Piše: dr. Stanislav Južnič
Štirinajsta filipika ZokiSpoki! V tretje gre rado, pravimo Slovenci. Gre seveda za dialektiko Sokrata in Platona, ki jo je Karl z Mar(s)a žal postavil na glavo. Tezi in antitezi sledi sinteza. Teza je bila svojčas Osvoboditev. Njena antiteza je postala Osamosvojitev. Potrebujemo sintezo: Osmislitev.
Osvoboditev je desno polovico slovenskega naroda zavila v črno, levakom pa omogočila ropanje vsega živega. Domala pol stoletja pozneje je Osamosvojitev terjala le malo žrtev: bila je sad dela precej bolj moralne desnice. Tri desetletja pozneje potrebujemo Osmislitev, sintezo, ki bo znova poenotenemu slovenskemu narodu dala smisel. Mu povedala, kako mogočen del Evrope je. Kot gospodar Bruslja, tretjič zapovrstjo.
Bruselj tretjič pod slovenskim žezlom
Čez nekaj tednov bomo Slovenci že v tretje šefi v Bruslju. Vsakič znova je slovenskim uspehom načeloval kranjski Janez. Ljubljančan Janez Karl Filip Kobencl (cobenzl, 1812 Ljubljana−1770 Bruselj) iz bajte, ki jo danes po nemarnem zaseda puncam sovražna SAZU, je bil prvi med kranjskimi Janezi določen za velikega bruseljskega voditelja, pooblaščenega ministra za tedanjo Habsburško Nizozemsko v Bruslju. Njega dni je bil tam sedež naše (katoliške) dežele, ki je obsegala sodobno Belgijo z Luksemburgom vred. Kobencli so bili seveda grofje, gospodarji večine Primorske, Vipavske, Krasa in še Ribnice za nameček. Med redkimi tedanjimi kranjskimi velmožmi se je Janez K. F. Kobencl za Slovenca s ponosom razglašal že med študijem ob svojih vpisih na univerze, kar je bila tudi svojevrstna poza visokega plemiča, ki je na ta način postal zanimiva bela vrana med kolegi. Kobencli se nikoli niso pustili zvabiti na protestantske limanice, več generacij pa so bili v samem vrhu evropske diplomacije kot ambasadorji v Rusiji, Parizu …
Janez Karl Filip Kobencl resda ni bil brez nasprotnikov, v laseh sta si bila kar s cesarjevim bratom, svakom Marije Terezije. A kljub težavam mu ni bilo para. Načrtoval je razvoj proizvodnje papirja v Habsburški Nizozemski, sam Mozart pa je Kobenclovo hčer učil glasbe. Janez Kobencl je začenjal z delom ob petih zjutraj v briljantnem slogu, na svojih sprejemih pa je dajal povabljencem na pokušino tedaj komaj znani ananas.
V Bruslju je kot polnokrven kulturen Slovenec zbral najboljšo zbirko umetnin svojih dni, gospodarsko vodil tisti del sveta in organiziral društvo, ki je kmalu preraslo v Belgijsko akademijo. Bruseljčani so mu seveda postavili svetal doprsni kip, kot se spodobi: izdelal ga je Marseillčan Jean-Philippe-Augustin Ollivier. Ta kip kaže posebej čislati med novim slovenskim letošnjim vodenjem bruseljske politike!
Na svojem dvoru v Bruslju je Kobencl izšolal mnoge prvovrstne habsburške politike, med njimi svojega prav tako znamenitega nečaka. V Bruslju je utemeljil brezplačno šolo risanja in dajal denar številnim domačim umetnikom, njegov nečak Janez Filip Kobencl pa je podporo razširil še na kranjske umetnike, saj je kot zaščitnik dunajske akademije upodabljajočih umetnosti velikodušno podpiral klasicistično slikanje sina goriškega krojača Franca Kavčiča (Caucig).
V svojem kabinetu v hotelu Mastaing je Janez Karl Filip Kobencl zbiral beli porcelan in slike, ki so postale osnova sodobnega peterburškega Ermitaža. Med njegovimi risbami je bilo poleg flamskih mojstrov tudi nekaj Holandcev, vključno z Rembrandtom; manj je bilo Nemcev z Albrechtom Dürerjem na čelu, med italijanskimi slikarji je bil
Castiglione. Nekoč Kobenclove risbe je krasila njemu najljubša Rubensova Venera z Adonisom; prevladovali so flamski mojstri, vključno z van Dyckom. Med Kobenclovimi slikami so blestele umetnine Da Vincija; predvsem si je prizadeval sestaviti zbirko slik flamskih umetnikov.
Knjige je za police svojega doma v bruseljskem hotelu dobil tudi iz jezuitskih knjižnic. Imel je Dantejevo Božansko komedijo in Petrarkove poezije. Ni imel navade pisati ali brati, temveč so to zanj raje opravljali mladi tajniki, vsakokrat štirje ali pet. Kobencl je imel knjige o vrtnarjenju, rožah in tulipanih pa tudi o poroki; zanimal se je za lepoto knjižnih vezav in redkosti. Privlačil ga je neoklasicizem, ki je cvetel ob odkopavanjih tisočletja zasutega Herculaneuma.
Kobencl je med petičneži razdajal delo Franca Antona pl. Steinberga o Cerkniškem jezeru, tiskano v Ljubljani s 34 bakrorezi. Knjigo je razpečaval med prijatelje; Kobenclovi katalogi navajajo kar 25 broširanih izvodov Steinbergovega dela. Steinberg je knjigo posvetil ravno Janezu Karlu Filipu Kobenclu na sedmih straneh slavospeva. J. K. F. Kobencl je omogočil še tiskanje skrajšanega francoskega prevoda v kraljevi tiskarni v Bruslju; delo je bilo posvečeno grofici Kobenclovi na 59 straneh z bakrorezom, hkrati pa sta izšla še haaški francoski prevod in ponatis nemške izdaje v Gradcu. Steinberg in Kobencl sta bili starodavni kranjski rodovini, čeravno je Steinbergov oče obubožal po izgubi denarja, ki ga je vložil v rejo lipicancev, tako da je moral prodati graščino na Kalcu in se preseliti v cerkniški Marof, ko je Franc Anton Steinberg dopolnil komaj tri leta. Tako kaže slovensko znanje in turistične znamenitosti kovati v nebo tudi ob tretjem slovenskem prestolovanju v Bruslju!
Kobencl je urno nabavljal novice in tiske od vsepovsod, tako da je bil izjemno dobro obveščen, čeravno še brez Twitterja: zakaj si ga ni privoščil, ostaja slejkoprej neznanka. Tudi njegova soproga je imela številne knjige poleg vaz in porcelana. Gospa grofica, članica prestižnega damskega reda zvezdastega križa pod vodstvom same presvetle cesarice, je brala Davida Huma, Voltaira in Mikhaila Lomonosova. V prid svojih otrok je listala po tiste dni priljubljeni knjigi o vrtnarjenju.
Medtem ko so svoj čas Celjani gradili svojo moč na spretni »grajski politiki«, so Kobencli igrali na zveze in visoko družbo smetane dunajske politike. Medtem ko je bilo orožje Celjskih sablja, so Turjaški prisegali na svoje dobro gospodarjenje po Dolenjskem in Sudetskem; orodje Kobenclov pa se je ob njihovi notranjsko-primorski veleposesti kovalo predvsem v salonih tedanjih velmož in njihovih vplivnih dam. Grofje Kobencli in knezi Turjaški so bili oboji visoko čislani vitezi zlatega runa, prestižnega reda tedanjih Srednjeevropejcev, kjer Kobencli nikakor niso zaničevali svojega slovenskega rodu.
Nato je drugi kranjski Janez še (vsaj) dvakrat načeloval Bruslju. To pot, tretjič, v prid slovenske Osmislitve, za sintezo. Resda v Bruslju še nima kipa: če se sinteza posreči, mu ga postavimo kar mi, Američani.
Aškerčev zgodovinski arhiv v primežu Gazde
Glavni zaviralec sinteze Osmislitve je levi Gazda, ki se je odločil, da bo starodavni Aškerčev zgodovinski arhiv po ducat desetletjih napodil iz Rotovža, saj mu arhivistka ni dala, ker je preveč smrdel. Namesto arhiva bi vselil balkansko kafano za pecanje farmacevtk.
A kam sedaj z Zgodovinskim arhivom?
Joj, kam bi del?
I, kjer si vzel!
Kam naj deneš arhiviste, vprašaš?
Še pri Farmacevtki bal se nisem škrti, zrl ji v oči.
Oh, in sedáj, Gazda plava na óni svet, nazaj ga nosim, arhiv ta prekleti, pač 123 že let!
Župan Ivan Hribar, ki je Aškercu zrihtal arhivarsko službo, zavedajoč se njene nepogrešljivosti za Rotovž, že vstaja iz Ljubljanice in vleče dolgoprstega Gazdo vanjo.
Gazda pomazal farmacijo nasproti frančiškanov s predvolilnim sloganom
Kjer se osel valja, tam dlako pusti. Naprej se je Gazda lotil arhivistke in farmacevtke Katarine, nato Marije, naslednja na vrsti je baje sestra Žalostnega Računsko Razsodnega Tomaža Praznoglava Alenka, Gazdova predsednica vsega votlega. Vakuum Veselo buhti v njih beticah, kjer tuhtajo le, kako bi čim bolj opetnajstili Slovence: z uničevanjem arhiva in grozljivimi grafiti, Gazda s tovarišijo ruši zgodovinsko podobo Slovencev, nujno ob Osmislitvi v Bruslju. Osmislitev bo mogoča le, če Gazda in Golob Gregorič nehata špricati nemogoče grafite po slovenskih prestolnicah.
