Ustavno sodišče je razveljavilo določbe zakona o medijih, ki določajo kvote slovenske glasbe, a le, ko se nanašajo na zasebne radijske postaje, so danes sporočili s sodišča. Po enotni oceni sodnikov namreč omenjene določbe niso skladne z načelom pravne države, saj niso jasne in pomensko določljive.
Ustavnost zakona o medijih, ki predpisuje obvezne deleže predvajanja slovenske glasbe, je sodišče presojalo na zahtevo državnega sveta, družbe Radio City in drugih. V primeru zasebnih radijskih postaj so sodniki soglasno razveljavili prvi odstavek 86. člena ter prvi do peti odstavek 86.a člena medijskega zakona.
Prvi predpisuje obvezen delež slovenske glasbe v radijskih in televizijskih programih – v primeru javnega radia najmanj 40 odstotkov, v primeru komercialnega radia pa najmanj 20 odstotkov vse predvajane glasbe -, medtem ko 86.a člen podrobneje določa čas predvajanja, delež slovenskega jezika v glasbi, njeno starost ipd.
“Če zakoni in drugi predpisi niso jasni, obstaja možnost različne uporabe zakona in drugega predpisa in arbitrarnosti državnih organov ali drugih organov za izvrševanje javnih pooblastil, ki odločajo o pravicah posameznikov. Z jasnim in pomensko določljivim zakonom je zagotovljeno, da naslovniki pravnih pravil niso izpostavljeni stopnji nepredvidljivosti in negotovosti pravnih posledic njihovih storitev ali opustitev, ki je ustavnopravno nevzdržna in nesprejemljiva,” so zapisali ustavni sodniki.
Za sedmi odstavek 109. člena, ki je bil prav tako predmet ustavne presoje, govori pa o hrambi podatkov o programu, in sicer o vseh predvajanih programskih, oglaševalskih in drugih vsebinah, pa je sodišče ocenilo, da ni v neskladju z ustavo.
Vlagatelji ustavne presoje so nejasnost in nedoločnost členov 86 in 86a utemeljili z različnih vidikov, zaradi katerih so izpodbijani členi po njihovem mnenju protiustavni. Med njimi so izpostavili neenakost pred zakonom, kršitev svobode izražanja, omejevanje zasebnih radijskih postaj, omejevanje svobode radijskih postaj ter urednikov in novinarjev pri oblikovanju programa, ob tem pa posledično upad poslušanosti in zanimanja oglaševalcev.
Člena po oceni predlagateljev ustavne presoje posegata tudi v zasebno lastnino lastnikov zasebnih radijskih postaj in v pravico do svobodne gospodarske pobude, s tem pa naj bi jim bila vsiljena poslovna odločitev, kakšno glasbo ponuditi javnosti. Izpostavili so tudi dvom, da so kvote slovenske glasbe pripomogle k dvigu ravni slovenskega jezika ter rasti kulturne zavesti in glasbene ustvarjalnosti. Menijo, da je uzakonitev obveznih deležev privedla do manj dostopanja do glasbenih vsebin v slovenščini.
Ustavno sodišče je, kot izhaja iz odločbe, za mnenje o členih zaprosilo tudi vlado. Ta je izpostavila javni interes za ohranjanje slovenske nacionalne in kulturne identitete, za zaščito in spodbujanje slovenske glasbene ustvarjalnosti ter za zaščito slovenskega jezika oziroma interesa poslušalcev. Po oceni vlade minimalnega deleža predvajanja slovenske glasbe ni mogoče zagotoviti na drugačen način.
Vlada je tudi zavrnila mnenje, da naj bi člena nedopustno posegala v zasebno lastnino, ker se radijski programi razširjajo prek javnih frekvenc, oziroma v svobodo izražanja, ker glasbeni urednik avtonomno izbira med skladbami, ki sodijo v delež predvajanja slovenske glasbe.
