti baron Rothschild, ki je bil zelo verjetno vseskozi v ozadju medijske in pravne kampanje za njegovo oprostitev. Za umor 12-letnega Andreja Juščinskega tako ni bil nikoli obsojen nihče; le 4 leta po koncu procesa proti Beilisu pa je bil z boljševiško revolucijo v Rusiji pokopan tudi carski režim – in z njim vred so za vedno izginili nešteti akti, dokumenti in priče, ki bi lahko o tem nenavadnem primeru vendarle razkrili resnico.

Prodaja Aljaske

30. 3. 1867 sta ameriški zunanji minister William Seward in ruski diplomat Eduard Stoeckl sklenila sporazum o odprodaji Aljaske, takrat znane pod imenom »Ruska Amerika«. Sporazum, po katerem se je Rusko carstvo za skromnih 7,2 milijona ameriških dolarjev (okoli 140 milijonov USD v današnji protivrednosti) odreklo suverenosti nad ogromnim in redko naseljenim ozemljem na severozahodu ameriškega kontinenta, je imel sicer kompleksna ozadja; Rusi so namreč z njim želeli predvsem preprečiti možnost nove vojne z Britanskim imperijem (ki si je v tem času lastil vso Kanado in mejil neposredno na Aljasko), hkrati pa okrepiti prijateljske stike z ZDA, vzhajajočo velesilo. Čeprav je del ameriške javnosti nakup Aljaske sprva dojemal kot »norost«, se je to spremenilo 30 let kasneje, ko so bila tam odkrita nahajališča zlata; rusko-ameriško prijateljstvo, ki je bilo tudi zaradi sporazuma zelo trdno še v začetku 20. stoletja, pa se je sfižilo z boljševiško revolucijo leta 1917 in po zaslugi zakulisnih lobijev so danes odnosi med velesilama celo na eni najnižjih točk v zgodovini.

Dr. Fran Vesel

3. 4. 1894 se je v Boki Kotorski rodil Fran Vesel, slovenski odvetnik in eden od ustanoviteljev Slovenske demokratske zveze (SDZ) v Trstu. Bil je  potomec znamenitega narodnega buditelja in pesnika Jovana Vesela – Koseskega. Po otroštvu v Trstu in študiju prava v Gradcu je 1. svetovno vojno preživel kot avstro-ogrski vojak na frontah Galicije in Ukrajine ter tam leta 1917 sam od blizu doživel grozote boljševiške revolucije, ki so ga utrdile v odločnega protikomunista. Po koncu vojne se je v domačem Trstu,  takrat že pod fašistično Italijo, uveljavil kot uspešen odvetnik, branilec slovenskih pravic in demokratičnih načel; s tem delovanjem je nadaljeval tudi po 2. svetovni vojni, ko je v mestu z drugimi enakomislečimi Slovenci leta 1947 ustanovil Slovensko demokratsko zvezo, prvo povojno opozicijo komunistični OF. Postal je njen tajnik, večkrat kandidiral na tržaških volitvah in veliko pisal v strankino glasilo Demokracija. Kljub zavratni bolezni je tudi v zadnjih letih življenja do konca vztrajal v boju za svobodno prihodnost Slovencev na Primorskem in v matični domovini. Umrl je leta 1954 v Trstu.

Velikonočni otok

5. 4. 1722, na veliko noč, se je nizozemski pomorščak Jacob Roggeveen s svojo posadko kot prvi znani Evropejec izkrcal na Velikonočnem otoku, enem najbolj izoliranih in s skrivnostmi obdanih naseljenih koščkov kopnega na Zemlji. Na otok, ki leži sredi Tihega oceana, tisoče kilometrov od južnoameriške obale, je Roggeveen naletel po naključju, toda od takrat naprej ni nehal pritegovati pozornosti številnih raziskovalcev; predvsem njegovi starodavni megalitski spomeniki, moai, do danes nerazvozlana otoška pisava rongo-rongo, kakor tudi še vedno nerazjasnjen izvor domorodcev Rapa-Nui, so vse od Nizozemčevega odkritja porajali mnoge špekulacije. Sredi 20. stoletja je več osupljivih teorij o izvoru nenavadne otoške civilizacije podal norveški raziskovalec Thor Heyerdahl – v zadnjih letih pa tudi raziskave DNK nakazujejo, da so imeli prvotni staroselci Velikonočnega otoka že v pradavnini pomorske stike vsaj z Južno Ameriko in da je bila zgodovina tega dela sveta precej bolj zapletena, kot so sklepali še pred kratkim.

Zadnje novice

Sorodne vsebine