Za nekoga, ki je svoboden, ki živi v demokratični državi, kjer naj bi bilo v državi vsakemu državljanu že z ustavo zagotovljeno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katero koli osebno okoliščino, si težko predstavlja, kako je živeti v Pakistanu, predvsem na podeželju, na vaseh, kjer je poleg uradnega pravnega sistema (ki pa po mojem mnenju upošteva tudi islamsko pravo, saj se tudi junakinja zgodbe ves čas obrača na Koran, čeprav naj bi bil Pakistan demokratična republika) v veljavi še kastni sistem in vaška sodišča ali „džirge“.
Boj posiljene Pakistanke Mukhtar Mai, zapisan v knjigi Ukradena čast, izdan v slovenščini pri založbi Učila leta 2008, spremljamo od leta 2002, ko se je skupinsko posilstvo zgodilo, do leta 2005, ko je vrhovno sodišče pristalo na vnovično odprtje preiskave. Njen boj za pravico še vedno ni zaključen.
Mukhtar Mai začne pripovedovati svojo zgodbo leta 2002 in opisuje, kako je kot 28-letna ločenka živela s svojimi starši, mlajšimi sestrami ter starejšim in mlajšim bratom v vasi Meervala na ruralnem področju regije Pandžab. Opisuje, da je njena družina pripadnica kmečke kaste Gudžar, obstaja pa tudi kasta mogočnih kmetov in vojakov. Mastojci, ki odločajo o vsem, imajo vse niti v svojih rokah, so vplivni in nasilni. Proti njim celo „mula“, verski predstavnik, nima moči, čeprav je zastopnik vseh vaščanov.
V njeni družini je bila sprejeta odločitev, da se mora opravičiti Mastojcem za dejanje, ki naj bi ga storil njen mlajši brat, 12-letni Šakur. Mastojci so ga najprej obdolžili, da je ukradel stebla sladkornega trsa, nato da je ogovoril njihovo dekle, ki je bilo takrat staro okrog 20 let. Ključno vlogo naj bi pri tem opravičilu igralo vaško sodišče, imenovano „džirga“, ki ga Mukhtar opiše kot sodišče, zadolženo za reševanje težav zunaj uradnega pravnega sistema. Njena družina se je sprva zoperstavila kasti Mastojcev, saj je bilo jasno, da njen brat ni storil ničesar, kar oni nazivajo „zina“ – greh posilstva, varanja in zunajzakonskih spolnih odnosov, zaradi česar te doleti smrtna kazen po islamskem pravu. Zaradi upora njene družine so se Mastojci razjezili, vzeli stvar v svoje roke, njenega brata obdolžili kasneje še posilstva te punce iz njihove kaste, zaradi tega so ga zaprli, pretepali, mučili in posiljevali.
Mukhtar v knjigi opisuje uveljavljeno kruto tradicijo, da se Mastojci iz maščevanja vedno znesejo nad žensko; ženska je tista, ki se mora ponižati in prositi odpuščanja pred vsemi možmi iz vasi. Zaradi neznanja, predsodkov in bolne tradicije v Pakistanu ljudje še vedno verjamejo, da je za vse „kriva“ ženska. Poleg tega je bila Mukhtar ločena ženska brez svojih otrok, pri tem jo je njena družina podprla, čeprav so ji prav oni izbrali moža, vendar se je lahko vrnila domov in tam živela svoje „običajno“ življenje ženske, tako kot je v Pakistanu v navadi. Živela je bolj ali manj zaprto, v zavetju pred zunanjim svetom, svetom, ki se je končal na obrobju njene vasi. Mukhtar je bila nepismena tako kot večinoma žensk po vaseh Pakistana, ni obiskovala šole (v vaseh ni bilo šole za dekleta), ni znala brati, bila je brez vseh pravic tako kot večina žensk po vaseh, vse kar je znala, je bilo poleg vseh hišnih opravil in del na polju, ki jih morajo opravljati ženske, še prostovoljno poučevanje Korana vseh otrok na vasi, tako kot so njo naučili, po ustnem izročilu. Mukhtar pravi, da si je s tem pridobila ugled in spoštovanje ostalih ljudi v vasi. Druge ženske je učila tudi vezenja. Drugačnega življenja ni poznala. Dekletom je itak prepovedano govoriti s fanti, se z njimi srečevati; če ženska na poti sreča moškega, mora skloniti glavo in ga nikakor ne ogovoriti. Že majhnim deklicam se je prepovedano igrati z dečki. Dekleta učijo ubogljivosti, podrejanja, strahu, brezpogojnega spoštovanja moških in da pozabijo nase.
Moj občutek ob branju knjige je bil, da se Mukhtar ne more distancirati od tega, da bo vse predala usodi, oziroma da ima upanje, ker jo bo varoval Koran. Na veliko mestih sem zasledila, da ji Alah pomeni vse: „naj bog varuje mojo nalogo“. Ona je verjela, da ker ni osebno ničesar narobe storila, ker je bila verna in je po ločitvi živela s svojo družino, daleč stran od moških, tako kot ji je velela dolžnost, nihče ni o njej nič slabega govoril, da se ji ne bo nič hudega zgodilo.
Vaško sodišče je sestavljeno iz samih moških, ona je pozneje dojela, da so nekateri zapustili to zasedanje, predvidevam da se niso vsi strinjali z odločitvijo oboroženih Mastojcev, ki so imeli v planu izvesti skupinsko posilstvo nad njo. Mukhtar se je tolažila s tem, da je odpuščanje za dejanje svojega brata, ki naj bi ga storil, le formalnost, in da to ne bo prizadelo njene časti. Izgovorila je svoje opravičilo in prosila, da njenega brata izpustijo. Vendar je potem hitro ugotovila, da Mastojci niso imeli namena odpustiti, ampak se maščevati. Mastojci so vzeli pravico v svoje roke, se samovoljno odločili za skupinsko posilstvo. Čeprav se je močno upirala, kričala, naj jo v božjem imenu in v imenu Korana izpustijo, niso imeli tega namena. Ugotovila je, da ji nobena molitev ne bo pomagala. Odvlekli so jo v nek hlev in jo posilili – štirje moški.
„Zanje (za moške, op.a.) je ženska le predmet, ki si ga lastiš, ki ti je v čast, nad katerim izživiš svoje maščevanje. Poročijo se z njo ali pa jo posilijo, kakor ustreza njihovi predstavi plemenskega ponosa. Vedo, da ženska, ki doživi takšno ponižanje, nima drugega izhoda kot samomor. Niti po orožju jim ni treba poseči. Posilstvo jo ubije. Je najmočnejše orožje. Z njim je mogoče povsem ponižati drugo pleme. Niti pretepli me niso, v vseh pogledih sem jim bila prepuščena na milost in nemilost, saj so grozili mojim staršem in držali mojega brata v zaporu. Morala sem se prepustiti, zato sem se prepustila.“
Po tem krutem zločinu je Mukhtar zapisala svoje čustveno stanje: takrat se je nehala zavedati same sebe, možgane ji je prekrila gosta megla, bila je kot duh, počutila se je mrtvo, z mislijo, da ni vedela, da je mogoče doživeti takšno nasilje. Bila je namreč vajena zaščite svojega očeta in starejšega brata. Kot je zapisala v svoji zgodbi, se v družini otrok ni teplo, njeno otroštvo pa je bilo revno in preprosto. Vse ženske okrog nje so jo poskusile tolažiti, mama pa ji je dejala, da mora pozabiti.
Najprej Mukhtar ni videla drugega izhoda iz te situacije, kot da stori samomor, saj to stori veliko žensk, hotela je spiti kislino, prosila je svojo mamo, da ji pomaga umreti. Vendar jo je mama nadzirala dan in noč. Tudi molila je, da bi ji bog pomagal izbrati med samomorom in kakršnim koli maščevanjem. Nakar je izvedela, da je celo mula obsodil to dejanje kot zavržno dejanje za vso skupnost in da bi morali vaščani obvestiti policijo, informacije o skupinskem posilstvu so prišle celo do novinarja iz lokalnih medijev.
Mukhtar je bila nekaj dni v samoti, brez hrane in spanja, počutila se je krivo za svoje posilstvo. Ni pa mogla govoriti z nikomer. Vendar pa ni mogla več zaustaviti dogajanja, ki je sledilo. Informacija o krutem zločinu se je zaradi članka v lokalnem časopisu hitro razširila po vseh časopisih v državi. Mukhtar in nekaj njenih članov družine so zaslišali policisti. Takrat se je Mukhtar odločila, da se bo borila. Zase in za vse druge ženske, ki doživljajo vsakodnevno nasilje.
Ker pa Muhktar ni poznala zakonov in svojih pravic, saj tudi ni vedela, da pravice sploh ima, je bila ob policijskem zaslišanju zelo naivna. Ker policisti varujejo tradicijo kot zavezniki plemenskih oblasti, je šele kasneje ugotovila, da so z njo manipulirali, se „nalašč“ zmotili v datumu prijave, ona pa je oddala le svoj prstni odtis na nepopisanem listu, saj je bila nepismena. Policisti so poročilo o skupinskem posilstvu napisali po svoje. Šef policistov jo je celo napeljeval na to, da ne bi slučajno govorila laži o Mastojcih, češ saj niso ničesar zagrešili. Na tak način so jo mislili prestrašiti.
Prvo zaupanje je dobila, ko se je soočila s sodnikom, ki jo je pozorno poslušal, po njegovem načinu izražanja je čutila, da je nepristranski (tudi tam taki obstajajo!), ni se vedel do nje, kot so se policisti, ni ji začel groziti, hotel je slišati samo resnico. In povedala mu je vse. Vse to je dodatno okrepilo njeno odločnost, da nadaljuje po tej poti, po poti pravice in resnice.
V nadaljnjih mesecih je bila deležna velike pozornosti številnih novinarjev in nevladnih organizacij za človekove pravice. O skupinskem posilstvu se je pisalo po celem svetu. Pri sebi pa je opažala, kako ji največjo oviro predstavlja dejstvo, da ne zna pisati in ne zna brati. In da nima svojega mnenja o ničemer.
Ugotovila je tudi, da so se je začeli vaščani izogibati, bilo je veliko govoric, otroci so nehali prihajati na prostovoljne ure učenja Korana. Za državo Pakistan je bilo vse to dogajanje velik škandal, kot je to ona sama poimenovala. Spraševala se je, zakaj je temu tako. Poleg tega se je izvedelo, da njen brat ni posilil dekleta iz kaste Mastojcev, to so ugotovili prek DNK-testa in tudi samo dekle je spremenilo svoje mnenje. V državi Pakistan ženska po njihovih zakonih skorajda ne more dokazati posilstva, ker bi potrebovala štiri očividce.
Sodstvo je kritiziralo lokalno policijo, celo minister za pravosodje je izjavil, da je bila odločitev „džirge“ teroristično dejanje.
„Pakistantski zakoni velevajo odvzetje prostosti za vse moške, ki so povezani z zločinom posilstva, bodisi da v njem sodelujejo bodisi da so mu priča. Sodi se jim po islamskem pravu. Toda protiteroristično sodišče je za takšne primere zelo nevsakdanje. Vlada je sestavila posebno sodišče na ravni petih kantonov. Meni je takšna odločitev koristila, saj mi posilstva ni bilo treba dokazovati s štirimi očividci. Posilstvo so že ugotovili s pregledi, poleg tega pa me je več mož videlo, ko sem vstopila v hlev in bila, potem ko sem ga zapustila, vržena na cesto pred vso množico“.
Sodišče je začelo na polno delati, zahtevali so predajo celotnega gradiva o tej zadevi, saj so hoteli, da se strasti pomirijo. Pritisk je bil izjemno velik predvsem zaradi odziva ostalega sveta, ki so brez zadržkov kritizirali pomanjkanje pravic žensk v „demokratični“ državi in tradicionalno uporabo plemenskega sistema. Naj gre za razvezo, domnevno nezvestobo ali poravnanje računov med moškimi, plačati morajo vedno ženske. Možje sami iščejo pravico po zakonu „oko za oko“.
Vse do takrat se še ni zgodilo, da bi kaznovali koga za maščevanje ali za zločin iz časti, tudi njeni posiljevalci so bili tako prepričani, da bodo svobodni zapustili sodišče. Pa se je zgodilo ravno nasprotno, šest moških je bilo obsojenih na smrt in plačilo odškodnine, štirje od njih so bili obsojeni zaradi posilstva, dva pa zaradi nagovarjanja k posilstvu, osem moških pa so izpustili. Mukhtar Mai je bila zadovoljna z razsodbo, njeni odvetniki in državni tožilec pa so se pritožili glede odločitve o izpustiti ostalih moških.
Njena dolgoletna želja je bila, da bi lahko enkrat postavila šolo za dekleta. Želja se ji je uresničila, ko jo je obiskala ministrica in ji prinesla ček, ki ga je sprva zavrnila, potem pa je vztrajala, da se ta denar nameni za izgradnjo šole za dekleta v vasi. Od vsega tega dogajanja pa je bila Mukhtar zelo utrujena, veselila se je izgradnje šole, po drugi strani pa se je naveličala govoriti in soočati z ljudmi, odgovarjati na vprašanja novinarjev in biti ujetnica v svoji hiši, saj so jo ves čas varovali policisti.
Soočala se je z vprašanjem, koliko očetov bo sploh dovolilo svojih hčerkam obiskovati šolo, saj so dekleta namenjena za pomoč v hiši Zavedala se je, da ženske v mestih in tudi v drugih provincah lahko študirajo, postanejo odvetnice, profesorice, zdravnice, novinarke, ki prav tako spoštujejo svoje starše, može, vendar imajo tudi pravico do besede, saj poznajo stvari.
Z vladnim denarjem se je začela graditi prva šola, ki je začela delovati konec leta 2002, v celoti pa leta 2005, na začetku so namreč učne ure potekale kar pod krošnjami dreves. Poučuje se tako deklice kot dečke. Seveda so kasneje pritekale druge subvencije, na primer iz evropskih držav in Kanade.
Mukhtar Mai so začeli vabiti na mednarodne konference po svetu, da je govorila o svoji izkušnji, o svojem boju in pravici za izobraževanje vseh deklet v Pakistanu, zavedala pa se je tudi, da je treba začeti izobraževati dečke o kruti tradiciji in jim privzgojiti spoštovanje do nasprotnega spola brez uporabe nasilja.
Vse to izjemno delo pa je puščalo posledice na Mukhtarinem duševnem in psihičnem zdravju. Ni imela nikogar, ki bi mu zaupala, ni mogla najti več vedrosti, miru in smeha. Bila je izmučena, bala se je, da ji ne bo uspelo, bala se je moči Mastojcev, bala se je same sebe, mučila jo je preganjavica. Nevladne organizacije so jo ves čas iskale.
Potem pa jo je poklicala Naseem iz sosednje vasi, ki je imela očeta policista, ki je varoval Mukhtarino hišo. In ona je postala njena najboljša prijateljica, s katero je lahko delila tudi najbolj intimne stvari, strahove in tudi upanje v prihodnost. Naučila se je spoštovati samo sebe. Začela se je učiti pisati, in brati. Z Naseem se še vedno borita za ženske v Pakistanu in jim pomagata po svojih najboljših močeh. Pakistanska vlada že dolgo obljublja, da bo spremenila zakonodajo glede zločinov iz časti in predvsem na področju nasilja nad ženskami. Veliko je bilo zborovanj različnih aktivistov iz Pakistana in drugih držav.
Potem pa šok za Mukhtar in celotni svet. 3. marca 2005 je sodišče pet Mastojcev oprostilo vseh obtožb in ukazalo, da se jih izpusti na prostost, le eden je ostal zaprt in bil obsojen na dosmrtno zaporno kazen. Razlogov je bilo več, od tega, da naj bi bila Mukhtarina obtožba polna nasprotij, da ni dokazov za skupinsko posilstvo, da se obtožba ni vložila takoj po dejanju, in da je datum prijave dvomljiv.
Mukhtar je vedno ponavljala, da se bori z močjo svojega verskega prepričanja, s spoštovanjem Korana in sune. Da pa ta oblika plemenskega prava, ki zagovarja ustrahovanja in posilstva, nima nič skupnega s Koranom.
Zaradi splošnega nezadovoljstva množice protestnikov in novinarjev je sodišče počakalo s takojšnjo izvršitvijo te razsodbe. Mukhtar je bila odločena, da se bo borila do konca. Ko se je izvedelo, da so Mastojci izpuščeni iz zapora, ji je odvetnik svetoval, naj se Mukhtar obrne na predsednika Mušarafa, da bi poskrbel za njeno varnost in varnost njene družine. Mukhtar je po izpustitvi Mastojcev vložila pritožbo na vrhovno sodišče, saj je želela, da se vsi vrnejo v zapor in pregledajo vso dokumentacijo, le to je še isto leto pristalo na vnovično odprtje preiskave.
Mukhtar je uspelo priti do predsednika vlade in ta je izdal ukaz, da se izpuščeni Mastojci spet zaprejo, sicer le za določen čas, ampak s tem si je Mukhtar pridobila še nekaj časa.
Mukhtar ni nikoli razmišljala o tem, da bi zaradi varnosti zapustila Pakistan in v drugi državi zaprosila za azil. Ona je ves čas želela biti doma in pravico doseči v svoji državi.
V letu 2016, kolikor sem lahko sledila internetnim stranem, za Mukhtar Mai še vedno ni bilo zaključka postopka. Po njenih besedah je to, da je vrhovno sodišče pristalo na vnovično odprtje preiskave, zelo pomembno za nadaljnjo pravno prakso na področju zakonodaje glede množičnih posilstev žensk v Pakistanu. Ampak pravni mlini meljejo počasi, saj imajo vse vzvode v rokah še vedno moški, „nafilani“ s predsodki in kruto tradicijo.
„Resnično vprašanje, ki si ga mora zastaviti moja domovina, je zelo preprosto: Če je ženska ponos vsakega moškega, zakaj želi on ta ponos posiliti ali ubiti?“
Bodo nedavne parlamentarne volitve v Pakistanu, kjer je slavila stranka PTI slavnega igralca kriketa Imrana Kana, kar koli spremenile na področju krute tradicije posiljevanja in ubijanja žensk? Bodo kaj spremenile v smeri, da bo izobraževanje dostopno za vse deklice in dečke v Pakistanu? Bodo kaj spremenile v smeri odprave predsodkov in verovanja, da je za vse „kriva ženska“? Bodo kaj spremenile v smeri zagotavljanja pravičnosti na sodiščih? Bodo kaj spremenile na področju enakovrednosti žensk in moških v družbi? Bodo kaj spremenile v smeri takojšnje odprave vaških sodišč? Bodo kaj spremenile v smeri, da islamsko pravo ne more biti temelj „demokratične“ države? Bodo kaj spremenile na področju pomoči deklicam in ženskam žrtvam vsakodnevnega nasilja? Bodo kaj spremenile v smeri, da bo več sredstev za gradnjo šol, bolnišnic, stanovanj za ljudi. Dvomim.
