4.7 C
Ljubljana
četrtek, 6 maja, 2021

Sporne izjave, zamolčana dejstva in neresnice o TIGRu na spletni strani ZB Koper

Piše: Milan Gregorič

Na spletni strani »Zb-Koper.si« z dne 10. 2. 2021 je bilo, med ostalim, navedeno, da je bilo skupno srečanje krajevne ZB Koper in društva Tigr v Žusterni 14. 6. 2016 posvečeno »pobudniku in prvemu predsedniku tega društva prvoborcu Cirilu Peliconu«, »in da izhaja pobuda za ustanovitev društva iz vrst koprskih prvoborcev«. Pa da je bil Danilo Zelen žrtev »slovenskega izdajstva in kolaboracije«.

Navedeno je tudi, da se je o Tigru govorilo in pisalo v medijih »že od priključitve k matični domovini dalje«, da je bilo postavljenih Tigrovcem »že pred osamosvojitvijo 19 spominskih obeležij«, pa da je bilo v vodstvu komunistov sicer nekaj ljudi, ki so osporavali vlogo Tigra, in »celo preganjali nekatere Tigrovce«.

Kako je nastajalo društvo Tigr?

Pobudnik, ustanovitelj in prvi predsednik društva Tigr Primorske je bil Karlo Kocjančič. Ciril Pelicon, dolgoletni predsednik ZB Koper, pa je bil njegov moralni podpornik in eden njegovih najtesnejših sodelavcev, ne pa tudi predsednik, ne ustanovni ne kasnejši. V zborniku Karel Kocjančič, življenje in delo (Mladika, Trst, 2008, str. 15) lahko preberemo, da sta pobudo za ustanovitev društva dala Ciril Pelicon in Karlo Kocjančič jeseni 1992 v Žusterni na sestanku za postavitev spominskega obeležja Tigrovcem na Nanosu. Ustanoviteljske posle pa je prevzel Kocjančič, ki se je z navedeno pobudo »pojavil v koordinacijskem odboru Kulturnega kluba Istra (čigar predsednik je bil pisec tega sestavka, prip. avt.) in zaprosil, če bi lahko klub logistično podprl to akcijo in sicer do ustanovnega občnega zbora, kar se je tudi zgodilo«. In spomladi 1994 je bil v Postojni sklican ustanovni občni zbor, na katerem je bil Kocjančič izvoljen za predsednika. Pobudo so podprli nekateri koprski prvoborci, zlasti preživeli Tigrovci, vendar je vodstvo borčevske organizacije izvajalo na nosilce pobude pritisk, da bi se naj društvo organiziralo kot podružnica borčevske organizacije. Stvar je šla tako daleč, da je predsednik ZZB Slovenije Ivan Dolničar, generalpolkovnik v pokoju, klical Kocjančiča na zagovor v Ljubljano in od njega zahteval, da se naj odpovejo samostojni veteranski organizaciji. Kocjančič se je iz tega srečanja vrnil ponižan in užaljen, a se je temu uprl in Pelicon ga je pri tem podprl.

Kdo je izdal Tigrovce na Mali nad Ribnico?

V oddaji Pričevalci na RTV SLO je Bruno Tekavec prekinil molk in obelodanil desetletja zamolčano resnico (Časnik, 2. 7. 2016), da je namreč Tigrovce na Mali gori nad Ribnico (Danilo Zelen, Anton Majnik in Ferdo Kravanja) 13. junija 1941 izdal italijanskim orožnikom njegov oče Filip Tekavec, predvojni komunist, kar se je končalo s smrtjo Danila Zelena, vojaškega vodje Tigra. Zato je navadna laž pripisovanje tega izdajstva »kolaboraciji«, več let po tej pretresljivi in široko odmevni izpovedi, ki jo je pričevalcu očitno narekovalo težko breme zamolčane resnice, ki ga je desetletja nosil na svoji vesti. Res je šlo za izdajstvo in kolaboracijo, vendar drugačne vrste, kot jo je predstavil javnosti pisec teksta.

O čem se je pisalo v prejšnjem režimu o Tigru in kaj se je zamolčalo

Res se je o protifašističnem uporu Tigrovcev pisalo tudi v prejšnjem režimu, ne pa tudi o nasilju in zločinih, ki jih je partijsko vodstvo zagrešilo nad Tigrovci in drugimi primorskimi domoljubi med vojno in po njej. Je pa po osamosvojitvi ta zamolčana resnica izbruhnila na dan z vso silovitostjo. Iz knjige Tatjane Rejec Partija in Tigrovci (Slovenska matica, Ljubljana, 2006) smo npr. zvedeli o zahrbtni medvojni likvidaciji treh vodilnih Tigrovcev (Ferda Kravanje, dr. Maksa Rejca in Antona Majnika) in o vlačenju po zaporih Alberta Rejca, enega od ustanoviteljev Tigra in njegovega političnega in organizacijskega vodje. Znana je tragična usoda vodilnega Tigrovca Zorka Ščuke, ki ga je Udba ugrabila v Trstu maja 1945 in ga neznano kje likvidirala (Delo, 8. 8 2015), pa žalostna usoda  znanega Tigrovca Vladimirja Mankoča, ki je v času kominforma padel v mline Udbe, končal na Golem otoku, s posledicami, ki so ga spravile v grob že pri 43. letih (Primorski dnevnik, 7. 9. 2009), ter ugrabitev in likvidacija domoljuba dr. Andreja Uršiča, urednika Demokracije (Slovenec, 24. 4. 1995). Celo dolgoletni predsednik ZB Koper Ciril Pelicon je šele nekaj mesecev pred smrtjo javno obelodanil svojo bolečino, ki jo je nosil v sebi desetletja, da so mu namreč »po vojni hladno ustrelili brata, in to zgolj zato, ker je bil Tigrovec« (Svobodna misel, 14.9. 2007). Primorsko je posebej pretreslo tudi spoznanje, da je bil žrtev komunističnega nasilja tudi Janko Premrl-Vojko, ikona primorskega uporništva, kar je v oddaji Pričevalci potrdil tudi njegov brat Marjan Premrl, kot tudi književnik in politik dr. Stanko Vuk, njegova žena Danica Tomažič, sestra Pinka Tomažiča, in njun znanec dr. Drago Zajc v Trstu, v ulici Rosetti, marca 1944, o čemer govori knjiga publicista Martina Breclja Anatomija nekega zločina (Mladika, Trst, 2016). Da ne omenjam tragičnih usod drugih primorskih domoljubov, ki so tudi bili neke vrste Tigrovci, kot npr. zahrbtne likvidacije primorskih padalcev ali mrcvarjenje na desetine čedrmacev, vključno z njihovimi zahrbtnimi poboji (Filip Terčelj, Franc Krašna, Lado Piščanec, Ludvik Sluga idr.), pa z obsodbo na smrt (Jožko Kragelj) in z 82 leti skupno prestanimi zapornimi kaznimi (Razstava Boj proti veri in cerkvi v obdobju 1945-1961). Iz knjige mag. Renata Podberšiča ml. Revolucionarno nasilje na Primorskem 1941-1945 pa lahko izvemo (Novi glas, 14. 6. 2012), da je bilo na Vipavskem in ožjem Goriškem v okviru revolucionarnega nasilja pobitih 364 ljudi in med njimi kar sedem duhovnikov in bogoslovcev.

O odnosu komunističnega vodstva do Tigrovcev govori tudi seja CK ZKS, 13. 6. 1958, ki je na pobudo Tigrovca Antona Ukmarja obravnavala zahteve preživelih Tigrovcev po proučitvi zgodovine Tigra, po njegovi rehabilitaciji in ustanovitvi posebne tigrovske veteranske organizacije, a so na seji še poldrugo desetletje po končani vojni padale po Tigrovcih sledeče uničujoče ocene (Primorski rodoljub, št. 5/2001): »Tigr ni bilo napredno gibanje, čeprav je bilo usmerjeno proti fašizmu, ker to ni bila zavestna politična akcija, ampak narodnoosvobodilno gibanje« (Mitja Ribičič). Pa »da se za sedanjo akcijo teh ljudi skriva načrtna tuja imperialistična obveščevalna akcija« (Boris Kraigher) in »da naj vse te nam sovražne elemente zasliši notranja uprava« (Ivan Maček). In so jih še kako zasliševali in mrcvarili. Tatjana Rejec je npr. odkrila v udbovskih arhivih številne sezname zasliševanj Tigrovcev ter bi jih naj bilo samo na Bistriškem in Goriškem v enem poletju zaslišanih okrog 100. Dopuščam, da so bili že pred osamosvojitvijo postavljeni pomniki tudi borcem-predvojnim Tigrovcem, vendar po podatkih novejše tigrovske literature naj ne bi bilo na njihovih napisih niti ene same besede o Tigru, z izjemo spominske plošče Albertu Rejcu, postavljene v Tolminu šele leta 1985. Naravnost nezaslišano pa je, da celo v Bazovici, svetišču tigrovstva, še danes ni niti besedice o tem, da so bili štirje junaki Tigrovci. Zato bi se moral Marjan Križman, predsednik ZZB Slovenije, podati v Bazovico, poklekniti pred spomenikom štirim Tigrovskim žrtvam, se prekrižati in zmoliti kesanje za vse gorje, ki ga je komunistično vodstvo povzročilo Tigrovcem in njihovim svojcem v preteklosti, kot tudi za očiten molk o tem zlu, ki ga borčevska organizacija zakrknjeno goji še danes, pod njegovim vodstvom.

Koper, 1. 2. 2021

Zadnje novice

Sorodne vsebine