O poslanki SDS Evi Irgl in njenem delu v zadnjih letih slišimo zlasti v povezavi s komisijo za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti pa tudi z mandatno-volilno komisijo, odborom za pravosodje in odborom za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo. Prodorna je in z mislimi ves čas pri politiki. To je njena zgodba.
Eva Irgl je bila rojena v Šempetru pri Gorici, doma pa je iz Vipave, za katero pravi, da je eden najbolj fotogeničnih krajev v Sloveniji pa tudi širše. Otroštva se spominja kot zelo lepega. Rodila se je sedem minut za sestro dvojčico, s katero sta se vedno zelo dobro razumeli in se skupaj veliko igrali. Ime, ki ga je dobila ob rojstvu, prababici ni bilo najbolj všeč, zato je imenu Eva preprosto dodala črko N in jo klicala Neva vse do svoje smrti. Bila je namreč načelna ženska. »Tudi moja mama je pokončna, načelna in modra oseba; zna prisluhniti ljudem, zlasti pa jim ob pravem trenutku dati pravi nasvet. To je umetnost življenja, tega ne zna vsak,« pravi Irglova in dodaja, da je to od nje podedovala tudi sama.
Družinska preizkušnja
Brezskrbne otroške dni je presekala huda bolezen Evine sestre dvojčice, ki je zbolela za tumorjem v glavi. Zdravljenje je bilo težko in dolgotrajno. Tudi za vso družino in torej tudi za Evo je to bila zelo huda preizkušnja, saj je Lejlino življenje dolgo časa viselo na nitki in niso vedeli, ali bo deklica preživela ali ne. Kot pripoveduje Irglova, jo je izkušnja sestrine bolezni oblikovala kot človeka. Sestrina življenjska zgodba, ki je pravzaprav tudi njena, ker sta kot dvojčici, zlasti na čustvenem nivoju, še bolj povezani kot so povezani bratje in sestre, jo je oblikovala v žensko, ki premore veliko večjo mero empatije, kot je sicer značilna za politični prostor. »Dandanes je družba kot celota postala precej otopela in neobčutljiva za stiske in krivice ter tragedije, ki se dogajajo. Nekako se mi zdi, kot da nas nič več ne more presenetiti in da se nas težko še karkoli globoko dotakne,« pravi Eva Irgl. Sestrina bolezen je bila torej pomembna prelomnica v njenem otroštvu, za katero lahko reče, da se je iz nje nekaj naučila. Nikomur ni povedala, da je bilo to obdobje zanjo izjemno težko; niti s starši se o tem ni veliko pogovarjala, vedela pa je, da jih je preizkušnja med seboj zagotovo še bolj povezala. V mladostnih letih sta se s sestro sicer nekoliko razšli, kar je bila nemara prav tako posledica sestrine bolezni, ki je v tistih letih še okrevala in šla po drugačni poti, a sta se kasneje spet tesneje povezali.
Deklica z domišljijo
»Bila sem precej miren otrok, tako vsaj pravi moja mama, a poln različnih idej. Znala sem se zamotiti tudi sama, v najstniških letih pa je bilo v meni tudi malo upornice,« prizna Irglova, ki je kot deklica rada kdaj pa kdaj splezala na veliko figo pred domačo hišo − za boljši razgled po okolici − in s tem povzročala sive lase predvsem svoji noni.
Naša sogovornica je v šolskih letih igrala violino. Spominja se, da je v sedmem ali osmem razredu OŠ sodelovala pri prvi izvedbi mladinske opere skladatelja Radovana Gobca. Imela je eno od treh glavnih vlog v operi: igrala je violino in pela. Izvedbo omenjene opere je pripravila Vlasta Lokar Lavrenčič, ki še vedno skrbi za glasbeno tradicijo v Vipavski dolini. Pri izvedbi je sodeloval orkester ljubljanske akademije za glasbo, večina pevcev pa je bila iz Vipavske doline, ki je tudi sicer znana po odličnih solistih in pevskih zborih. Vrsto let je nato pela v domačem cerkvenem zboru, ki je s takratno zborovodkinjo Damjano Božič Močnik žel lepe uspehe. Vedno se je dobro počutila na odru, čeprav je še trenutek pred nastopom menila, da ne bo zmogla. »A ko sem stopila pred ljudi, sem naenkrat začutila v sebi posebno energijo in moč.« Dar, ki ji je mnogokrat kasneje, zlasti v politiki, kot pravi, povzročal tudi velike težave zaradi zavisti ljudi.
Pogreša radio
Irglovo je po končani gimnaziji v Ajdovščini v Ljubljano pripeljal študij teologije. Vendar v prestolnici ni ostajala križem rok, pač pa se je že kmalu podala v televizijske vode; na avdicijo razvedrilnega programa RTV Slovenija je takrat prišlo kar 700 kandidatov in kandidatk, vendar so med vsemi izbrali prav njo. Takoj po opravljeni avdiciji je Eva Irgl postala voditeljica oddaje TV Genij, ki je bila na sporedu enkrat na mesec ob sobotah zvečer. Prav zaradi te oddaje, ki jo je na začetku vodila skupaj z Janezom Hočevarjem – Rifletom, je bila nominirana tudi za viktorja za najbolj obetavno medijsko osebnost. Kljub temu pravi, da televizije ne pogreša preveč, pač pa bolj pogreša delo na radiu, saj je delala tudi na več različnih radijskih postajah. Začela je na takratnem Radiu Nova v Ajdovščini in imela svoje zvesto poslušalstvo, ki jo je redno in rado poslušalo. Radio je po njenem intimnejši medij, saj je z glasom in njegovo barvo mogoče povedati več kakor na televiziji. »Še danes, če me povabijo na kakšen pogovor na radio, bi kar še malo moderirala oddajo,« z nasmehom pripoveduje Irglova, ki veliko da na lepo in pravilno slovenščino, lepo izrazje, skrbno izbrane besede, kar rada poudari tudi v parlamentu, zlasti glede rabe vikanja, saj meni, da »moramo še posebej tisti, ki predstavljamo in zastopamo ljudi v parlamentu, imeti odnos do jezika, ga spoštovati, saj ga tudi na tak način ohranjamo. S tem pa tudi kulturo in narod kot tak«. Hkrati pa ima izjemno rada narečja, saj slovenščino bogatijo in plemenitijo. Dajejo nekakšno žlahtnost jeziku, tako kot skrbno obdelana vinska trta na koncu naredi žlahtno vinsko kapljico.
Iz dežele vina
Eva Irgl je Vipavka, Vipavci pa so pokončni in trdoživi ljudje, k čemur pripomore zagotovo tudi vipavska burja, na kar je zelo ponosna. Njen oče Ivan pa prihaja s čisto drugega konca Slovenije, s Ptuja. »Izviram iz kombinacije dveh zelo vinorodnih okolij, iz česar ni moglo nastati nič slabega,« se pošali Eva Irgl. Poleti zelo rada obišče Kog nad Ormožem, kjer je njen oče po svoji mami podedoval hišo, zdaj pa tam skrbno obdeluje vinograd z 80 trtami. »To je sicer malce hecno glede na to, da so tam gorice s po 100.000 trtami, ampak on jih ima tako, za dušo, da se dobro počuti in pridela lastno žlahtno kapljico,« z nasmehom pripoveduje naša sogovornica, ki je prepričana, da prav vinarstvo dela Vipavo, mesto, kjer stoji Lantierijev dvorec z vinarsko šolo, prepoznavno med ljudmi, zaradi veliko izvirov pa Vipavi rečejo tudi slovenske Benetke.
Prijateljske vezi
Pomembno je gojiti prijateljske vezi, pravi Eva Irgl, vendar v politiki velikokrat primanjkuje časa za pristne osebne medčloveške odnose. Čeprav se srečuješ z ogromno ljudmi, so odnosi z njimi na povsem drugih ravneh. Kadar si Irglova vzame čas zase, zelo rada hodi, tudi takrat, kadar piha burja, saj ji, kot pravi, zbistri pogled. Včasih je veliko tekla, zdaj ne več toliko, zelo rada tudi igra na kitaro, violine pa ne igra več. »Na kitaro znam ravno dovolj, da lahko s sestro kaj skupaj zapojeva mami,« pravi. Rada obišče tudi kakšen, predvsem rokovski koncert. Glede partnerskega odnosa ji je pomembno, da jo partner pri tem, kar dela, podpira.
Iskrena in dostopna
Eva Irgl je polnokrvna političarka, kar pa niti ni presenetljivo, saj je politično dogajanje skupaj z očetom spremljala že kot otrok. Spominja se debat v osemdesetih letih, ko se še ni vedelo, kaj se bo dogajalo z Jugoslavijo, ki je bila pred razpadom. Že tedaj je verjela, da je politika dejansko nekaj, kar lahko pripomore k boljšemu življenju, »če le vsi delamo za skupni cilj, ki je naravnan v dobro ljudi«, v kar je prepričana še danes. V svoji politični karieri je Eva Irgl doživela marsikaj: razočaranja, zahtevne pa tudi zabavne politične situacije, tudi preizkušnje in zanimive preobrate: »V politiki ni nikoli dolgčas, vedno se nekaj dogaja in vedno se kaj zgodi,« pravi. V svojih nastopih, ki jih vidimo po televiziji, je na prvi pogled nedostopna, vendar pa se vtis ob srečanju v živo nemudoma spremeni, saj od blizu deluje izjemno iskreno, dostopno in prijazno. Gotovo gre tudi za njeno trdno osebnost ter vztrajen in zanesljiv značaj, ki svojo najmočnejšo plat pokaže prav pri delu v politiki. Ja, Eva Irgl je na političnem parketu zares doma! Če dela poslanke ne bi opravljala s srcem, verjetno ne bi bila poslanka že četrti mandat.
Ključne vrednote
Eva Irgl ohranja zaupanje volivcev. Ima jasno začrtano pot in je načelna. Zagovarja tri ključne vrednote, ki predstavljajo temelj njenega političnega delovanja: pravičnost, načelnost in dostojanstvo. »Seveda delam napake, vendar se skušam iz njih kaj naučiti in jih popraviti, zlasti pa se opravičiti, če sem ravnala napačno ali koga ob tem prizadela.« Vsi kdaj rečemo tudi kakšno besedo preveč ali pa reagiramo preveč burno, kot bi bilo prav ali primerno, še posebej v politiki, ki zna biti zelo naporna in stresna stvar, vendar je pomembno, da se trudimo biti boljši. Pravi tudi, da je v politiki dobila kar nekaj življenjskih lekcij, iz katerih se je veliko naučila zlasti o naravi ljudi, o različnih značajih in njihovem delovanju v dobrih in slabih časih. Eva Irgl, ki je eden najbolj prepoznavnih političnih obrazov, priznava, da je bila v politiki zaradi ravnanja nekaterih ljudi tudi razočarana, vendar se vedno znova trudi izhajati iz izhodišča, da vsak v sebi nosi svojo zgodbo in da je najpomembnejše to, da se trudimo biti boljši v medosebnih odnosih. Pri odločitvah je zelo previdna in vsak korak prej dobro premisli. Je neupogljiva in zvesta ključnim načelom politike, ki jo zagovarja in vodi. Meni, da je človekovo dostojanstvo dostikrat na preizkušnji, in »mi moramo poskrbeti za to, da se to zgodi čim manjkrat.« Kot predsednica državnozborske komisije za človekove pravice Eva Irgl to še najbolj opaža, ker se dnevno sooča z ljudmi in ker je ta komisija edina, ki se ukvarja s konkretnimi zgodbami državljanov. Ponosna je na delo v komisiji, saj so, odkar jo vodi ona, dobili glas in priložnost, da povedo svoje mnenje tudi posamezniki, ki jih sicer redko slišimo. Glede na to, da smo ta čas v občutljivem predvolilnem obdobju, je težko govoriti o prihodnosti, je pa po njenem prepričanju za oblikovanje stabilne sedanjosti in boljše prihodnosti treba dobro poznati preteklost. »Vse zahteva svoj čas. Nekoč sem bila zelo neučakana, a me je politika v vseh teh letih naučila, da je treba biti zelo potrpežljiv in skrben pri izbiri korakov,« pravi Eva Irgl.
Vlada za Slovenijo
Slovenija po mnenju Irglove ne sme več storiti napake s stranko, ki je nastala čez noč in nima ne programa, kaj šele jasne vizije. Za vodenje države je namreč pomembno, da jo vodi etablirana stranka, ki je organsko rasla in za katero ljudje vedo, kakšna so njena stališča in programska izhodišča. »Potrebujemo nekoga, ki ve, kako upravljati z državo, ne pa nekoga, ki se najprej dve leti uči in spoznava delovanje sistema, se potem spomni, da je treba nekaj narediti, in to začne udejanjati natanko pet minut pred novimi volitvami zaradi volilnih glasov. Tako se politike ne dela. Odgovorna politika ravna tako, da deluje v korist državljanov in da sprejema tudi odločitve, ki ne prinašajo političnih točk med državljani, so pa dolgoročno ključnega pomena. Spremeniti je treba tudi miselnost, ki pravi »samo da ni Janša!«. Ko bomo to dosegli, bomo stvari začeli obračati na bolje in končno začeli udejanjati pa tudi živeti pravično državo.e
