Piše: Blagovest.si
Iz svetega evangelija po Mateju (21, 1-11): Ko so se približali Jeruzalemu in prišli do Bétfage ob Oljski gori, je Jezus poslal dva učenca in jima rekel: »Pojdita v vas, ki je pred vama, in takoj bosta našla privezano oslico in oslička pri njej. Odvežita ju in ju pripeljita k meni. Če vama kdo kaj poreče, recita: ›Gospod ju potrebuje,‹ in takoj ju bo poslal.« To pa se je zgodilo, da se je izpolnilo, kar je bilo rečeno po preroku, ki pravi: “Povejte sionski hčeri: Glej, tvoj kralj prihaja k tebi, krotak, jezdi na oslici in na osličku, mladiču vprežne živali.” Učenca sta šla in storila, kakor jima je Jezus naročil. Pripeljala sta oslico in njenega mladiča, položila nanju svoja plašča in Jezus je sédel gor. Zelo veliko ljudi iz množice je razgrnilo na pot svoje plašče, drugi pa so lomili veje z dreves in jih razgrinjali na pot. In množice, ki so šle pred njim in za njim, so vzklikale: »Hozána Davidovemu sinu! Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu! Hozana na višavah!« Ko je prišel v Jeruzalem, se je vse mesto razburkalo in govorilo: »Kdo je to?« Množice pa so govorile: »To je prerok, Jezus iz Nazareta v Galileji.«
Iz pasijona po Mateju (27. poglavje): Mimoidoči so ga sramotili, zmajevali z glavami in govorili: »Ti, ki podiraš tempelj in ga v treh dneh postaviš, reši samega sebe, če si Božji Sin, in stopi s križa!« Podobno so ga zasmehovali tudi véliki duhovniki s pismouki in starešinami ter govorili: »Druge je rešil, sebe pa ne more rešiti! Izraelov kralj je, naj stopi zdaj s križa in bomo verovali vanj. Zaupal je v Boga, naj ga zdaj reši, če ga ima rad, saj je rekel: ›Božji Sin sem.‹« Enako sta ga sramotila tudi razbojnika, ki sta bila z njim križana.
Ob šesti uri pa se je po vsej zemlji stemnilo do devete ure. Okrog devete ure je Jezus zavpil z močnim glasom: »Elí, Elí, lemá sabahtáni?« to je: ›Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?‹
Ko so nekateri, ki so tam stali, to slišali, so govorili: »Ta kliče Elija.« Brž je stekel eden izmed njih, vzel gobo, jo napójil s kisom, nataknil na trstiko in mu dal piti. Drugi pa so govorili: »Pústi, poglejmo, če ga pride Elija rešit!« Jezus pa je spet zakričal z močnim glasom in izdihnil. (celoten pasijon po Mateju TUKAJ)
V letošnjem liturgičnem letu A je ob nedeljah in praznikih, kjer so evangelijski odlomki izmenljivi, poudarek na Matejevem evangeliju. Kdor si je morda na biblija.net ogledal strukturno razdelitev Matejevega evangelija (TUKAJ), bo lahko opazil, da je sestavljen iz sedmih delov, ki niso ravno strogo kronološko urejeni. Poudarek je na nauku. Prvi (Jezusova mladost) in zaključni (Jezusovo trpljenje, smrt in vstajenje) nekako obdajata pet sklopov Jezusovega učenja, ki se začne z govorom na gori. Temu bi lahko rekli “Jezusovo peteroknjižje”, iz česar se vidi, da je evangelist Matej (Levi) skušal s svojim evangelijem najprej nagovarjati judovske skupnosti.
Odlomek o Jezusovem slovesnem prihodu v Jeruzalem – o tem bomo poslušali v uvodnem obredu cvetne nedelje – je umeščen v uvod četrtega od petih “knjig” Jezusovega učenja v Matejevem evangeliju. Tej sledi še peta “knjiga”, to je govor o poslednjih rečeh. Redaktor besedila je tako na koncu te knjige postavil razločitev ob koncu sveta, pasijonski, končni del evangelija pa začne z besedami: “Ko je Jezus končal vse te besede…” (Mt 26, 1a). Središčni in najbolj obsežen del Matejevega evangelija, ki je mlajši in daljši od Markovega (slednji predstavlja osnovo za Matejevega in Lukovega), predstavlja Jezusovo učenje o Božjem kraljestvu. Tu velja tudi poudariti, da je prav v Matejevem evangeliju najbolj poudarjeno, da je Jezus obljubljeni Mesija iz Davidovega rodu, kar seveda najbolj izpostavlja neupravičenost judovske zavrnitve Jezusa kot tistega, ki so ga napovedovali preroki. Zato Matej velikokrat navaja starozavezne citate, kar vidimo tudi v odlomku o Jezusovem prihodu v Jeruzalem. S tem še bolj poudarja potrebo po notranjem spreobrnjenju, da bi mogli doumeti, kaj nam sporoča Bog preko svoje b(B)esede.
Več lahko preberete TUKAJ.
