12.6 C
Ljubljana
ponedeljek, 19 aprila, 2021

V Kidiričevski šumi smo spet molili

V samo pol stoletja se je kultno Kidričevo petkrat preimenovalo. Letnico izvirnega imena Srtnišče (požeta njiva, posekan gozd) težje napisati, za vsa ostala preimenovanja pa lažje. Podravski kronist – župnik Slekovec iz bližnjega Sv. Lovrenca – je zapisal, da si je ime Sterntal izmislil tukajšnji grof Schoendorf l. 1830, ko si je na tem prostoru postavil novo graščino in ob jasni noči pogledal v nebo nad Dravskim poljem, kako so žarele zvezde. S prihodom kraljevine Jugoslavije po prvi vojni pa je kraj ponovno dobil slovensko izvirno ime Strnišče.

S prihodom nemškega okupatorja l. 1941 pa je ta kraj spe postal Sterntal. (Zlobneži pa so po obeh vojnih vihrah, ko je v tukajšnji vojaški bolnici Soške fronte izdihnilo okrog 3000 ranjencev in po končani drugi vojni zaradi komunističnega nasilja še izdihnilo tukaj vsaj toliko ljudi, pridodali temu kraju še ime »Dolina mrličev«).

Po smrti prvega predsednika vlade Slovenije in po ohranjenem dokumentu s podpisom Borisa Kidriča: »Deklaracija CK – KPS (strogo zaupno) iz 16.IX.1941«, kjer je v 16. točkah nanizal koga je vse v Slovdniji potrebno ubiti( duhovne , inteligenco, stare oficirje, kulake,… in da to lahko delajo samo najvažnejši stari člani, fukcionarji partije ki smejo določiti tudi krivce)!

Izvirno Strnišče se je v kultno Kidričevo preimenovalo kmalu po njegovi smrti z vladnim dekretom 10. aprila 1953, kije še danes edino kultno ime kraja v svetu, kjer je nekoč vladal komunizem. Leta 2011 pa je v noči na Novo leto bil iz Kidričevega strokovno demontiran njegov kip, ki je bil v Kidričevem postavljen l. 1973. Časopis Demokracija je o tem poročala pod nasolovom: » Ukkradli so kip zločinca«.

In tudi letos za vse Svete 2. nov. je bila sveta maša v gozdu na sondiranem grobišču zamolčanih grobov štev. 511. To grobišče oziroma zagrebališče je samo 50 m oddaljeno od upravne zgradbe tako nemškega taborišča za gradnjo tovarne aluminija, kot tudi po vojnega komunističnega taborišče – »Hitleje Raih« za 25.000 zapornikov. Obred Sv. Maše sta tudi to pot darovala župnika iz Kidričevega in bližnjega Sv. Lovrenca. Gozdni prostor zagrebališča, kjer je sondiranih 17 grobov od strani Džavne komisije za odkrivanje zamolčanih grobov, pa so za to priložnost uredili učenci verouka in redarstvo občine Kidričevo. Po maši in blagoslovu grobov pa sva priložnostno spregovorila zgodovinar in teolog Janez Janžekovič in tudi spodaj podpisani član ZD Kidričevo in kot nekoč tudi sam prebivalec Kidričevega. Spomnil sem pričevanja še takrat živečega in preživelega iz tega taborišča, g. Maks Vaupotiča iz Vidma, ki je povedal, da je bi zaprt zato, da ga je v vasi puinca rajši videla, kot onega, ki ga je ovadil, da je sodeloval z Nemci. Dejal še je: » Spominjam se, kako so menda vsak dan štirje pazniki iz upravne zgradbe taborišča v gozd čez cesto ( 50 m vstran) odgnali kašnega zapornika. Kmalu za tem sem slišal puško. Po kašni uri , dveh pa so se štirje mladi partizani vrnili iz gozda in v menzi dobili dobro malico, sam pa sem tisti dan za kosilo v topli vodi našel le dva fižola«.

Glede števila tukaj pokončanih ni moč najti dokumenta. Edini verodostojen dokument je iz bližnje župnije Sv. Lovrenca. Ko se je zaradi slabega glasu v svetu izvedelo, kaj se dogaja v tem povojnem komunističnem taborišču in sploh v komunistični Jugoslaviji, je sem 6. 8. 1945 prišla mednarodna humanitarna komisija RK. Kot prvo je zahtevala, da se otroci ločijo od starejših zapornikov, ki so jih nato poslali v grad v Ormož. ( Tudi tam je samo evidenci cerkve, da bi jih umrlo 39 nič krivih otrok, ki so bili pokopani na pokopališču, ker danes stoji mogočni spomenik, v gradu a spominska plošča). Naslednji ukrep komisije, pa je bil, da so se mrtvi pokopavali na pokopališču v bližnjem Lovrencu. Za časa komisije – 1o dni se torej v taborišču ni streljalo, vsi umrli (52 mrličev v času komisije je tako umrlo zaradi lakote in tifusa). Komisija je nato v Beogradu tudi dosegla amnestijo, da so se taka komunistična taborišča v Jugoslaviji čez tri mesece zaprla! Pred leti pa so preživeli otroci iz Ormoža oziroma Koroške Avstrije postavili spominsko – nagrobno ploščo na pokopališču v Lovrencu, čeravno grobov več ni bilo. Tokrat smo za dan mrtvih iz ZD Kidričevo prižgali svečko tudi tukaj. Naslednji podatek iz tega taborišča o streljanju zapornikov izven tega območja, je iz zapisa visokega oficirja OZNE v Mariboru Zvonka Zavadlava in sicer, da bi jih naj njegovi eksekutorji od tod na streljanje zvozili 480. Drugi dokumenti kot je zaporniška knjiga, pa so menda skurjeni?

  Rajko Topolovec

Zadnje novice

Sorodne vsebine