Piše: Gašper Blažič
Nekaj ima tale naš Zoki, kajne? Pisma, ki jih kot ljubljanski župan pošilja Aleksandru Vučiću, menda sploh niso županska, ampak v resnici zasebna. Tako priznavajo tudi nadzorni organi. Tudi če jih pošlje kot »gradonačelnik«.
Naš Zoki je torej zabrisal mejo med javnim in zasebnim. Če je pred leti nabrisal neko farmacevtko, je to storil samo kot državljan (za zdaj menda samo slovenski) Zoran Janković in ne kot župan Zoran Janković. In seveda, vsak državljan lahko dela v prostem času, kar se mu zljubi, nje?
In čisto mogoče je, da je tudi Zoki hotel, podobno kot Robi, uresničiti svoje otroške sanje: postati premier. Leta 2011 mu po volitvah, ko je bil kot predsednik zmagovalne Pozitivne Slovenije prvi v vrsti za premierski položaj, se mu je ponesrečilo, ker revež ni bil vajen sestavljati koalicij. Navajen je bil pač imeti absolutno večino. Zato ni pristajal na kompromise, Gregor Virant, sorodnik Jankovićeve Mije, ki je kot pogajalec stal Zoranu nasproti, pa tudi ne.
In se je zgodilo najhujše: Janez Janša je spet postal premier, malo pred tem so predstavniki zdravih sil bentili zaradi ameriškega vmešavanja, ampak tako ali tako je vse skupaj trajalo le leto dni. Zoran se je malo umaknil po poročilu obritoglavega Gorana, premislil si je tudi minister Gregor in pomagal na oblast spraviti malomarno šiviljo Alenko. Toda Zoranu ni dišal niti poslanski stolček, saj se mu je že na začetku odrekel.
In sedaj? Njegov beograjski prijatelj Aca je menda iskal primerek »fikus-premierja«, Zoran pa je odpadel kot »knof od gat«. Ni pa dokazov, da mu tudi v slovenski politiki teče voda v grlo. Ampak ko se bo to res začelo, bo ta voda krepko zasvinjana, ker prihaja iz Zoranovega »drekovoda« v Klečah. Nič čudnega, da se Nika »fajta« za varen splav. Če bo prišlo do poplav …
