Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
Glavna dosežka moderne sta znanost in tehnika. Tu mislim predvsem znanost za tehniko, v katero ljudje (še vedno) najbolj verjamejo, ker so tam stvari »dokazane in eksaktno opisane«.
Sredi prejšnjega stoletja so mnogi verjeli v njen neomejeni razvoj in zato v napredek, temelječ na tem, ki naj bi rešil vse naše probleme. Gre za zadnjo revolucijo v razvoju orodij, o čemer sem tu že večkrat pisal. V novem tisočletju smo se glede tega »napredka« precej streznili, iz več razlogov, iz znanih razlogov: gre za nek zastoj (za slepo ulico v napredku znanosti), za krizo okolja, ki jo je povzročila tehnika, za probleme s surovinami in energijo… .
Elon Musk in Ivo Boscarol
Njune ideje so me med drugim navedle k temu pisanju: onadva, tako izgleda, še vedno verjameta v novoveški mit neomejenega napredka (v vsemogočnost tehnike). Musk npr. načrtuje kolonizacijo Marsa v dveh desetletjih, pravi, da bo UI v dveh letih pametnejša od vsakega človeka in da bo na svetu kmalu več robotov kot ljudi. Boscarol, nedvomno genialen na področju letalstva, napoveduje »enovito mobilnost«: prevozno sredstvo, ki se iz avta preobrazi v letalo in obratno (in se s tem premaga zastoj na avtocesti, prav tako v mestu, s pristankom na vrhu stolpnice).
Njune ideje nikakor niso zgolj neka prazna fantazija ali znanstvena fantastika (ki se je res že večkrat uresničila!), realno so utemeljene na stopnji razvoja današnje tehnike (sonde so npr. že pristale na Marsu) in ZDA bodo, v tekmi s Kitajsko, napele svoje moči, da spravijo človeka na ta planet – ponovno vračanje na Luno je namenjeno prav temu! A osebno sem močno skeptičen glede stalne in množične poselitve Marsa, predvsem zaradi skrajno neprijaznih pogojev na njem: mraz, vetrovi, redka in neustrezna atmosfera… .
Prav tako sem v dvomih glede masovne uporabe avtomobila – letala, sicer ga je že danes mogoče izdelati, in UI bo omogočila njegovo avtonomno upravljanje, ki bo zahtevno. Bojim se, da bi ob masovni uporabi prišlo do množičnih, in to hudih nesreč – letati po zraku je vseeno bolj tvegano kot voziti se po trdnih tleh, poleg tega vsak človek še zdaleč ne bo primeren tudi za pilota. In bojim se, da se bodo pojavile tudi hude omejitve glede njihove proizvodnje in uporabe – kar se tiče surovin in energije. Da, napaka, ki jo delamo že 200 let, kar masovno uporabljamo moderno tehniko: obnašamo se kot da je naš svet neomejen (glede surovin, energije), lahko bi se streznili ob pogledu na fotografijo krhke Zemlje, ki nam jo je pred kratkim poslala posadka Artemisa2.
Odnos med (tehno)znanostjo in tehniko
Vse skupaj se je začelo v 16. stoletju, z novo spoznavno metodo eksperimenta, opazovanja, merjenja (Galileo). Ključen je revolucionarno nov pristop k naravi – z merjenjem, ki je postopek za natančno ugotavljanje količin in odnosov (odvisnosti) med njimi. Jasno, da je ta znanost odvisna od tehnike (za poskuse, meritve, opazovanja), in nadaljnji razvoj tehnike je bil odvisen od te znanosti. Razlika med znanostjo in tehniko: znanost se ukvarja z bistvenim, tehnika z uporabo le-tega v praksi (za izumljanje ali nadaljnji razvoj nekega Orodja).
Ali gre napredek te znanosti lahko nekam v neskončnost, ali pa so se ji že postavile meje? Tu se moramo ozreti na njeno spoznavno metodo: objektivno opazovanje in merjenje. Ona priznava le tisto, kar je mogoče spoznati (dokazati) na ta način. Toda ali ni ta metoda že naletela na svoje meje – kar se tiče sveta najmanjšega (elementarni delci) in največjega (vesolje)? Problem trkalnika (npr. v CERN-u – največji mikroskop in teleskop sveta): za razbijanje delcev potrebujemo visoke energije, a bolj kot jih stopnjujemo, bolj z njimi stanje v materiji tudi spreminjamo, tako da opazujemo tisto, kar smo s svojim vdorom v veliki meri sami ustvarili.
Za opazovanje torej potrebujemo visoko razvito tehniko, tako tudi za vesolje (primer James Webb teleskop), njihov razvoj potrebuje vedno več časa in denarja, rezultati pa so vedno manj zanesljivi, koristi od njih vedno manj otipljive.
Način mišljenja
Vpliv modernih empiričnih znanosti na način mišljenja sodobnega človeka je še vedno velikanski, predvsem iz naslednjih razlogov: ker človek verjame v njihovo »pravilnost«, ker verjame v tehniko, ki so jo (so)ustvarile, in ker se je v šolskem sistemu učijo VSI. Problem vidim v tem, da je večina ljudi (iz znanih razlogov) ne razume pravilno, ampak v neki izkrivljeni obliki, na »racionalističen« način. Morali bi začeti jasno razlikovati med »znanostjo znanstvenikov (fizikov)« in »znanostjo«, kakor jo razume velika večina laikov. Kako jo torej ti dojemajo? Kot znanost, ki s svojo metodo odkriva naravne zakone takšne kot so, zato podobe sveta, kakršno je ta znanost v nekaj stoletjih zgradila, ne razumejo kot zgolj »podobo« (teorijo, standardni model), zanje svet takšen tudi v resnici je. A zgolj neko polovično znanje, ko si človek ob tem začne predstavljati, da (vsaj v načelu) pozna delovanje materialne narave in njeno izgrajenost, je nekaj najbolj nevarnega! Iz tega izhaja neka predstava o svetu in človeku, v kateri je prostor samo za svet materije, in to seveda vodi v zanikanje vsega metafizičnega.
A pri tem ne gre za znanost, ampak za filozofijo (modrost), ki je povrh lažna (zmotna), zato v RŽVB piše: »Lažna MODROST je moje stvarstvo pripeljala v satanove mreže…« In še: »V vaših dneh satan prihaja z orožjem racionalizma (s to znanostjo)«. Nadalje: »Stvarstvo je danes v rokah hudiča, ki ga hrani z racionalizmom in brezbožnostjo«.
Da, če se človek hrani s to znanostjo (bolje: z racionalistično filozofijo), se s tem hrani z brezbožnostjo, ker »racionalizem vodi v ateizem«.
Podoba sveta, način mišljenja: neka podoba sveta se je razvila iz nekega načina mišljenja (v njegovi osnovi je racionalistična filozofija, po kateri Razum lahko spozna resnico!) in obratno, neka podoba sveta zahteva in razvija nek način mišljenja v človeku. To pa ni tako nedolžno kot si morda predstavljamo: človek si vse to vgrajuje vase (v svoje možgane) dolga leta, da ne rečem desetletja, in potem je v svojem mentalnem delovanju in posledično v svojem delovanju nasploh od tega odvisen vse življenje (to še kako vpliva na njegovo življenjsko filozofijo, vrednote ipd.). Večina ljudi (sem prepričan) pa vse to (podobo sveta, način mišljenja) jemlje kot nekaj samoumevnega in pozitivnega in se ne zaveda negativnih učinkov, ki jih to lahko človeku prinaša. Večina ljudi se tudi ne zaveda, da vsega tega (način mišljenja) ni mogoče menjati čez noč, kot srajco, miselne šablone v glavah imajo svojo (in sicer veliko!) vztrajnost, za njihovo zamenjavo je potrebnega veliko časa in napora, da, zavestno prizadevanje!
In v čem vidim največjo nevarnost, prihajajočo od nekih znanj in načina mišljenja? V rušenju metafizičnih temeljev, človek Zahoda jih je ravno zaradi tega izgubil, kar potrjuje npr. naslednji stavek iz knjige RŽVB: »Znanje vaše dobe se bojuje proti mojemu nauku«.
Slepa ulica moderne znanosti
Seveda so tudi znanstveniki (fiziki) samo ljudje, svojo znanost sicer (ker se z njo ukvarjajo vse življenje!) razumejo dosti bolj poglobljeno kot drugi, slabo bi bilo, če ne bi bilo tako, za seboj imajo dolga leta šolanja, iz česar pa sledi, da so tudi vanje vgrajeni določeni miselni vzorci. In njihova znanost je postala silno zapletena in intelektualno zahtevna, iz česar pa sledi, da so oni z nekim načinom mišljenja močno pogojeni, od vseh ljudi morda še najbolj. In človek ne more kar tako »iz svoje kože«. Na osnovi predhodnega znanja gradijo razne teorije, a Jezus o njih pravi: »Ne hodite pit vode človeških teorij, ki izvirajo iz racionalizma«. Se pravi, oni so racionalisti, in tudi oni so žrtve te kuge moderne dobe, torej nekega znanja in načina mišljenja. Dokaz za to vidim v njihovi najnovejši teoriji – teoriji strun, ki jo gradijo že 40 let. Dokaz, da so ujetniki nekega načina mišljenja, vidim v tem, da izhajajo iz dosež
kov relativnostne in kvantne teorije (korpuskularna teorija materije, višje dimenzije), tako polje skušajo razložiti s strunami kot enodimenzionalnimi delci in vedno številnejšimi dimenzijami, ustvariti »enotno teorijo polja«. Sicer se oni dobro zavedajo, da gre za teorijo, se pravi »standardni model«, ki ga trenutno kot najboljšo teorijo priznava večina fizikov, da ne gre za neko večno resnico, ampak za poskus, pojasniti delovanje polja (in še druge stvari, npr. elementarne delce), a v tej teoriji osebno vidim dokaz, da so tudi oni postali ujetniki nekega načina mišljenja: k problemu polja pristopajo na način, ki za to ni (več) ustrezen.
Napredek in racionalizem
Racionalizem: postavljanje Razuma na prvo mesto (v srcu), razum s tem postane »božanski« in se mu ne smejo postavljati meja, s tem pa tudi ne njegovim dosežkom – v tem vidim vzrok, da novoveški človek ni hotel videti meja napredku svoje znanosti in tehnike. In nekateri ga še vedno nočejo videti, in v tej luči vidim tudi teorijo strun, ki hoče dati dokončne odgovore na največje uganke fizike kot so polja, kot so elementarni delci. Fiziki se sicer dobro zavedajo, da so strune njihov mentalni konstrukt, a obenem upajo, da bodo nekoč morda dokazali, potrdili njihov obstoj. To dokazuje, da so racionalisti, a Bog, ki pozna vso resnico o tem, pravi, da so te teorije »voda«, pomeni, da v njih ni resnice, iz tega sledi, da teorija strun ne vsebuje resnice o polju. Logično, znanost kot »lažno modrost« gradijo lažne teorije!
To piše v knjigah »Resnično življenje v Bogu«, ki pa jih On daje tudi zato, ker »je racionalizem izzval njegovo moč«. Logično, če je »racionalizem njegovo Cerkev spremenil v ruševine, v kup kamenja ». Iz te resnice sledi, da te knjige vsebujejo nekaj močnejšega od racionalizma in zato od moderne znanosti, ki je njegovo orožje. To potrdi naslednji stavek: »To Sporočilo presega človeško modrost«. In še: »Njihova modrost (znanost učenjakov naše dobe) bo propadla, ko se bo srečala z mojo modrostjo«.
Propade lahko le tako, da se njene teorije ob srečanju z naukom (modrostjo) teh knjig (RŽVB) pokažejo za lažne (ne-pravilne), ključne teorije pa se nanašajo ravno na problematiko polja (in delcev). Kar pa kaže na to, da te knjige vsebujejo resnico o polju, na kar pa kažejo tudi naslednje besede v njih: »Namesto vode teorij raje okušajte vino mojega nauka«. Svoj nauk Jezus imenuje »vino«, kar pomeni, da je resnica v njem!
Vendar, namen teh knjig ni prinašati neko novo znanost o materiji, vsebujejo pa nauk o Svetem Duhu, ki je ne-materija, kar pa daje slutiti, da je Duh tisti, ki izgrajuje (ustvarja) polja in ki je tudi gradivo za elementarne delce. Da, osebno sem prepričan, da te knjige vsebujejo tudi resnico o polju, le poiskati jo je treba v njih. Se pravi, polje zahteva nek nov pristop, nov način razmišljanja in novo spoznavno metodo, zato tu ne bo šlo za neko novo teorijo polja, ampak za to, kaj polje v resnici je.
Enostranost moderne
Glavna dosežka naše dobe sta empirična znanost in moderna tehnika, to dvoje je tudi ustvarilo civilizacijo, kakršno poznamo in v kateri živimo. Življenje v njej pa zato zahteva to: izobraženost v smeri (tehno)znanosti in streniranost (številne spretnosti) pri rokovanju s tehniko. Oboje pa je postalo zelo zahtevno in zapleteno, od človeka zato veliko zahteva, ljudje so si glave napolnili s tem, kar pa je prineslo tudi številne negativne posledice, ena od usodnejših je kuga racionalizma, zaradi katere je zahodni človek izgubil svojo vero, s tem pa smisel in etične temelje. Ena od negativnih posledic je tudi, da te človek, močno pogojen s svojo znanostjo in tehniko v svojem mentalnem delovanju, nek način mišljenja in neka znanja uporablja tudi za odločanje v življenju. Človek – racionalist si predstavlja, da s svojo pametjo, znanjem in tehniko lahko spoznava resnico o dogodkih sveta in se je zato s tem v življenju sposoben pravilno usmerjati. Ne zaveda se, da je to zmota, kar pa je zelo škodljivo, lahko celo nevarno.
Zato kot enega ključnih izzivov za »novo renesanso« vidim v preseganju te zmote, kar ni tako enostavno kot morda izgleda na prvi pogled: opremiti se z znanjem za spoznavanje resnice o dogodkih sveta! Tu bo postalo pomembno, če ne celo odločilno sprejemanje tega, kar prihaja od Duha, a naša doba je danes zaradi racionalistične kuge do tega ravnodušna. In treba se je učiti visokega jezika Duha, čut za ta jezik pa smo, spet zaradi racionalizma, izgubili. Vse to nujno zahteva tudi obrat od antropocentrizma k teocentrizmu in od pozunanjenja k ponotranjenju (glede tega bo »nova doba« podobna srednjeveški paradigmi!). Spoznavanje resnice o konkretnih dogodkih sveta s pomočjo (nočnih) videnj. A to znanje za po-moderno je že tukaj: vsebovano je v 12 knjigah RŽVB.
