Razpištolil se nek fant je s Krasa,
Vajduci da grejo mu na živce,
v Vajdušni iskal je besno krivce,
da ni on najboljši, prva klasa.
V Vajdušni iskal si je zdravila
biološka, da se bes poleže,
pa bilo mu je samo še teže,
jeza bi ga še ugonobila.
Separacija da ne pomaga,
Vajducem je Kraševec očital,
vsepovprek z zmerljivkami jih pital,
vpil, zdravila ta da so predraga.
Vsepovsod da je avtokracija,
pa diktatorji, radikalizem,
je besnel, preklinjal fant fašizem,
se odvijala je tragedija.
Vajduci so dolgo vanj strmeli,
v infantilno na pomoč kričanje,
in sklenili, to neznosno stanje
je rešljivo, se sporazumeli.
Gor čez Col vijugasta gre cesta,
ve se dobro, kam odcep njen vodi,
kdor kot tale Kraševec zablodi,
pride do rudarskega pač mesta.
In nad mestom, kjer nekoč kopali
živo so srebro, rešitev čaka,
tam v red spravijo samo junaka,
tja na hitro naj bi ga poslali.
