Piše: Tamara Lubarda
Frančiškan dr. Edvard Kovač, naš teolog, filozof in esejist, je predaval na dvanajstem v sklopu 13. predavanj Duhovne akademije 2025 – 26 Teološke fakultete UL in sicer o umetniškem ustvarjanju kot poti do sprave in odpuščanja.
“Umetnost je tista, ki izraža lepoto in se jo vidi v lepoti, lepota in umetnost pa vodita k presežnemu, po Tomažu Akvinskem iz 14. st. po Kr.: omnum virum bonum, h kar je Bog sam.” “Težava pa je v tem, kadar se umetnost toliko spogleduje z zlom, da skoraj ni več umetnost.”
In kadar za preveč zapeljivo hudičevo umetnost rečemo da je diabolična, je to še kompliment, ker je perverzna. Kot je tudi tisto, kar, primeroma, vabi npr. k samomoru, o čemer kdo sliši, bere ali izgovori.
Ker tisto eno – unum – v umetniškem svetu je tisto enkratno in izjemno, zaradi česar je kopiranje, v slikarstvu, ‘deja vu’, že videno in odvisno od ostrosti ali pa prizanesljivosti kritike. Kadar pa kdo koga oponaša je epigon, saj ni v nobeni stvari izviren. Zatorej gre poklon, fr.: hommage – Michelangelu, Rembrandtu in slovenskim impresionistom.
Včasih v gledališču na oder spravijo perverznosti, z izpustitvijo ravni, in zabredejo v banalnosti.
Profesor E. Kovač je govoriil tudi o dojemanju bolečine, ki ko jo izkusim, je samo moja, lahko pa jo upodobim ali opisujem.
Tudi Kristus na križu, ko je molil psalm, se je namreč spraševal: Moj Bog, zakaj si me zapustil?
“Zato je pri trpljenju treba empatično pomisliti tudi na tiste druge, ki trpijo (bolj) kakor pa trpeči.” Sočutje ali empatija lajša tvojo bolečino, ki je enkratna, ampak s sočutjem bomo morda prepoznali tudi trpljenjje, stisko ali empatijo drugih z njihovimi tegobami. Ko je Andrej Capuder prevajal delo Danteja je tudi sam napisal kako pesem s katero je izražal metaforično čutnost.
Nadalje z verum povemo, da mora biti umetnost resnična. Verum – resnica – je pot do pristnosti ter avtentičnosti. Pri čemer je vsak kdor prekaša domišljijo posebej pristno kaj ali o čem podoživel. “Komedija pri Molieru odpira določeno upanje, ki pri prvem branju še ni razvidno.”
Za Aristotela je lepota deležnost dobrega. Ta prijetnost pa je bila, pri Aristotelu, zgolj čutna. Kaj pusti sledove duhovnosti, duha, lepote, enkratnosti, izjemnosti sveta tudi v čutnosti? Dr. Edvard Kovač pove, da krščanstvo.
Nakar je obrazložil pojem sprave ki pomeni, da je bilo povzročeno neko zlo in konflikt, pa smo ga (dobronamerno) odpravili, pri čemer kot sprava ne pomeni pozabe, sploh ne zlu, ki se širi. Ob vprašanju kje lahko umetnost doseže spravo odgovorimo da nas umetnost uči doživljanja oziroma empatije, v tem, da smo čutni.
Drugo je izraz patetika, ki ga kadar kdo pretitrava poznamo iz umetnosti in umetniške kritike.
Jožef Snoj, ki je za določen časopis pisal gledališke kritike je neko igralko ‘v nastajanju’ tako opisal: ta igralka je v svoji vlogi kar preveč prepričljivo zaigrala lahko dekle.
Veliki skladatelj Primož Ramovš je ‘prisluškoval’ umetnosti, kar je tisti dar, ki ga imajo umetniki.
Za avtentičnost čustev ki so nasprotje na silo izraženim pa ne gre tedaj, ko kdo ni zmožen pristnih doživetij.
Nihče pa nima monopola trpljenja ‘v sebi’. Pri vojnih zločinih, na primer nacistov, so raziskovali, zakaj je kruta vzgoja ‘pripravljala’ rast nacističnih zločincev. Verjetno tudi sami pravzaprav niso vedeli, kaj dejansko počnejo.
Sicer pa je bil že Kristus sočuten z rablji in njihovo nevednostjo, kajti: saj ne vedo, kaj delajo. Ker: ko bi vedeli, da jim je lahko odpuščeno, bi se sprijaznili s tem dejstvom.
Judje zaradi antisemitizma še vedno trpijo, pri čemer bi bilo zmeraj treba ohraniti teh dostojanstvo.
Zato je treba zmeraj dati priložnost upanju. Tudi Tolstoj kljub grozi v Ani Karenini da svetli lik.
Pri F. Nietzscheju opazimo, da je tragični junak kljub temu vesel. Tragedije ne nastajajo samo iz trpljenja in stisk, tudi iz veselja.
Pri glasbi, kadar se od te pustimo vzgajati, pridemo do harmonije, sozvočja.
“Ampak lepa čustva še niso lepa umetnost, kot bi rekli Francozi. Zato spravo kot možnost odpuščanja takoj vidimo, če je pripravljenost, pri čemer samo voluntarizem zanjo še ni dovolj.”
“Odpuščanje pa prepustimo Bogu. Bog ve, koliko je kdo kriv ali odgovoren.”
Osemsto let je od smrti Svetega Frančiška Asiškega, od katerega povzamemo, da blagor tistim, ki odpuščajo.
Posnetki predavanj Duhovne akademije Teološke Fakultete Univerze v Ljubljani so dostopni:
