V Narodnem muzeju so danes, 24. septembra, predstavili posebno izdajo revije SLO časi, kraji, ljudje – Dežela kolišč. Revijo je uredil dr. Anton Velušček, predstojnik Inštituta za arheologijo pri ZRC SAZU s pomočjo manjše skupine domačih raziskovalcev.
Revija vsebuje 15 prispevkov najboljših pozavalcev te tematike in 108 barvnih strani z izjemnimi dokumentarnimi fotografijami in ilustracijami. Revijo je oblikoval Klemen Kunaver, ilustracije je prispevala Tamara Korošec, izšla je pri založbi Družina.
Župan občine Ig Janez Cimperman je ob predstavitvi poudaril, da so tematske izdaje na Igu posebej veseli, saj gradnja Interpretacijskega centra in rekonstrukcija koliščarske naselbine v središču Iga, hitro napreduje.
Vsebina posebne izdaje
Dežela kolišč prinaša prispevke o najpomembnejših vidikih življenja koliščarjev: o njihovih domovanjih, prehranjevanju, pridelovanju hrane, orodjih in orožju, rastlinskem in živalskem svetu, ki jih je obkrožal in zaposloval.
Kolišča so prazgodovinska naselja na kolih, ki so od neolitika do železne dobe stala na bregovih okoli Alp, tudi na Ljubljanskem barju. Z njimi se znotraj arheologije ukvarja posebna veja arheologije – arheologija mokrih tal.
Leto 1975 štejemo kot začetek arheoloških izkopavanj na Slovenskem. Sledila so naključni najdbi izjemne količine lončenih posod ter koliščnih najdb med čiščenjem obcestnih jarkov vzdolž Ižanske ceste. Vodja obcestnih del Martin Peruzzi je o najdbi obvestil Karla Dežmana, takratnega deželnega kustosa, ki se je lotil obsežnih izkopavanj, ta pa so prinesla zanimive najdbe: sekire, bodala, igle, trnke iz jelenovega rogovja, rožene in koščene puščice, keramične posode. Raziskave na Ljubljanskem barju so se nadaljevale v poznem 19. in na začetku 20. stoletja. Razcvetele so se po drugi vojni v sedemdesetih in osemdesetih letih, ko je bilo raziskanih veliko kolišč, med njimi Blatna Brezovica, Resnikov prekop, Maharski prekop, Parte pri Igu in druga, o čemer v reviji piše dr. Elena Legissa.
V reviji si sledijo bogato dokumentirani prispevki o poselitvah od 5. tisočletja pr. Kr. pa vse do poznega 3. in 2. tisočletja, ko poselitev ni bila več tako intenzivna in sovpada z izginotjem jezera, o čemer pišeta dr. Anton Velušček in dr. Katarina Čufar. Analiza cvetnega prahu iz 117 metrov globoke vrtine v šoto južno od Črne vasi iz 60. let prejšnjega stoletja omogoča rekonstrukcijo nekdanjega rastlinstva na Barju, kar prikaže dr. Maja Andrič. Arheobotanične raziskave kažejo, da so se koliščarji prehranjevali raznovrstno in zdravo: posegali so tako po mesu kot po rastlinah, po divji in gojeni hrani, gojili so vsaj šest kulturnih rastlin. Poznali so strupene in zdravilne učinke nekaterih rastlin, ob njihovih bivališčih pa je povsod najti oreške, piše dr. Tjaša Tolar. Živalski svet koliščarjev opisuje dr. Borut Toškan, ki nam približa, kako se je z živinorejo odvisnost od lova in nabiralništva postopoma zmanjšala. Koliščarji lova niso nikoli opustili, kosti ulovljenih živali so bile zanimive tudi za izdelavo orodij. Bili so tudi izurjeni ribiči, lovili so s trnki ali s harpunami na drevakih, morda so uporabljali tudi mreže.
V prispevku dr. Veluščka »Zableščali sta se kovini: baker in bron« izvemo, da se je metalurška dejavnost na naših tleh začela skoraj tisoč let prej, kot se je domnevalo. Na Hočevarici pri Verdu so leta 1998 odkrili rezili bakrenih sekir, ki sta neposreden dokaz, da so se barjanski koliščarji ukvarjali z ulivanjem bakrenih predmetov že okoli l. 3600 pr. Kr. Poseben prispevek v reviji je namenjen odkritju lesenega koliščarskega kolesa s kolišča Stare Gmajne, ki je bilo narejeno kot poln disk z odprtino štirikotne oblike na sredini. Po ugotovitvah je danes leseno kolo staro vsaj 5120 let. Uvrščamo ga med najstarejše najdbe te vrste v Evropi in na svetu, piše dr. Anton Velušček, ki je vodil izkopavanja. Odkritje je doma in po svetu zbudilo veliko strokovno in laično zanimanje. Muzejska pota koliščarskih najdb predstavi dr. Peter Turk, ki opiše začetek delovanja Kranjskega deželnega muzeja in po letu 1920 Narodnega muzeja, ki hrani koliščarske najdbe do začetka petdesetih let 20. stoletja, kasnejše najdbe pa hrani Mestni muzej.
Slovenski zgodovinski magazin SLO časi, kraji, ljudje pri Založbi Družina izhaja 4-krat letno na 72 barvnih straneh od januarja 2014. Posveča se vprašanjem slovenske zgodovine od najzgodnejših ostalin, najdenih na slovenskem ozemlju, do vrhunca narodne suverenosti v samostojni državi. Ureja jo dr. Jože Dežman.
Revijo lahko prelistate na povezavi:
