Piše: Lucija Kavčič
“In ne bojimo se protestnikov in protishodov. Tudi to je praksa povsod po svetu. Vemo, da to ni samo človeški boj, je tudi duhovni boj. Zato moramo vztrajati in biti znamenje,” je poudarila koordinatorica Pohoda za življenje Urša Cankar Soares.
Urša Cankar Soares, koordinatorica Pohoda za življenje, je poudarila, da je nerojeni otrok človek od spočetja naprej, da v Sloveniji zaradi splava še vedno umre okoli deset otrok dnevno in da zato v šolah manjka ena petina otrok. Kot pravi, se se protestnikov in protishodov ne bojijo. Letos vabi na tri Pohode za življenje, ki bodo ta mesec v Kopru in Mariboru, oktobra pa v Ljubljani.
Urša Cankar Soares (1984) je koordinatorica slovenskih Pohodov za življenje, ki si že precej let prizadeva za zaščito življenj nerojenih otrok. Po poklicu je diplomirana vzgojiteljica in pedagoginja montessori, po desetih letih dela je pustila službo, da je lahko doma s svojimi otroki. Z možem imata štiri otoke, stare sedem, šest in tri leta ter štiri mesece. Njena poklicanost k služenju najbolj nemočnim in pomoči potrebnim v naši družbi, nerojenim otrokom in njihovim staršem v stiski, se je rodila sredi dveh porodniških.
Kakšen bo program letošnjih Pohodov za življenje? Napovedali ste posebnega gosta; lahko poveste kaj več o njem?
Kot že vsa ta leta bomo tudi letos na Pohodu za življenje pripravili raznolik in zanimiv program, saj se nam obeta novost: letos nas v Ljubljani obiščejo posebni gostje iz Brazilije: Antonio Melo in njegovi posvojeni otroci. Antonio Melo je posvojil več kot štirideset zdaj že odraslih otrok, ki so bili žrtve splava. Hvala Bogu so preživeli, vendar nosijo različne posledice in so obraz te “izbire”, ki jo nekateri tako radi opevajo. To so ljudje, ki jim je bilo življenje skoraj vzeto in zaradi tega ne morejo opravljati poklicev in ne morejo imeti družin, so pa vseeno znamenje veselja. Veselimo se tudi pričevanj nekaterih od njih.
Pohod za življenje letos prvič organizirate tudi v Kopru. Zakaj ste se odločili za še eno lokacijo? Ali pričakujete kakšne odzive, veliko ljudi na pohodu?
Tako je, letos vas z veseljem vabimo kar na tri Pohode za življenje, in sicer v nedeljo, 22. septembra, v Koper, v soboto, 28. septembra, v Maribor in v soboto, 5. oktobra, v Ljubljano. Novega pohoda, ki bo letos prvič v Kopru – se zelo veselimo! Radi bi namreč premrežili vso Slovenijo s sporočili za življenje; zdi se nam zelo pomembno, da gremo na lokalno raven, da tam dobimo lokalno ekipo, ki potem nagovori svoje znance v svojih župnijah, svoje domače, svoje prijatelje. Skratka, tako se je laže približati ljudem.
Lokalno publiko želimo nagovoriti lokalno tudi zato, da bi jih lahko prek lokalnega pohoda povabili tudi na vseslovenski pohod v Ljubljano, kjer si želimo res čim več ljudi, da bo vsa Slovenija lahko videla, da smo za življenje ter da obstajajo upanje in druge možnosti, kot je smrt nerojenega otroka. Vseh treh pohodov se zelo veselimo in prav vsak od njih nekaj posebnega. Mislim, da nikomur ne bo žal, če bo prišel. Res vse vabim, da se udeležite vsaj dveh pohodov: tistega, ki vam je bližje, in ljubljanskega. To zahteva nekaj truda, vendar je to res lepo pričevanje za življenje. Mislim, da bomo vsi zadovoljni, če bomo lahko nekaj tako lepega naredili za druge in za naše otroke. Pravzaprav je udeležba na pohodu v prvi vrsti zgled in dota najprej našim lastnim otrokom, ki bodo videli naše pričevanje za življenje in tako razumeli vse, kar mislimo in podpiramo.
Povejte, prosim, zakaj je pomembno, da se organizirajo Pohodi za življenje tudi v Sloveniji?
Malo sem to nakazala že v prejšnjem odgovoru. Mislim, da je treba v vsakem okolju pripovedovati o vrednosti vsakega otroškega življenja, vsakega človeka, ker je vsak nerojeni otrok človek. In to želimo spraviti v druge besede, kot pa da gre le “za skupek celic”. Ne bi ponavljala podobnih stavkov, ker mislim, da je veliko bolj pomembno, da ponavljamo stavke resnice. In eden od teh je naše letošnje geslo: “Nerojeni otrok je človek!“.
Temu malemu nerojenemu človeku pri treh tednih že bije srce, pri desetem tednu ima že prstne odtise, nogice, rokice in tako naprej. Vsakemu človeku je treba dati vrednost! Na žalost moramo v današnjem času o tem govoriti! Bolj bi me veselilo, če nam tega ne bi bilo treba, da bi bilo obče sprejeto in razumljivo, da je vsak nerojeni otrok človek. Ampak žal otroci še vedno umirajo za posledicami splava: nasilnega stradanja in vakuumskega aspiranja.
So v tujini ti pohodi bolj množični? Ali imajo tudi v tujini pri tem težave z nasprotniki na tak način, kot je bilo to pri nas lansko leto?
Pohodi za življenje so povsod po svetu zelo lepo obiskani. V Sloveniji smo res veseli, da se nas je v teh kratkih letih, odkar ga organiziramo – to bo naš šesti pohod – zbralo že več kot pet tisoč ljudi. To je zelo lepa številka za tako majhno državo. Letos smo bili na Pohodu za življenje v Washingtonu, in to je res lepo videti! Reke mladih, starejših, vseh starosti torej, ki pridejo skupaj zaradi ene same stvari: ker želijo biti sporočilo in glas upanja za mamice in očete, ki nimajo upanja, ki so v stiski.
In ne bojimo se protestnikov in protishodov. Tudi to je praksa povsod po svetu. Vemo, da to ni samo človeški boj, je tudi duhovni boj. Zato moramo vztrajati in biti znamenje. Res smo lepo znamenje življenja in na vsakem pohodu se zelo jasno vidi razlika med nami, ki nosimo vesele barve, vesele obraze, pozitivna in spoštljiva sporočila, ter tistimi na drugi strani, njihovo temo in njihova vulgarna, nespoštljiva sporočila. Vsak posameznik lahko sam odloči, na kateri strani bi raje stal, na katero stran bi raje pripeljal svojega otroka in kakšna sporočila si želi dati svojim otrokom.
Kakšni so glavni cilji kampanje Za življenje? Kakšne so posledice splava tako za mamo kot za očeta?
Med glavnimi cilji Pohoda za življenje je vsekakor to, da se nas zbere tako velika množica, da nas mainstream mediji morajo opaziti. Zakaj? Zaradi tega, ker področju o splavu ne namenijo praktično nič prostora, sploh pa ne dajo prostora nekomu, ki je proti splavu. To pa predvsem zato, ker se bojijo povedati ženskam, da lahko zaradi tega tudi trpiš in da otrok izgubi življenje. Cilj je tudi, da ima širša javnost vsaj enkrat na leto možnost slišati sporočila za življenje. Prepričani smo, da to rešuje življenja otrok, ki jih morda ne bomo nikoli poznali, njihove mame v stiski pa bodo imele vsaj enkrat možnost slišati kaj drugega kot to, da to ni nič posebnega, da bo to hitro pozabila ali pa bo imela drugega otroka in podobno. Kajti vsak otrok je vreden življenja in vsak otrok, ki je spočet, je že živo bitje in je človek! In torej, če je otrok, je tudi mati, in mama je poklicanost za vse življenje in oče prav tako. Mislim, da so posledice za ženske prevelike, da o splavu ne bi govorili. Dokazov je malo morje in sem vesela vseh, ki se opogumijo, da o tem lahko spregovorijo. Tako kot je lansko leto na našem pohodu spregovorila gospa Janja Kolenc.
Naj kaj bi še posebej radi opozorili? Kako bi komentirali slogan, ki ga radi uporabljajo zagovorniki splava: Moje telo, moja izbira!
Z našim letošnjim geslom “Nerojeni otrok je človek!” želimo v ospredje postaviti nerojenega otroka kot človeka. Pa ne glede na to, koliko dni je star in koliko celic ima. Je namreč človek od spočetja naprej, saj ženska še nikoli ni rodila česa drugega kot človeka! Vsak človek mora imeti začetek svojega obstoja in to je spočetje. Jaz imam sedaj 4-mesečnega otroka. Moj otročiček pri štirih mesecih začenja komunicirati, se začenja obračati, smeji se, na glavici ima tricentimetrske laske in samo čudim se, kaj je to štiri mesece! Kako je lahko v štirih mesecih nekaj takega nastalo? Seveda, jaz vem, da to niso štirje meseci! To so štirje meseci plus devet mesecev! Moj otrok obstaja eno leto in en mesec, zato je tak konkreten dojenček! Zato je tako gibčen, zato je tako odziven. Saj ne obstaja samo štiri mesece, ampak eno leto in en mesec. Začetek človeškega bivanja na tej zemlji je spočetje. Nič manj nisi človek, če imaš dve celici, nič manj nisi človek, če si v osmem mesecu nosečnosti v maminem telesu, ali pa kot moj sin, ki ima štiri mesece, odkar se je rodil.
Slogan “Moje telo, moja izbira.” Kaj naj rečem o tem? To je res velika krivica, da toliko telesc, ki rastejo znotraj mamic, nima nobene vrednosti in nobene pravice, če se mama odloči tako. Če pa se mama veseli otročka, je pa to seveda dojenček. Ne moremo vendar biti tako hinavski in enkrat reči, da je to otrok, drugič pa da ni. To ne more biti tako, ker to ni resnica. In mi si želimo govoriti resnico.
Kako odločitev, da se spoštuje pravica do življenja vsakega spočetega otroka, vpliva na življenje ljudi, na celotno družbo?
Hvaležna sem za to vprašanje; menim namreč, da se premalo zavedamo, da če mi nerojenemu otroku vzamemo življenje, to ni splav (splav je nekaj skupaj zvezanih hlodov za prečkanje reke), to je umor nedolžnega, majhnega človeka, kajne? In če vemo, da je vsak peti umrli otrok nedolžno umorjeni človek v Sloveniji, potem vemo, da bo to pustilo posledice v družbi. Kajti to ni samo ena petina otrok, ki manjkajo, to je še enkrat toliko ranjenih mam in očetov, še dvakrat toliko ranjenih babic in dedkov, sorojencev in tako dalje.
To je globoka rana družbe. Jaz mislim, da danes skoraj ni človeka, ki ne bi poznal vsaj nekaj ljudi, ki so šli skozi to strašno izkušnjo, ali vsaj nekaj ljudi, ki so pri tem strašnem dejanju podprli svoje otroke, vnuke, kogarkoli. In s tem živeti je težko. In to nas tudi kot narod mori. Jaz kot vernica to drugače razumem, tudi z duhovnega vidika, da ne moremo cveteti, blesteti in napredovati kot narod, če pa se med nami to vsakodnevno dogaja. Toliko ranjenih je. Predstavljajte si, da hočeš iti na Triglav in imaš v skupini nekoga, ki ima zlomljeno nogo! Cela skupina bo prišla kasneje na vrh!
Ali boste na pohodu opozarjali tudi na ideologijo LGBT in njene nevarnosti?
Ne, na Pohodu za življenje ne bomo govorili o ideologiji LGBT. Sicer se marsikdo od nas zanima tudi za to področje, ki je seveda zelo povezano z našo družbo, vendar bomo dali prednost področju zaščite nerojenih otrok.
Verjetno je vaše stališče do evtanazije podobno, kot je vaše stališče do splava − da ima vsak človek pravico do življenja od spočetja pa do naravne smrti?
V Sloveniji smo na lanskem Pohodu za življenje v nekem pričevanju malo govorili tudi o tem, vsekakor pa je moje stališče tako, kot ste napisali. Zagovarjam življenje od naravnega spočetja do naravne smrti in menim, da je evtanazija res veliko zlo. Če ne spoštujemo življenja v njegovem najlepšem delu, ko je otroček čisto majhen, kako ga bomo potem v starosti? Zdi se mi, da gre to z roko v roki.
Kaj bi za konec še sporočili mladim pa tudi starim prebivalcem Slovenije?
Zavedajmo se, kako pomemben je vsak od nas zato, da se iz kulture smrti nekako izkopljemo v kulturo življenja! Kot posamezniki ne moremo veliko narediti, če pa nas je več skupaj, lahko veliko naredimo. In pri tem zares potrebujemo vsako starostno skupino, ker bodo mladi nagovorili mlade, starši bodo nagovorili druge starše, starejši bodo govorili babice in dedke. Vse generacije so pomembne, ker lahko vsi, tudi starejši, na primer kakšna babica kakšnemu vnuku reši življenje, tako, da pove dobro besedo in starše v stiski opogumi, in se ne bojijo dati besede za življenje.
Tudi kakšen najstnik lahko nekomu reši življenje! Kako? Tako, da pride na pohod in potem pokaže slike – tako bo morda do njega pristopil nekdo, ki je v krizni situaciji.
Zakaj je pomemben prav vsak posameznik?
Če nimamo izdelanega mnenja, če samo vemo, da smo za življenje, pa ne znamo ničesar drugega povedati, nas bo lahko nekdo stisnil v kot in bomo ostali brez argumentov, kar je zelo žalostno. Tako ne bomo znali pomagati v pravem trenutku. Ravno to se je pred precej leti zgodilo meni. Takrat o tem nisem imela nobenega znanja in izdelanih argumentov za življenje in na ta račun sta lahko dva otroka manj na tem našem svetu. Zato moramo biti opremljeni z argumenti in prav Pohod za življenje je lepa priložnost, kjer jih lahko pridobimo. Iz leta v leto bomo bolj opremljeni z njimi. Na pohodu se enkrat bolj poudari ena stvar, drugič druga. Pohod za življenje je lepa priložnost za formacijo (oblikovanje) in poleg tega lahko prek preprostih sporočil pomagamo drug drugemu. Jaz lahko organiziram Pohod za življenje, pa bo v nekem mestu gospodična imela krizno nosečnost. Jaz ne bom mogla do nje, ker bom predaleč, lahko pa bo nekdo od teh, ki so bili na pohodu, stopil do nje, ji pomagal in svetoval ter ji stal ob strani pri odločitvi za življenje.
Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.
