22.2 C
Ljubljana
torek, 23 julija, 2024

(SATIRA) Zaudarjajoči golaž v Gazimestanu pod Ratitovcem

Piše: Mravljišče.si

Ne vem, če ste kaj slišali, ampak pred kratkim me je pretresla vest, da je predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič, ki tako kot njena slavna soimenjakinja s Slivnice ves čas frči naokoli (le da ne z metlo), v enem od zavetišč posvojila mačka Matijo. No, vsaj tako so mi strici povedali.

Verjetno so se hoteli malo ponorčevati iz mene, češ ali se kaj bojim starca s pištolo, ki menda straši še sedaj. Sicer ne vem, kakšnega spola je živalca, ki jo je posvojila moja najljubša blondinka, ampak verjetno tudi pri živalih velja, da imajo na voljo 72 spolov, tako kot ljudje. Tako da je najbolje vsa ta bitja, mala in velika, še najbolj varno poimenovati s klasičnim srednjim spolom. Torej, Urška je posvojila eno malo živinče, čeprav si pod »živino« ne predstavljamo ravno psov in mačk. Pod »drobnico« pa tudi ne. Ne vem, kaj bi na to rekel legendarni veterinar in pisatelj James Herriot, čigar zgodbo v teh tednih spremljamo na malih zaslonih.

Nekaj pa je jasno: tovariša Mačka, ki je nosil nadimek Matija (tisti, ki led razbija, če ga pa ni, ga pa naredi), si nikoli nismo upali klicati »živinče«. Se mu je pa slavni mučeniški škof Anton Vovk, pranečak še bolj slavnega Franceta Prešerna, upal nekaj reči. Ko mu je kvadratoglavi tesar postavil provokativno vprašanje, češ ali se me kaj bojiš, mu je Vovk mirno odvrnil: »Od kdaj pa bi se moral volk mačka bati?« No, zdaj vidite, da imajo živali v vsakem primeru dušo in da ima tudi slavni učenjak Karel Gržan morda prav, čeprav mi je za katoliškega duhovnika nekoliko sumljivo ezoteričen, pa tudi nekam anticepilska nagnjenja je pokazal v zadnjih letih. Za nas, ki moramo ves čas živeti v svetu zarot, ker so ves čas na preži sovražniki, razni janšisti, klerofašisti, kapitalisti in podobni grešniki, je Gržanova misel kar simpatična. OK, krivi so globalisti, čeprav sem celo življenje služil sistemu, ki je spodbujal svetovno revolucijo. Pa čeprav smo za vsak primer konec osemdesetih let malo sfrizirali slavno internacionalno geslo: »Proletarci vseh dežel, zdržite še.« Se kar luštno sliši. Ampak šefi niso bili zadovoljni, Dolančev Stane nam jih je pošteno napel, češ nikar ne mislite, da bo tega konec, še vedno smo mi na oblasti. Če ne bi bili mi, bi to pomenilo, da je nekdo drug. In temu za zdaj ni tako in nikoli ne bo. No, danes vidim, da je imel težkokategorni Titov adjutant »Ftane Dolant« kar prav: sistem je šel samo formalno po gobe, Dolančevi jurčki in Štefkin čaj še naprej ostajata na jedilniku.

Več TUKAJ.

 

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine