15.8 C
Ljubljana
petek, 29 marca, 2024

170 let po rojstvu generala Luigija Cadorne, ki ga je pred samomorom rešil sv. Pij iz Pietrelcine

V petek, 4. septembra, je minilo 170 let od rojstva italijanskega vojaškega poveljnika Luigija Cadorne, ki je bil znan tudi po bitkah v Posočju v prvi svetovni vojni. Njegovo ime sicer vzbuja precej neprijetnih spominov med Slovenci na zahodni meji našega etničnega ozemlja, saj je Italija s pomočjo diplomatskih spletk ter zamenjave zavezništev v času prve svetovne vojne kot vojni plen dobila precejšen del slovenskega in hrvaškega ozemlja.

 

Luigi grof Cadorna se je rodil 4. septembra 1850 v kraju Pallanza v pokrajini Piemont, v družini, kjer je bila močna vojaška tradicija. V italijansko vojsko je vstopil že zelo mlad, leta 1866. Njegova vojaška kariera je hitro rasla in že leta 1908 so mu ponudili mesto poveljnika italijanske vojske. To funkcijo je zavrnil zaradi političnega vmešavanja v vojaške zadeve, sprejel jo je šele šest let kasneje, tik pred izbruhom vojne. Takoj je začel krepiti vojsko, čeprav je bila Italija takrat še nevtralna država. Cadorna je namreč pričakoval začetek vojne, zato je koncentriral oborožene sile ob meji z Avstro-Ogrsko.

Kot je znano, je Italija 23. maja 1915 napovedala vojno svoji sosedi Avstro-Ogrski, Cadorna pa je prevzel vodenje te fronte. Vendar pa je bil uspeh njegovega vodenja katastrofalen, v glavnem zaradi zastarelega načina bojevanja: kar enajst ofenziv na Soški fronti, ki jih je začel, se je končalo brez uspeha, toda z ogromnim številom mrtvih in ranjenih. Neuspehi so slabo vplivali na moralo italijanske vojske, vse več je bilo dezerterjev, Cadorna pa je na ta pojav odgovoril brutalno: s smrtno kaznijo. Italijanska stran je tako izvedla več kot 750 usmrtitev dezerterjev, zato je Cadorna postal tako rekoč sinonim za kletvico med Italijani. Odpustil je tudi 217 podrejenih oficirjev. Pohvalil se je lahko edino z zavzetjem Gorice (1916), leto kasneje z obrambo Tretnina ter zmago pri Bensezzi. Že pred začetkom prve svetovne vojne, leta 1913, je bil imenovan za italijanskega dosmrtnega senatorja.

»General Cadorna je že takoj na začetku prve svetovne vojne zahteval izvedbo splošne mobilizacije, na katero pa vladajoča politika ni pristala vse do italijanskega vstopa v vojno maja 1915. Objavljena zasebna pisma generala Cadorne nam kažejo, da je maja 1915 za edini cilj bojnega nastopanja imel le Sočo. V enem od teh pisem je 24. maja 1915 sicer ocenil, da bodo italijanski vojaki do Soče prišli brez večjih težav, kar se je dejansko tudi zgodilo. Na Soči je nameraval zasesti dominantne položaje, na njih konsolidirati vojaške enote, to je zaključiti koncentracijo celotne italijanske vojske in zelo verjetno nato nadaljevati močno in energično ofenzivo z vsemi razpoložljivimi silami,« je na facebooku zapisal goriški zgodovinar dr. Renato Podbersič.

Cadornova vojaška kariera se je dejansko končala z usodnim porazom pri Kobaridu oktobra 1917. To je bila dvanajsta ofenziva, kjer pa sta združeni vojski Avstro-Ogrske in Nemčije dosegli pomemben uspeh. Italijani so morali odnehati, sicer bi bilo mrtvih in ranjenih še veliko več. To je bil usoden udarec za generala Cadorno. Kot poročajo zgodovinski viri, je bil razrešen poveljniške funkcije in premeščen v zavezniški štab v Versailles, nasledil ga je njegov pomočnik general Armando Diaz.

Le malo ljudi pa ve, da je general Cadorna hotel takoj po katastrofalnem porazu pri Kobaridu narediti samomor. V prostor, kjer se je nahajal, ni smel nihče vstopiti, zato je spredaj postavil stražo. Ko pa je vzel v roke pištolo, da bi se ustrelil, pa je ob sebi nenadoma zagledal dokaj mladega bradatega moža v rjavem redovniškem oblačilu, ki mu je odločno dejal: »General, ne počnite neumnosti!« Bradati mož je takoj zatem izginil, Cadorna pa je nadrl stražarje, ker so ga po njegovo spustili noter. A so mu zatrdili, da v tistem času ni bilo nikogar, ki bi lahko vstopil. Cadorna je pozabil na svoje samomorilske namene, ne glede na vse pa je po vojni izgubil vse vojaške časti. Še dolga leta zatem so mu očitali krivdo za poraz pri Kobaridu. Sam je na očitke odgovarjal, da je storil to, kar je v določeni situaciji lahko storil, saj bi vsako drugačno ravnanje lahko prineslo še več žrtev.

Po nekaj letih je bil Cadorno vendarle opran krivde in so mu vrnili odvzete časti. Čeprav se nikoli ni priključil fašističnemu gibanju, mu je leta 1924 Benito Mussolini (»Duce«) podelil naziv »maršal Italije«. Že ostareli Cadorna je takrat tudi slišal o čudodelnem kapucinu, ki deluje na Garganskem polotoku ob Jadranskem morju, torej na jugu Italije. To je bil sv. Pij iz Pietrelcine, bolj popularno imenovan tudi »pater Pij«, z rojstnim imenom Francesco Forgione. General se je namreč spomnil dogodka iz Kobarida in je sklenil, da obišče San Giovanni Rotondo. Oblečen v povsem navadna oblačila, da bi bil čim težje prepoznaven, je prišel v tamkajšnjo samostansko cerkev, da bi se prepričal, ali je bil to tisti, ki je preprečil njegov samomor. Ko je zagledal patra Pija, ga je prepoznal. A tudi pater Pij je v množici ljudi prepoznal generala in se zazrl vanj in mu malo požugal: »Vidite, kakšno neumnost bi takrat lahko naredili…«

Maršal Cadorna je umrl leta 1928.

 

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine