11.3 C
Ljubljana
ponedeljek, 19 aprila, 2021

Zadeva Turingija: Zgodba o demokraciji, ki je na izpitu padla

Ker se pri nas ravno sedaj veliko govori o političnih strankah, njihovi ideološki usmerjenosti, možnosti povezav med njimi, pa tudi o izključevanju, se nam nudi zadnje politično dogajanje v nemški zvezni deželi Turingija (Thüringen), ki je dvignilo temperaturo v nemškem političnem življenju do vrelišča, kot izredna priložnost videti, kje prežijo nevarnosti za demokracijo.

 

Turingija pripada tistemu deli vzhodne Nemčije, ki je bil do padca berlinskega zidu pod sovjetskim vplivom, torej komunistični. Že ime te tvorbe je bilo v posmeh demokraciji. Ta del Nemčije se je imenoval namreč Nemška demokratična republika (NDR). Po združitvi z zahodno Zvezno republiko Nemčijo so se zadeve v nekdanji NDR presenetljivo hitro, vsaj na zunaj, začele spreminjati na boljše. Meni osebno je ostalo v spominu, kako hitro se je pričela dežela spreminjati iz zaspane latergije, ko je človek imel občutek, kako vse vidno propada, v urejeno in lepše prijaznejše okolje. Prvo kaj je vpadlo v oči, je bila situacija na cesti. Po sveže asfaltiranih cestah so vidno izginjali Trabiji, Škode, Lade. Zahodna sestra je investirala milijarde evrov v svojo osiromašeno vzhodno sestro. Še predno je NDR postala del zahodne Nemčije leta 1989, ko se je nahajala v notranjem razpadu, ji je zahodna Nemčija, ki je bila še do nedavnega velik razredni sovražnik, priskočila na pomoč z 12. milijardami DM[1], da je imela denar za tekoče posle. Po združitvi pa je bil odtok denarja na vzhod tako velik, da je morala Zahodna Nemčija uvesti celo neke vrste dodatnega davka, za ozdravitev vzhodnega pacienta. Sorazmerno hitremu okrevanju je pripomoglo tudi dejstvo, da se je nekdanja NDR pololnoma vključila v zahodni sestem. Izredno važen je bil prevzem zahodnega sodnega sistema. To so bili zunanji pokazatelji sprememb.

Drugače so pa potekale spremembe na političnem področju, zato se vidijo v strukturi političnih strank na vzhodu, vidne razlike s sedanjim zahodnim delom države. Tako kot pri nas, so se tudi v nekdanji NDR izkazali komunisti kot veliki umetniki preživetja. Propad raja, ki so ga sicer sami ustvarili, so poskušali preživeti po stalinističnem receptu: menjanje vodstava na vrhu in menjanje propagandne strategije. Glavna motivacija za preživetje je bilo nekaj, kar je za komuniste nezdružljivo z njihovo ideologijo, namreč denar. SED[2] je namreč razpolagala z večmilijardnim premoženjem. Ne samo v denarju, posedovala je tudi kompletna podjetja. Ob propadanju NDR in z njo komunistične stranke, že prve dni je izstopilo 600.000 članov, so mnogi člani zahtevali, da se stranka razpusti, denar pa da na razpolago državi, ki je bila praktično že bankrot. Nekaj članov iz srednje hirarhije stranke je hotelo to preprečiti na ta način, da so sklicali izredni kongres stranke, na katerem so slikali posledice možnega propada stranke v najslabši luči. Tako jim je uspelo v soglasju s starim vodstvom izvoliti novo vodstvo in premoženje je bilo rešeno. Problem je bil le v tem, da iz pravnih razlogov niso smeli menjati imena. Zato so imenu SED dodali še kratico PDS[3]. Torej nova stranka se je imenovala SED-PDS. Za predsednika je bil izvoljen pravnik Georg Gysi, ki je bil sin nekdanjega ministra za kulturo. Gysi je bil za to zahtevno nalogo idealen človek. Na poslušalce je naredil vedno prijazen vtis in bil je dober govornik s kančkom humorja. Tako je bil tudi na televiziji vedno dobrodošel gost in njegovemu socialističnemu šarmu je podleglo mnogo ljudi tudi na zahodu. Leta 2007 se je stranka preimenovala v Die Linke (Levica). Po tem preimenovanju je število njenih pristašev občutno poraslo, pa tudi v zahodnem delu Nemčije jim je uspelo razpresti svojo mrežo, a glavna njena baza je še vedno na vzhodu.

Tako se je v etabliranem strankarskem vzorcu Nemčije CDU/CSU[4], SPD[5], Die Grüne[6], FDP[7] znašla tudi Die Linke[8]. Leta 2013 se je pa tej skupini pridružila še AfD[9]. Dokler se nista pojavili ti dve zadnji stranki, so potekale volitve v Nemčiji prilično mirno, brez velikih presenečenj. Na katoliški Bavarski je zmagala vedno CSU, v ostalih deželah je prišlo, sicer ne pogosto, do kakšne menjave oblasti med SPD ali CDU. Pri državnih volitvah pa je bila največkrat jeziček na tehtnici FDP, ki je lahko odločila, a bo imela žezlo v rokah CDU ali SPD. Ko so politično dozoreli tudi Zeleni in niso več hodili v državni zbor v športnih copatah in puloverjih, so bili tudi oni deležni kakšne rezine iz politične pogače. Ta, že skoraj uhojena praksa se je spremenila po združitvi obeh nemških polovic. Prve skupne demokratične volitve z udeležbo SED-PDS so jasno pokazale, da tečejo ure na vzhdu drugače. Vzhodni volivci so bili na splošno do zahodnih strank nezaupljivi. Pri združevanju in poskusih popravi krivic in premoženjskih razmer je prišlo pogosto do interesnih konfliktov z novimi uradi. Včasih so se ljudje počutili nemočni proti zahodnim sonarodnjakom, ki so nastopali zelo samozavestno in so mislili, da jih bodo vzhodni bratje pričakali z odprtimi rokami in ust polnih hvale. Jasno, 45 let izolacije in komunistične propagande proti imperialistični in fašistični zahodni Nemčiji ne morejo izpuhteti preko noči. Takoj na začetku je bilo opaziti dva fenomena. Prvi je bil, večji strah pred vsem tujim, posebno še v odnosih do tujcev, kar je razumljivo, saj v času NDR so njihovi državljani zelo malo potovali v tujino. To je bil privileg majhnega izbranega kroga. Pa tudi v obratni smeri se ni kaj dosti dogajalo. Drugi, skoraj nelogični fenomen je bil ta, da je SED-PDS volilo nepričakovano dosti volivcev, tako v deželne, kot tudi zvezni parlament. Psihologi so govorili o ZOO sindromu. To so razlagali tako: če bi odprli vrata živalskega vrta, bi verjetno večina pobegnila sprva na svobodo, ko bi pa čutile lakoto, bi se zopet vračale k svojim jaslim in koritom. Tako ni nič čudnega, da sta dve novi, politično kontrerni stranki Levica (od 2007), kot naslednica njihove dobre znanke SED in AfD, kot ekstremno desna stranka s programom, ki je poln emocionalno obarvanih obljub in z odtenkom pretiranega nacionalizma. Se pa v njihovih vrstah najdejo tudi pravi neonacisti s kontakti do ekstremnega nacističnega roba.

Ta malo daljši uvod je bil potreben, če hočemo razumeti in pravilno ovrednotiti problem, kateremu želim posvetiti vso pozornost. To je deželne volitve v Turingiji, na vzhodu Nemčije. Izid volitev ob koncu lanskega leta, je bil takšen, da so se sedanji problemi že lahko slutili. Namreč največ glasov sta dobili ravno obe ekstremistični stranki. Levica 31%, AfD pa 23,4%. CDU je padla na 21,7% in SPD na 8,2%. Zeleni in FDP pa še po 5%. Vse sredinske stranke so se izrekle, da ne bo nobena sodelovala z AfD. CDU je šla še dlje, ona ne želi sodelovati niti z levico. Na glasovanju za deželnega ministrskega predsednika prejšnji teden, se je računalo s tem, da bo izvoljen kandidat Bodo Ramelow od Levice, ki je na volitvah dobila največ glasov. Za izvolitev so predvideni trije poskusi. V tretjem je dovolj navadna večina. Za pričakovati je bilo, da Ramelow v prvih dveh poskusih gotovo ne bo dobil dovolj glasov, zato se je osredotočil na tretji poskus. In ravno tukaj ga je čakalo veliko presenečenje. Protikandidat majhne FDP, Thomas Kemmerich je prejel več glasov kot favorit Ramelow. Kaj se je zgodilo? Zadeva je zelo enostavna; v AfD so se dogovorili, da bodo podprli kandidata FDP, da onemogočijo levega Ramelowa. Lahko bi rekli dobra poteza, da se prepreči vladanje skrajni levici. Ampak ta dogodek je takoj v vsej zvezni republiki sprožil val ogorčenja. V političnih strankah, medijih, sploh v javnosti.

Že v deželni skupščini, kjer je potekalo glasovanje, smo bili priča reakcije slabega poraženca. Zastopnica Levice je prišla do izvoljenega Kemmericha s šopkom rož in mu ga vrgla pred noge. Ta prizor sem sam videl na televiziji in me je samo potrdil v mojem mnenju, ki ga imam o levici. Potem so deževali protesti in kritike na Thomasa Kemmericha, kot da je najmanj podpisal podoben pakt kot nekoč Stalin in Hitler. Kanclerka Mrklova se je ogorčena javila celo iz daljne Afrike, njena predsednica stranke je ostro kritizirala Kemmericha in nazadnje tudi predsedniku stranke FDP ni preostalo drugega, kot, da je pozval Kemmericha k odstopu. Ta je to tudi storil.

Nobenega dvoma ni, da je v tem dogodku dobila demokracija zvenečo zaušnico. Zaenkrat pa ostane odprto vprašanje, kaj je demokraciji več škodovalo, ali koristiti nekaj glasov, sicer ne zelo priljubljene stranke s programom, ki ni ravno posnemanja vreden in jo ima na očeh celo služba za spoštovanje ustave, če se je omogočilo s tem izločiti iz politične tekme zastopnika skrajne levice. Sicer je še tukaj najbolj dosledna CDU, ki je postavila zaščitni požarni zid tako na levo, kot na desno stran. CDU in SPD kot vladni stranki bi se pa tudi morali zavedati, če sta pošteni do svoje politike, da je AfD dobila največjo moč ravno v času njunega vladanja z zelo zvodenelo priseljevalno politiko. Jaz še zdaleč nisem prepričan, da je AfD res alternativa za Nemčijo, ni pa v smislu demokracije dve, sicer extremni strani, tako neenako obravnavati. Razburjenje bi razumel, če bi poslanci sredinskih strank glasovali za kandidata AfD. Vse kritike vprašam, bi tako odločno protestirali, če bi ugotovili, da je nekdo od FDP, CDU, SPD ali Zelenih dal glas levici? Pri vsej zadevi je najbolj moteča pristranskost. Zakaj se AfD drugače obravnava kot Levica. Res ima AfD program, ki ni niti po mojem kot tudi ne po okusu zagovornikov svobode in demokracije in ima v svojih vrstah tudi neonaciste in zagovornike nacističnih časov. Ampak ti ljudje so se vrinili v stranko, ki ni nastala na temeljih NSDAP ampak je nastala sprva kot stranka s kritičnim pogledom na EU. Sploh pa se ne mislim tukaj ukvarjati s politično sprejemljivostjo stranke AfD. Gre se izključno za demokratični princip. Če hoče kdo AfD oslabiti do njene nepomembnosti, mu bo to brez nadaljnega uspelo, če bo pokazal dovolj posluha za prave, tudi vsakdanje probleme svojih državljanov. Sploh ne razumem, zakaj je toliko politikov in tudi novinarjev tako popustljivih, če je govora o Levici. TV hiše so si kar podajale Gysija, da je imel možnost prodajati meglo na prijazen način. Kot pa sem že v začetku omenil, je bil ravno on tisti, ki je rešil komunistično partijo SED, da deluje še naprej in dela zmedo v demokratičnem svetu. Za razliko od AfD temelji Levica na komunizmu, katerega je gojila stranka SED. Stranko, ki je imela na svoji grbi toliko zločinov, bi bili morali leta 1989/90 odstraniti iz političnega dogajanja, potem bi tega problema v Turingiji danes nebi bilo. Četudi nekateri trdijo Ramelow sploh ni komunist. Pa samo poglejmo koga on zastopa. V stranki Levica se je nabralo 9 raznih forumov, od katerih je 7 opazovanih od nemške varnostne službe in ocenjenih za skrajno radikalne, s ciljem spremeniti ustavni red v smislu Lenina in Marksa. Poglejmo samo njihova imena:

Komunistčna platforma,

Socialistična levica,

Antikapitalistična levica,  

Emancipatorična levica,

Forum demokratičen socializem,

Omrežje reformistična levica

Ekološka platforma, (trdi, da

Marksistični forum,

Gerski (po kraju Gera) dialog/Socialistični dialog (slogan: vedno imeti revolucijo pred očmi)

Levico je državna varnostna služba ocenila kot levo populistično stranko, ki mora biti nadzorovana, ker se v njej vodijo ekstremistične diskusije.

Moramo se vprašati, zakaj obstaja v političnem svetu in v civilni družbi, ne samo v Nemčiji, tudi v ostali Evropi in še drugod tako nekritičen odnos do skrejne levice. Tukaj sploh ne mislim na tisto levico, ki si prizadeva za pravice zaposlenih, sindikate, za dobrodlne organizacije in vse tiste, ki jim pravičnost, mir in sožitje nekaj pomenijo. V mislih mam tisto znakaženo socialistično ideologijo, ki sta jo ustoličila Marks in Engels, ki je potem začela svojo krvavo pot pod vodstvom Lenina in je nato našla pristaše skoraj po vsem svetu. Na primeru Turingija vidimo, da je potrebna korekcija vse razvite civilne družbe z leve proti sredini. Tukaj igrajo seveda izredno važno vlogo mediji. Ravno pred dvema dnevoma sem slišal zelo priljubljenega nemškega novinarja in moderatorja, ki je z obzirom na dogodek v Turingiji izjavil: Levica nas lahko spominja le na njeno negativno preteklost, AfD pa nam prinaša negativno prihodnost. Kakšna usodna zmota.

 

[1] D- Deutsche Mark – nemška marka

[2] Sozialistische Einheitspartei Deutschlands – Socialistčna enotna stranka Nemčije

[3] Partei des demokratischen Sozialismus – Stranka demokratičnega socializma

[4] Christlich Demokratische Union/Christlich-soziale Union Bayern (Krščansko demokratska unija/Krščansko-socialna unija Bavarske

[5]  SPD – Sozialdemokratische Partei Deutschlands – Socialnodemokratska stranka Nemčije

[6]  Die Grünen – Zeleni

[7] FDP – Freie demokratische Partei – Liberalna demokratska strank

[8] Die Linke – Levica

[9] AfD – Alternative für Deutschland – Alternativa za Nemčijo.

Zadnje novice

Sorodne vsebine