Piše: Peter Jančič (Spletni časopis)
Članek o posledicah afere Litijska, ko je strmoglavila popularnost SD, ki jo je takrat še vodila Tanja Fajon, pa tudi Svobode Roberta Goloba, je bil najbolj bran v lanskem letu. Sporočilo Jankovića in Kučana Golobu, za katerega je afera pokazala, da mu vodenje uhaja iz rok, je prebralo več kot več 74.000 uporabnikov, skupaj je bilo ogledov več kot 163.000.
V članku sem napovedal, da bo po Mediani tudi meritev Ninamedie SD pokazala katastrofično izgubo volivcev zaradi afere spuščena krila, ki so jo sprožili iz medija Necenzurirano, ki praviloma dela za Svobodo Roberta Goloba. Cilj je bil zvaliti čim več krivde iz finančnega ministra Klemna Boštjančiča, ki je mimo zakona dal denar, na SD. In po možnosti na opozicijsko SDS. Po meritvi Mediane že pred Ninamedio se je podporo SD stopila pod prag za vstop v državni zbor. Volil bi jih le še 3,9 odstotka volivcev. Pozneje, ko je odstopil skoraj celoten vrh SD, se je podpora stranki popravila. A ne veliko. Ceno je plačala na evropskih volitvah, kjer je namesto dveh mandatov pet let prej dobila le še sedež za Matjaža Nemca. Milan Brglez je odpadel. A dobil položaj državnega sekretarja na pravosodnem ministrstvu po odstopih tam. Podoben polom je na EU volitvah z dvema mandatoma, kar je bila ponovitev rezultata Liste Marjana Šarca pet let prej, doživela Svoboda. Popoln polom je to bil za Golobove, če upoštevamo, da je SDS dobila štiri mandate in da so za ta dosežek iz Svobode razsuli SD. Da je za vladno preplačilo nepremičnine, ki ji sodniki po vrhu nočejo, kriva SDS, ljudje niso “kupili”. Najbolj brani članki leta so bili po Google Analytics:
Branost člankov spremljam s pomočjo Google Analytics in Jetpack Stats. Vrstni redi so po obeh merjenjih na vrhu podobni, izmerjeno število ogledov pa različno. Podobno visoke kot o aferi spuščena krila so bile številke o branosti članka, da je na RTVS Manici Janežič Ambrožič postalo slabo, a je rešilec, ki je prihitel pred stavbo, ni odpeljal. Nekdanja odgovorna urednica, ki jo je obšla slabost, se je iz rešilca vrnila na delovno mesto. Dogajalo se je, ko je petnajst novinarjev uprava Zvezdana Martića ravno metala na cesto. Med njimi je bil tudi odgovorni urednik TVS Rajko Gerič, ki so mu delovno mesto ukinili s spremembo statuta. Martića je pozneje doletela celo globa, ker je na visoke položaje postavljal urednike brez formalne izobrazbe. Denimo, Gregorja Drnovška, ki je bil pred tem pomemben političen aktivist, da so vladne stranke izvedle obsežno čistko poslovnega in uredniškega vrha RTVS. Drnovšek ima le srednješolsko izobrazbo. V Spletnem časopisu sem lani razkril imena in priimke 138 novinarjev RTVS, ki delo opravljajo s pomanjkljivo izobrazbo, in so v javnem zavodu zaposleni mimo pravil. Vsaj del med njimi politično. Gre za nekaj manj kot četrtino vseh novinarjev. Med njimi jih ima kot Drnovšek 88 le srednješolsko izobrazbo. Formalno bi morali imeti novinarji najmanj sedmo stopnjo izobrazbe. Torej univerzitetno. Med zaposlenimi mimo pravil so številni znani novinarski politični aktivisti levice, tudi, denimo, sindikalistka Helena Milinković. Med najbolj branimi v lanskem letu pa je bil članek o sto najbolje plačanih na tej RTVS. Po vrsti zapletov je Martić maja obupal in po manj kot letu odstopil kot šef nove uprave, ki si jo je nastavila vlada Roberta Goloba, da si je z “depolitizacijo” zagotovila propagandni program zase z oddajami kot je “Politično” Tanje Gobec ali “Marcel” novinarja Mladine Marcela j… več nas je Štefančiča. Slabost nekdanje urednice je veliko pozornost pritegnila, čeprav ni sodila med “tistih par”, za katere je Štefančič povedal, da na RTVS točno vedo, kateri so in so jih ravno metali na cesto.
Teh nekaj še ni zagotavljalo minimalne pluralnosti medija, ki ga moramo vsi plačevati. Od takrat je pluralnosti še manj. Od novega leta, ker je vlada tako odločila, pa bomo plačevali še več za ta propagandni medij za leve vladne stranke.
Možnost višanja prispevka za RTVS vladi določa zakon, a je to precej sporno, ker bi moral o višini davkov in prispevkov, ki jih moramo plačati ljudje, odločati parlament z zakoni.
Posebnost lanskega leta je bila, da sta bili med najbolj branimi zgodbami dve, ki sta posledica povsem osebnih doživetij, ki niso bili politične vrste. Tretja najbolj brana zgodba leta je opis, kako sem se za teden dni z družino odpotoval na dopust na Hrvaško, ko na meji ni bilo nobene gneče, temperature so bile visoke, cene pa so, kar so ukinili kune, postale evro cene. Torej precej višje kot prej kuna cene. Sedemkrat višje. Nominalno gledana sicer toliko nižje. Ker so v Sloveniji takrat številni polemizirali o previsokih cenah in menda praznih restavracijah pri sosedih, sem opisal, kar sem videl na lastne oči. Zvečer je bila v restavracijah precejšnja gneča in mize polne ljudi, ki so strmeli v velike ekrane, ker je bilo ravno pomembno nogometno prvenstvo. Ni bilo opaziti, da bi turiste posebej skrbele cene.
Podobno presenetljivo dobro je bila brana zgodba o bolj klavrnem zimskem doživetju, ko je v Slovenskih goricah že spet zmanjkalo elektrike: ko crkne elektrika Roberta Goloba. Pri minus 10. In ni peči na drva. Posledica je bila pozneje, da sem kupil pečico na drva za v kuhinjo in motorno žago za pripravo bukev. Skoraj kot argentinski predsednik Javier Milei. Vlada kurjenja na drva, ki je edina rešitev, če ni elektrike, lani ni prepovedala, umaknili pa so konec leta tudi zamisel, da bi ljudem prepovedali rabo električnih bojlerjev za gretje vode. Ki jih sicer nikjer nimam. So pa v številnih stavbah v državni lasti. Statistika števila bralcev člankov po Jetpack Stats za lani je bila takšna:
Pri vrhu po branosti je bila lani visoka kolumna z naslovom Klofuta Klakočar Zupančičeve, kako je ta zaradi poročanja Mladine zahtevala odstop ustavnega sodnika Klemna Jakliča, ker je imel ob funkciji ustavnega sodnika nekaj časa odprt status samostojnega podjetnika, da je občasno predaval in raziskoval. Razglasila je, da je kršil zakon, ker sodniki ne smejo ob svojih dosmrtnih funkcijah dodatno delati, da bi se lahko vrnili v prejšnje poklice, ko jim izteče mandat. Dosmrtne mandate imajo redni sodniki. Ustavni sodniki pa imajo kot politiki omejen mandat. Njim ga celo ni dovoljeno ponavljati. Klakočar Zupančičeva rada sodi, čeprav že nekaj let ni več sodnica. Presodila pa je povsem napak.
V kolumni sem pojasnil, da se je nad Jakliča Klakočar Zupančičeva spravila zaradi političnih razlogov, ker je ta sodnik kritiziral njene zlorabe oblasti. Denimo, čistke v medijih večine v parlamentu, ki jo vodi prav Klakočar Zupančičeva. Opozicijo pa v parlamentu pogosto tepta. Zaradi enakih političnih razlogov je molčala ob veliko bolj spornem primeru Neže Kogovšek Šalamon, kjer pa smo bili priče konfliktu interesov ob dodatnem delu za Mirovni institut in presojanju čistk v medijih, v katerih je sodelovala ta institut, ali ob Tomažu Veselu, ki je nekoč tudi precej motovilil z dodatnim delom za nogometno organizacijo, ko je bil šef računskega sodišča.
Dodatno ob funkciji delajo praktično vsi ustavni sodniki, samo Jakličevo status je bil razkrit v Erarju. In Jaklič denarja ni prejemal od državnih ustanov. Večina sodnikov je.
Da so dosežki poslancev zanimivi za ljudi, pa sta pokazala zadnja dva meseca leta, ko sta se med najbolj brane zavihtela “Celoten spisek športnikov in športnih funkcionarjev z izjemnimi pokojninami” in članek o tem, kako vladna koalicija vztraja, da bodo letos z dodatnim prispevkom za starejše pokojnine tem istim starejšim znižali za odstotek.
Doletelo bo znižanje upokojence sredi leta, ki se ravno začenja. Športni funkcionarji in športniki pa astronomske pokojnine prejemajo od leta 2017, ko jih je zase uzakonil poslanec PS, SAB in DeSUS Peter Vilfan. Podobne privilegije za umetnike poskuša ravno uzakoniti še Asta Vrečko. Najvišje pokojnine, trenutno slabih 2.700 evrov neto, delijo, ker politikom športniki in kulturniki lahko pomagajo k popularnosti in zmagam na volitvah. Veliki mediji pa molčijo o tem, da je to kraja vsem drugim ljudem, ker jih sicer doleti čistka.
Presenetljivo se je med deset najbolj branih uvrstil tudi članek z naslovom “So omrežnina in nepremičninski davek le finte za odvračanje pozornosti?”, ki ga je prispeval dolgoletni bralec portala, ki me je prosil, da mu zagotovim anonimnost. Gre za prispevek, ki temelji na ocenah umetne inteligence (AI) o nenavadnem dogajanju v naši politiki. Visoka branost je lahko strašljiva za novinarje in medije. Kaže namreč, da nas lahko umetna inteligenca naglo nadomesti. Vsaj po pameti.
A več pameti bi gotovo koristilo tudi oblasti in politiki in zaradi tega nad umetno inteligenco na bomo obupali.
