Ob obletnici koroškega plebiscita in lanski obletnici priključitve Prekmurja so znova oživele razprave o pisavi krajevnih imen v zamejstvu, kjer živijo avtohtone slovenske narodne skupnosti. Podrobneje se dotikamo primera Radgone na avstrijski strani meje.
Zakon o javni rabi slovenščine v krajih in drugih zemljepisnih danostih z območij sosednjih držav, kjer avtohtono živi slovenska narodna manjšina, v tretjem odstavku 23. člena določa: »V novinarskih, oglaševalskih in poslovnih besedilih, ki omenjajo kraje in druge zemljepisne danosti z območja sosednjih držav, kjer avtohtono prebiva slovenska narodna manjšina, je obvezna slovenska ali dvojezična raba krajevnih in drugih zemljepisnih lastnih imen.« Tudi na uradu vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu poudarjajo pomen dosledne rabe slovenskih krajevnih imen v zamejstvu, zaradi česar tudi ves čas podpirajo Slovence v zamejstvu pri njihovem prizadevanju za ohranjanje in uveljavljanje dvojezičnih napisov krajev, kjer živi slovenska manjšina. Tudi kadar gre za slovenske zemljevide, je pomembno, da so kraji onkraj slovenskih meja označeni tudi s slovenskimi zemljepisnimi imeni, če jih imajo. Tako se v praksi dogaja, da Googlovi zemljevidi ne kršijo zakona, saj vsa imena krajev zunaj Slovenije, kjer živijo oziroma so živeli Slovenci, navajajo samo v slovenščini, nekatere slovenske državne ustanove pa so samo v tujem jeziku.
Primer Radgona
Na Ministrstvu RS za kulturo pojasnjujejo, da se slovenska zemljepisna imena na narodnostno mešanih območjih uporabljajo enakovredno z ustreznimi tujimi imeni, na prvem mestu pa po navadi uporabimo domače oblike takih imen, tudi zaradi morebitne ogroženosti slovenskih oblik. Tak je tudi primer kraja Bad Radkersburg, za katerega imamo že uveljavljeno svoje ime Radgona, upoštevati pa je treba tudi okoliščine rabe enega ali drugega imena. Prav pri poimenovanju obeh Radgon, slovenske Gornje Radgone in avstrijske Radgone, Avstrijska državna pogodba − vsaj na papirju − varuje štajerske Slovence in s tem t. i. Radgonski kot z vasmi, kjer so pretežno živeli Slovenci, a je bil pred stoletjem dodeljen Avstriji. Na inšpektoratu za kulturo in medije, ki nadzoruje omenjeni zakon, po razpoložljivih podatkih od leta 2015 niso vodili nobenega postopka zaradi kršitve tretjega odstavka 23. člena. V praksi pa je mogoče pogosto zaslediti kršitve − v medijih, pri državnih in lokalnih organih oziroma njihovih predstavnikih, podjetjih; celo zunanji minister Miro Cerar je ob lanski 50-letnici mostu med Radgonama govoril samo o Radkersburgu, čeprav je v istem govoru omenjal tam živečo slovensko manjšino in pozival k vladavini prava. Na območju Gornje Radgone je to vprašanje še posebno žgoče, saj se v nasprotju s Primorsko, kjer zelo dobro ločijo Gorico in Novo Gorico, mnogi ne zavedajo slovenskih zgodovinskih imen krajev na drugi strani meje in dejstva, da so tam večinoma živeli Slovenci. Tako so organizacije in podjetja registrirana kar z imenom Radgona, kar seveda ne pomeni, da so avstrijska; tudi policija pogosto piše o radgonskih policistih, a s tem misli na slovenske.
Tuja imena
Da je tuje primernejše, so bili očitno prepričani na upravi za zaščito in reševanje, saj so zemljevid s slovenskimi oz. dvojezičnimi imeni v zamejstvu zamenjali, tako da so zdaj imena zunaj Slovenije samo tujejezična, je poročala STA. Ob opozorilu, da kršijo zakon, so pred slabim letom odgovarjali, da objavljeni podatki na javnem prikazu prikazujejo dogodke, ki so se zgodili v Republiki Sloveniji. »Iz tehničnega stališča prikazana karta ustreza vsem zahtevam po preglednosti same karte in možnosti orientacije,« so zapisali, a so si kasneje premislili in pred kratkim sporočili, da je njihova služba za informatiko in komunikacije skladno z načrtom vzdrževanja že naročila popravke zemljevida ter da bo popravljeni zemljevid javno dostopen do sredine novembra. Tudi na Prometnoinformacijskem centru za državne ceste so že začeli popravljati podobno napako. Kazni za kršitev omenjenega zakona niso majhne, pravna oseba ali samostojni podjetnik se za prekršek kaznuje z globo od 3000 do 40.000 evrov, z globo od 1200 do 4000 evrov pa odgovorna oseba pravne osebe ali samostojnega podjetnika.
Dosledna raba
Ob tem so na Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu dejali, da znotraj Slovenije, žal tudi pri državnih ali lokalnih ustanovah, večkrat zaznajo nedosledno rabo slovenskih krajevnih imen v zamejstvu, na kar tudi opozorijo. Tako so npr. konec julija direktorja Geodetske uprave RS pozvali, da se kot pristojni tudi za slovensko kartografijo vedno zavzema, da bi slovenski izdelovalci kart in zemljevidov dosledno spoštovali prakso dvojezičnega zapisovanja imen krajev, ki ležijo na območju sedanje in nekdanje naselitve Slovencev in imajo tudi slovenska imena. »Slovenska imena, poleg tujejezičnih, imajo skoraj vsi kraji v širšem obmejnem območju štirih sosednjih držav,« pravijo na uradu in izpostavljajo veliko delo Slovenskega narodopisnega inštituta Urbana Jarnika, ki je v zadnjih letih izdal več zemljevidov s slovenskimi ledinskimi in hišnimi imeni na avstrijskem Koroškem. Na dosledno rabo slovenskih dvojezičnih imen urad ob različnih priložnostih opozarja tudi lokalne in državne oblasti sosednjih držav. »S tem namreč, ko dosledno uporabljamo slovenska oziroma dvojezična krajevna in druga zemljepisna lastna imena, kadar govorimo o krajih in drugih zemljepisnih danosti z območja sosednjih držav, kjer prebiva avtohtona slovenska narodna manjšina, krepimo zavest o skupnem slovenskem narodnem prostoru, o obstoju slovenskih manjšin v sosednjih državah, hkrati pa na ta način podpiramo Slovence pri njihovem delu in prizadevanjih za ohranjanje slovenske identitete teh krajev,« so še zapisali na uradu.
Okrnjen program zaradi epidemije
Tudi v slovenski skupnosti, ki živi na Madžarskem, so delo in programe prilagodili razmeram, ki jih narekuje epidemija COVID-19. Predsednica Zveze Slovencev na Madžarskem Andrea Kovacs poudarja, da so kljub madžarskemu zaprtju meje ohranili tesne stike z matično domovino. V Zvezi Slovencev na Madžarskem so letos zaradi epidemije COVID-19 odpovedali več načrtovanih prireditev, med drugim slovesnost ob 30-letnici zveze, je dejala Kovacseva. »Smo pa v tem času začeli izvajati tudi nove programe, ki so namenjeni predvsem otrokom, saj so otroci v tem času, ko se šolajo na daljavo, zelo prikrajšani za druženje.« Razmere negativno vplivajo tudi na učenje slovenščine, predvsem na učenje knjižnega jezika, saj v porabskih družinah prevladuje narečje. Tako so letos izvedli več taborov za otroke, na katerih je bil poudarek na rabi slovenskega jezika. Javnim šolam v Porabju, kjer poteka pouk slovenskega jezika, so pred kratkim dali tudi nove slovenske učbenike, ki bodo pripomogli k lažjemu spoznavanju jezika. Da stik zamejske skupnosti s Porabjem kljub zaprti meji z Madžarsko ni pretrgan, priča tudi nedavni obisk predsednika državnega sveta Alojza Kovšce, ki je z delegacijo obiskal najpomembnejše institucije slovenske skupnosti v Monoštru in na Gornjem Seniku ter imel pogovore z njenimi predstavniki.
