Piše: A. S., C. R.
Danes mineva 35 let, odkar je na našem očaku Triglavu v času osamosvojanja in slovenske pomladi zaplapolala slovenska tribarvnica.
12. junija 1991 je skupina 21 gorskih reševalcev iz Gorenjske belo-modro-rdečo tribarvnico, takrat še brez grba, poneslo na najvišji slovenski vrh. Zastava naj bi merila približno 3×6 metrov, nad našo domovino pa je zaplapolala 14 dni pred uradno razglasitvijo samostojne Slovenije v za naš narod burnem in negotovem času zaradi morebitnih ukrepov JLA, ki so kasneje prerasli v desetdnevno vojno.
Vzpon domoljubnih reševalcev je potekal precej tajno. Gorski reševalci, ki jih je vodil Janez Brojan, so bili zaradi tega, ker je bilo v Alpah še veliko snega, opremljeni s smučmi, s katerimi so se po uspešnem podvigu naslednji dan spustili v dolino. Skupino reševalcev in alpinistov sta do Kredarice zatem še na vrh Triglava s helikopterjem letalske enote takratne milice pripeljali pilota Jože Brodar in Rajko Špitaler ter mehanik Martin Rebolj. Spremljala jih je tudi snemalna ekipa iz Slovenskih novic, Dela in RTV Slovenija, ki je naredila še danes ikonične posnetke in fotografije, ki veljajo za enega najmočnejših simbolov osamosvojitve.
Ob sončnem zahodu in v svetlikanju bakelj so bile tako pred 35 leti na najvišji slovenski gori razvite barve države v nastajanju. Troibarvnica še ni imela grba, saj je bil slednji dodan na zastavo tik pred zdajci, ko je skupščina RS sprejela amandmaje k stari republiški ustavi, s katerimi je zvezdo zamenjal grb. Sicer pa barve izhajajo iz sredine 19. stoletja, ko je bila na Wolfovi ulici izobešena prva slovenska zastava, ki je za reprezentativni grb Slovencev imela grb dežele Kranjske, ki je določal tudi barve zastave. Vendar pa je bil kranjski orel v času komunizma prepovedan. Češ da gre za “domobranskega orla”, zaradi te “težavne” zgodovinske dediščine pa kasneje ni bil vrnjen na zastavo. Omenjena zastava brez grba sicer velja za slovensko narodno zastavo, od ruske pa se razlikuje po niansi modre barve, ki je v slovenskem primeru temnejša.
Posnetki iz Triglava so bili zatem predvajani na Trgu republike 26. junija 1991 po prvem dvigu nove slovenske zastave ob uradnem koncu proslave in sicer ob zvoku fanfar, ki so igrale skladbo “O Triglav moj dom” skladatelja in duhovnika Jakoba Aljaža (besedilo je sicer že pred tem zapisal prav tako duhovnik Matija Zemljič). Le dan kasneje pa so se slovenskim barvam pridružile puške v obrambi novonastale države. Kdor je takrat dogajanje spremljal po televiziji je lahko videl tudi posnetke plapolanja slovenske zastave na Triglavu, ki že od nekdaj velja za simbol slovenstva.
35 let kasneje se tega simboličnega dogodka spominja tudi nova konservativna vlada Janeza Janše, ki je ob tem med drugim zapisala: “Dogodek je predstavljal eno najmočnejših simbolnih dejanj slovenskega osamosvajanja ter jasno napoved skorajšnje razglasitve samostojne in neodvisne Republike Slovenije, ki je sledila 25. junija 1991.”
