Piše: Kavarna Hayek
Obstaja veliko božičnih filmov, velikonočnih zelo malo. Okoli Božiča so pesmi, drevesca in jaslice, Velika noč, čeprav največji krščanski praznik, je nekoliko bolj odmaknjena. Kar je po svoje nerazumljivo: velike zgodovinske osebnosti se spominjamo na dneve njihove smrti, redko na dneve, ko so se rodili. Pri Kristusu je obratno. Ali je za to kriva komercializacija Božiča ali mogoče to, da se sleherniku zdi verjetnejše, da se je Kristus rodil kot da je vstal in večno živel? Ne vem, ampak v tem hipu se mi ne zdi pomembno. Osredotočenost je na samo sporočilo, ki je ob Veliki noči globje in skrivnostnejše.
Velika noč je zgodba o ljubezni, ki premaga zlo. Je zgodba o Jezusu Kristusu, ki je moral po lažnih obtožbah v demonsko podzemlje, da je vstal. In v tem je bistvo. Na tej točki lahko vlečemo (in moramo vleči) vzporednice s slovenskim narodom, jezikom, nuklearno družino in vero. Kristusova smrt ima nek smisel le ob domnevi, da je preživel, drugače bi bil le ena izmed mnogih žrtev zlobnih ljudi.
Kot da ne bi bila dovolj smrtonosnost ideologij v dvajsetem stoletju, v današnjem času pustoši med narodi postmodernizem. V svojimi strupenimi bodali v imenu kulture preklica pustoši med bogaboječimi ljudmi. Toksični kulti vseh vrst želijo utišati oznanjanje resnice, zato potrebujemo zglede, ki pokažejo, da je trpljenje znosno, ker prihaja odrešitev. In Kristus je dober primer; ne glede na to, da je njegova zgodba izražena v arhaičnem klaretu, je oznanilo jasno.
Pomislite, da je lažnim prerokom sodobnosti že sama besedna zveza »Blagoslovljene velikonočne praznike« (podobno kot »Vesel Božič«) sumljiva. Nekatere trgovske hiše (kot denimo Lidl) se ji v imenu politike vključevanja in nediskriminacije izogibajo. To ni samo uničevanje vidnih simbolov, to je dobesedno brisanje krščanskih praznikov in tradicije, ki spremljajo naše življenje. Prebujene tolpe rokovnjačev najprej napadajo v decembru, aprila grabijo jajca in šunke. Ja, v začetku je bila Beseda, ki pri njih postane meso, ko se vanj parazitsko zažrejo in odrekajo izvorno praznovanje. Oklepanje pomenskega polja o skrbi za neužaljenost in dobro počutje tistih, ki prihajajo, da bi velikonočno izročilo spremenili v sebi prijazno kulturo, postane na ta način zelo pomembno.
Velika noč je praznik upanja, žrtvovanja za dobro. Sta premagana strah in obup z namenom preživetja. Skozi stoletja se je celotna naša civilizacija prilagodila temu tempu in ga živela. Bilo je sozvočje bližine narave in nebes; nihče se ni spraševal, naši predniki so to preprosto živeli. Preživeli so težke čase, a …..
Več si lahko preberete TUKAJ.
