7 C
Ljubljana
sobota, 8 maja, 2021

Spomin na zlate čase socializma, ki jih nikoli ni bilo: Posvečeno proslavam socializma, pa tudi današnjim malikovalcem, ki nadevajo socializmu cesarjevo novo obleko!

Nekateri govorijo o zlatih časih socializma. V grobem gre za 3 obdobja, obdobje stalinizma od leta od 1945 – 1952, real socializma od 1953 do 1974 in samoupravnega socializma od 1975 do leta 1990. Vsa tri obdobja pa povezuje skupni imenovalec – titoizem in kult maršala, za katerega danes vemo, da je bil tako moralno kot politično deviantna osebnost.

Nikakor pa ne gre za zgled mitskega voditelja, ki si zasluži častno mesto v zgodovini. Zato ga najdemo na listi desetih največjih zločincev vseh časov. Kljub temu pa ga – najbolj v Sloveniji, kujejo v zvezde tisti, ki o njem nič ne vedo. Prav tako pa slavijo tudi njegovo obdobje, kot uspešno in razvojno perspektivno. Za ovržbo te teze bi potrebovali več besed. Na kratko pa: časi so bili zelo trdi, vendar smo postopno napredovali, čeprav smo zaostanek za sosedi Avstrijci povečevali NE pa zmanjševali. To pa najbolj na področju ekonomije, ki ni bila sposobna sama sebe vzdrževati.  Preden promoviramo radosti  ”najboljšega sistema na svetu”, kot smo mu takrat rekli, je treba poznati nekaj ekonomske zgodovine, Vsekakor pa  se velja spomniti na sledeče, saj smo imeli:

 

  1. Dobili smo: več kot 100 MILIJARDNO “STRATEŠKO” AMERIŠKO POMOČ Jugoslaviji. V manj kot 40 letih je Jugoslavija od zahodnih držav dobila več ekonomske pomoči kot po Marshalovem planu Nemčija. Podobno kot danes Amerika financira »mir« v Egiptu in na bližnjem vzhodu, je takrat financirala stabilnost na Balkanu.
  2. Imeli smo: poleg 8 URNEGA ŠIHTA IN DELOVNIH SOBOT smo imeli OMEJITVE TRANSPORTA PAR/ NEPAR za vožnje z osebnimi motornimi vozili. Zelo težko si predstavljam kako bi to današnji razvajeni Slovenci zmogli prenašati.
  3. Imeli smo NEPOZABNE – pri odhodih v tujino obvezne, DEVIZNE POLOGE in POLICIJSKE PREGLEDE na mejah za izhod iz države in povratek. Temu so sicer tedanji politiki rekli najbolj odprte meje na svetu.
  4. Armado 2 MILIJONOV NEZAPOSLENIH NA ZAČASNEM DELU V TUJINI.  Še pomisliti ne smem, kako bi ti ljudje ostali brez dela doma v Jugoslaviji. Odšli so najboljši, od tega SLOVENCEV PREKO 250.000. Temu smo takrat rekli polna zaposlenost.
  5. Imeli smo oz. dobivali smo ogromne DEVIZNE PRILIVE ZDOMCEV, ki so nad vodo držali BANKROTIRANO GOSPODARSTVO in to z menjalnim tečajem v veliko škodo ljudi – zdomcev. Najprej so ljudi na mejah lovili in celo streljali potem so se domislili, da jih je bolje izkoristiti. Zadnji streli pa so padali celo do leta 1991.V letih 1959 do 1962 je iz socializma, ki ga nikoli ni bilo, poskušalo zbežati v države »gnilega« kapitalizma 107.253 Jugoslovanov od tega je pobeg uspel le polovici to je 52.274 osebam. Ostale je policija ujela na mejah in jih strpala v zapore.
  6. Imeli smo oz. dobivali smo NEMŠKE REPARACIJE, iz katerih je zrasla kakšna tovarna, še več pa jih je poniknilo v investicijskem bankrotu, ljudje – državljani, posamezniki pa smo se za reparacije obrisali pod nosom
  7. Leta 1987 smo imeli 22 MILIJARDNI DOLARSKI ZUNANJI  DOLG. OBRAČUNANIH, NEPLAČANIH OBRESTI JE BILO ZA CCA 85 MILIJARD DOLARJEV. Današnja vrednost takratnega dolga je 10 kratnik tega nominalnega zneska. Zadolženost v razmerju do BDP na prebivalca je bila trikratnik današnje, to je cca 240 % bruto družbenega proizvoda. Tedaj je IMF sprejel blažilne ukrepe, da obresti ne smejo presegati zneska dolga.
  8. Imeli smo ŠTEVILNE PROPADLE PROJEKTE MILIJARDNIH VELIKOSTI, kot je danes TEŠ6. Najbolj znan je Energo kemijski kombinat (EKK) Velenje, katerega strošek je bil cca 2,1 milijarde eur. Danes se o tem ne ve niti to, da smo ga imeli, še manj pa kdo je projekt iniciral in politično sponzoriral. Znani rekorderji požiralniki korupcijskega denarja so Obrovac, Feni, Smederovo, prekop Donava – Tisa – Donava itd…itd…
  9. Imeli smo KOLEKTIVNO DRŽAVNO VODSTVO IN BOJ PROTI TEHNOKRACIJI in tako imenovano ROTACIJO funkcionarjev. Temu se je tedaj celo reklo demokracija. Boj proti »tehnokraciji« je bil vse ostrejši, kajti stroka ni mogla več servisirati samovolje in neznanja partijskega vodstva.
  10. V sklopu opevane demokracije smo imeli AFERO 20 POSLANCEV, šlo je za preprosto kandidiranje več kandidatov. Greh je bil v tem, da je predlog zagotavljal izbiro med večimi kandidati, čeprav so bili vsi pod nadzorom partije. Poizkusni protikandidat je bil sam Edvard Kardelj, ki pa je ta poizkus »anarholiberalizma« najostreje obsodil.
  11. Imeli smo 4 NAJMOČNEJŠO ARMADO V EVROPI, ki je na koncu v svoji agoniji sanjala celo o super soničnem letalu. Ta armada nas je leta 1991 napadla. V njeni kontraobveščevalni službi pa je pomembno vlogo odigral Milan K. Kučan s kodnim imenom plavi. Ta njegova vloga je še vedno nerazčiščena on sam pa se odgovoru na to trditev striktno izogiba.
  12. Na koncu 3 obdobja smo imeli 12.000 ODSTOTNO HIPERINFLACIJO IN 4 METRE DOLGE MENICE, ki so si jih tiskala podjetja kar sama. Skratka imeli smo številne tiskarne denarja, ne samo eno – na znanem beograjskem Topčideru.
  13. Imeli smo visoko »rentabilne« TOVARNE ZA IZDELAVO MEDALJ – podeljenih je bilo cca 5 MILIJONOV MEDALJ ZA UDARNIKE socialističnega dela. Tovarne medalj so bile tedaj najbolj rentabilna podjetja.
  14. V 80 letih smo dobili SAMOUPRAVNE REPRODUKCIJKE VERIGE, ki so ukinjale tržno gospodarstvo in so uvajale nov družbeni sistem, ki je pod fasado delavskega samoupravljanja vzdrževal voluntarizem, ANARHIJO in SAMOVOLJO ter partijsko lojalnost kot kriterij za priznanje uspešnosti.
  15. Če ne bi SFRJ prej razpadla zaradi nacionalnih konfliktov, bi se razpad zgodil nekoliko kasneje. Ne samo zaradi nerešenega nacionalnega vprašanja, pač pa tudi zaradi popolne NEUČINKOVITOSTI GOSPODARJENJA V POGOJIH SAMOUPRAVNEGA SISTEMA. Na zunaj privlačna ideja samoupravljanja je imela katastrofalne negativne posledice v gospodarstvu.
  16. Novinarji so bili družbeno politični delavci, ne pa samostojni in avtonomni ljudje. Mnogi izmed njih so delali in še danes delajo za UDBO. Za »pravilno« vzgojo le teh je poskrbela FDV, valilnica tedaj tako imenovanih družbenopolitičnih delavcev.
  17. Kriminala ni bilo, KER GA NI BILO V MEDIJIH. Celo zdravniških napak ni bilo, ker pač niso prišle v medije. Vse je bilo skrito, tudi to kar je bilo ljudem očito.
  18. Imeli smo – proti koncu socializma, VSAKO LETO NOVO VLADO brez volitev in vsako leto bolj – podobno kot danes, nerealen ekonomski stabilizacijski program.
  19. Imeli smo dvoje gospodarstev: navadno – za navadne ljudi in VZPOREDNO GOSPODARSTVO, ki so ga vodili partijski izbranci. Skoraj vsi po vrsti so bili kadri UDBE. Posamezne izjeme so bile le dimna zavesa za zakrivanje sistemsko vgrajene netransparentnosti.
  20. S tem v zvezi smo imeli TAJNI IN NAVADNI-OBIČAJNI URADNI list. Gospodarstvo je vodila UDBA, ki je bila ne samo represiven ampak tudi ekonomsko ilegalen podaljšek partijske države. O tem je pred leti govoril na RTVSLO nekdanji šef gospodarskega oddelka UDBE Niko Kavčič.
  21. IMELI SMO ČLEN 133, ki je uzakonjal represijo nad SVOBODO MISLI IN SVOBODO GOVORA. Nekateri mediji ga, za nekatere teme in nekatere pisce, selektivno zvesto in učinkovito uporabljajo še danes. Člen 133 je uvedel miselni – telepatski delikt. Spomnimo se procesa proti osmerici v Beogradu in ukinjanje revij Perspektive in udar na zagrebški Praxis in mnoge svobodomiselne skupine intelektualcev, ki so bili s silo zatrti.
  22. TITO je bil največji povzpetnež 20 stoletja, moskovski vajenec, ki je prekosil samega Stalina in na koncu še samega sebe. Adenauer ga je označil za razbojnika. De Gaule se z njim ni hotel srečati. Tito je produkt samega sebe, njegovo življenjsko delo je ON SAM, je zapisal njegov politični biograf Pero Simić.
  23. TITO je znal izkoristiti strateško lego Jugoslavije med vzhodom in zahodom za ekonomsko preživetje, vendar je njegova vladavina terjala na sto tisoče žrtev. Mit o njem je REZULTAT KULTA OSEBNOSTI, ki ga je od novembra leta 1943 načrtno uvedel in gojil on sam.
  24. Imeli smo socialistično – politično razredno sodstvo, ki je vseskozi delalo v nasprotju z najbolj osnovnimi postulati varstva človekovih pravic. Prav sodstvo ostaja še danes najbolj zvesto svojemu velikemu predhodniku.
  25. Jugoslavija je bila izvoznik miru, še bolj pa izvoznik orožja. Bila je med prvimi 10 največjimi izvozniki orožja na svetu. Po svetu je propagirala mir, v nerazvitem svetu pa je netila vojne.
  26. Tito in Kardelj sta uvedla Goli otok in koncentracijska delovna taborišča. Pred 2 svetovno vojno je Titu »uspelo« iz komunistične partije narediti zdesetkano organizacijo, ki jo je obvladal on SAM.
  27. TITO JE PRODUKT SAMEGA SEBE. Njegova ambicija po obvladovanju drugih je bila pri njem večja kot karkoli drugega.  TITO ni  rekel Stalinu NE,  ampak je Stalin njemu rekel NE. Njegova končna dediščina pa je bila v bratomorni vojni  razpadla država, ki jo je on držal skupaj z represijo in iluzijo – bratstva in enotnosti.
  28. Tito je kriv za izgubo Trsta in Gorice, pa tudi za prikrajšanost Slovenije glede Koroške. Današnji viri kažejo, da je bil pripravljen proti zaveznikom – v primeru njihovega izkrcanja v Istri in Dalmaciji, kolaborirati s Hitlerjem in se podati v vojno proti zahodnim zaveznikom.
  29. Za sebe in partijske voditelje svoje kaste oz. novega razreda, kot ga je poimenoval Milovan Djilas, je zgradil 7 republiških centrov – sistemov atomskih zaklonišč po vsej državi, ki so nas stali ogromne milijarde $. Ameriška pomoč je bila zapravljena za vzdrževanje sistema, ne za razvoj.
  30. Znanstvena misel je bila v tej državi poškodovana, zato so ambiciozni in pošteni ljudje odhajali v tujino, od koder se mnogi niso več vrnili. Ekonomski, filozofski in sociološki študij je bil ideološko kontaminiran, kdor je razmišljal drugače, je bil vržen z univerze.
  31. Tito na oblast ni prišel s svobodnimi in demokratičnimi volitvami, pač pa s prevaro zahodnih zaveznikov, ki v tem pogledu nosijo del odgovornosti za to kar se ne bi smelo zgoditi.
  32. Slovenske in hrvaške antifašiste rodoljubne organizacijo TIGR so Titovi slovenski partijski oligarhi onemogočili po Kardeljevem in Kidričevem načelu: posameznike sprejeti, organizacijo uničiti. Pri tem so se posluževali celo izdajstev s katerim so jih izročali okupatorju, da so si sami lahko umivali roke.
  33. Po vojni v letu 1945 in 1946 je s poboji in z naraščajočo represijo odgnal iz države substanco naroda, najboljše ljudi – tehnično, ekonomsko, humanistično in drugo inteligenco, ki se je pred njegovim režimom zatekla v zahodne države in Avstralijo. Ta deficit čutimo še danes.
  34. V osmih urah delovnega časa so v Jugoslaviji efektivno delali samo 3 ure in 20 minut. V 80 letih je uslužbenec Geneksa v časopisu objavil jubilej in priredil veliko fešto, ker že 20 let hodi v službo in ne dela drugega kot bere časopise. Izjava je odjeknila, spremenilo pa se ni nič.
  35. Jugoslavija se niti sama s sabo ni mogla več primerjati. Za en dinar povečanja družbenega proizvoda je bilo v letih 1975 – 1965 treba vložiti 4,12 dinarja, v letu 1979 6 dinarjev, v letu 1981 pa kar 25 dinarjev. V gospodarskem pogledu je Jugoslavija zaostajala celo za državami realnega socializma. Zaostanek za razvitimi državami Zahoda je postal nepremostljiv.
  36. V letih obnove – 20 let do leta 1965 je Jugoslavija beležila najvišje stopnje rasti industrijske proizvodnje v svoji zgodovini. Ko se je ta zagon izčrpal, to je po letu 1972 se začne stagnacija, permanentna kriza, ki je z uvedbo samoupravljanja zadala državi dokončen udarec. Problem je bil, da rast nikoli ni temeljila na lastni akumulaciji, ampak na posojilih in ekonomski pomoči z Zahoda. Temu lahko rečemo življenje na drogi tuje pomoči, ki je bila pogojena z geostrateško in geopolitično umeščenostjo Jugoslavije v osrčju Balkana in med Vzhodom in Zahodom.
  37. Zaradi velike pomoči ZDA in drugih zahodnih držav, dobre propagande, nizkih plač in velikega entuziazma in odrekanja jugoslovanskih delavcev je Jugoslavija napredovala – do leta 1972, ko je bilo zadnje leto v katerem je država beležila pozitivno zunanje trgovinsko bilanco. Po velikih političnih čistkah in po uvedbi samoupravljanja pa se prične zajedanje v lastno substanco. Narodna banka Jugoslavije je uradno opozarjala jugoslovanski vrh, da »od leta 1974 traja absolutna stagnacija države«. Od leta 1976-1979 so plače rastle 30 % hitreje kot prouktivnost dela.
  38. Tuja pomoč in posojila iz tujine so se porabljala zelo neracionalno. Tik pred Titovo smrtjo so jugoslovanske republike pričele zaokroževati svoje gospodarske sisteme in so gradile vsevprek, pogosto brez upoštevanja minimalnih ekonomskih parametrov. Tedaj beležimo tudi vzpon velikih zavoženih projektov s falsificiranimi ekonomskimi elaborati, kar smo poaljšali v današnji čas (TEŠ6).
  39. Posredniška vloga me Vzhodom in Zahodom je bila s Helsinškim detantom 1975 izrabljena. Vloga posredništva in dezintegratorja vzhodnega bloka ni bila več aktualna. Niti Tito niti njegovi sodelavci niso imeli poguma, da bi se soočili z novo resničnostjo v svetu. Konca države, ki jo je vodil, si niso mogli in niso hoteli zamisliti. Na ta vprašanja je Tito odgovarjal: Opiramo se na lastne sile – če nas bo kdo napadel, se bomo branili.
  40. Proti medvojnemu »konkurentu« Draži Mihajloviću je Tito organiziral največji montiran politični proces v državi. Šest dnevno sojenje se je končalo z vnaprej dogovorjeno smrtno obsodbo. Štiriinsedemdeset ur so ga zverinsko mučili tako, da je bilo njegove krike slišati v mnogih delih zaporov OZNE. V času zaslišanja je temnico 2 x obiskal Kardelj. Mučenje kakršno so uprizorili Mihajloviću, sta vzdržala samo dva človeka, ki nista hotela priznati krivde, vendar sta pri tem umrla. Na sojenju se ni mogel braniti s pričami – ameriškimi in britanskimi odposlanci v njegovem medvojnem štabu. Še danes ne vedo kje je njegov grob.
  41. Titovo geslo je bilo – kdor ni z nami, je agent imperializma, kar je izjavljal še leta 1947. Med vojno je v direktivi iz novembra 1944 dejal: »postati moramo mojstri svojega posla, ustrelitve morajo potekati v največji tajnosti, tako da niti sam štab ne bo ničesar vedel o tem.« – to se je nanašalo na konspirativne likvidacije ideološko sumljivih partizanov in pripadnike domače reakcije.
  42. Tito je veljal za največjega sina jugoslovanskih narodov, v mlada srca se je zapisal v šolah in s štafetami, kakršnih niso prirejali nikjer po svetu, razen v Jugoslaviji, Maovi Kitajski in Severni Koreji. Kult osebnosti je poškodoval miselnost mladine, ki se še danes spominja množičnih manifestacij v njegovo čast in slavo, ne da bi vedela zakaj in čemu so bili to nujni sestavni del rituala tistega časa in sistema. V odsotnosti demokracije so bili spektakularni dogodki učinkovito sredstvo za preživljanje prostega časa in sredstvo pozabe pred težko vsakdanjostjo.
  43. Po samomorih in številu prometnih nesreč, smo bili v svetovnem vrhu, kljub temu, da smo imeli 10 krat manj avtomobilov in smo bili uradno najsrečnejši Zemljani. Na koncu je celo Kardelj spoznal, da država, ki je ljudi ideološko »osrečevala«, s tem da jih je siromašila in odvzemala fizično in duhovno svobodo, ljudem ne more zagotoviti sreče. Rekel je naj si vsak človek ustvarja srečo sam, a bilo je že prepozno. Pogreznili smo se v kolektivno nesrečo – nove balkanske vojne, ki so posledica neodgovorne in nesposobne politike voditeljev totalitarne oblasti.
  44. Ekološke bombe ki so se kopičile desetletja socializma, ki je bil do okolja – zaradi zaprtosti informacij samo na videz neproblematičen, v resnici pa skrajno agresiven, še čakajo na razkritje in rešitve (Celje, Dravsko polje, Šaleška dolina). V socializmu so jih reševali s prikrivanjem in odsotnostjo meritev in nadzora.
  45. Medijsko enoumje in odsotnost vladavine prava sta v desetletjih socializma poškodovala miselnost ljudi do te mere, da v navideznem miru, ki je tedaj vladal, vidijo ideal za sedanjost, ne pa problem, ki onemogoča napredek in razvoj. Socializem je antipod odprte in razvojno perspektivne družbe. Njegova jugo varianta ne odstopa od splošnega modela, ki je človeka postavil na piedestal, zato da bi ga kot posameznika uničil. V praksi je pokazal nesposobnost preživetja v odprtem globalnem gospodarstvu.
  46. Za konec se vprašajmo: zakaj Slovenija ni Švica ? Odgovor je: (tudi) zato ker je pod zemljo Kambodža , polna predelov, kjer se ne sme umeščati novih prometnih poti, ker bi naleteli na socialistično dediščino človeških kosti. Ker so številne tovrstne najdbe neodkrite, država na lastnem ozemlju ni suverena. Za ceno molka o tem, mora sondirati zemljišča na lastnem ozemlju.
  47. Relativno zadovoljstvo ljudstva s preteklim sistemom je tudi psiho socialno pogojeno. Poleg človeške nostalgije po mladostnih letih življenja, sedanji propagandisti preteklega časa ne povedo, da se je ljudska zavest permanentno utemeljevala z mitom o najboljšem sistemu na svetu. Ne z realnimi dejstvi zgodovine socializma, pač pa tudi z mitom narodno osvobodilne vojne pod vodstvom komunistov. V času 2 svetovne vojne. To je bilo vgrajeno v šolski sistem v vseh fazah – od vrtca prek osnovne šole do univerze.
  48. Zato je bilo treba prirejati zgodovino in zanikati narodno obrambni značaj vsem drugim, ki so imeli podobne cilje. Še danes so nekatere teme tabu ! Zato so tigrovci – resnični borci za osvoboditev izpod fašizma, tudi danes bolečinska točka vodstva slovenskih komunistov. Zato je bil TIGR – tajna odporniška organizacija s tisoči pripadnikov, ki je bil sposoben organizirati upor že mnogo pred komunisti, že na začetku vojne s strani komunistov (že drugič) izdan, njegovo vodstvo pa obglavljeno. Ta tema je še danes tabu.
  49. Tito ni bil samo največji hohštapler 20 stoletja pač pa tudi največji prevarant, poleg prevare Churchilla med drugo svetovno vojno, čemur so botrovali Rusi, ki so prek svojih agentov v Egiptu, ponarejali informacije o stanju na Balkanu. Dve desetletji kasneje pa mu je uspelo prevariti najmočnejšo državo tedanjega sveta ZDA – najprej Johna Kenedya in za tem po vrsti 4 ameriške predsednike. Gre za največji nateg, ki je odlično prikazan v filmu »HUSTON-imamo problem«. Vesoljski projekt, ki nikoli ni deloval mu je z opremo vred, namreč uspelo pretihotapiti in prodati ZDA.
  50. Iz genialne zamisli Hermana Potočnika Nordnunga opisane v knjigi Problem vožnje človeka v vesolju, mu je uspelo sproducirati kukavičje jajce balkanske vesoljske tehnologije, ki jo je prodal ZDA za 50 milijard dolarjev, dejansko izplačanih 30. Ko so ob njegovem obisku ZDA, Američani zahtevali vračilo denarja, mu je – da bi se rešil velike blamaže uspelo celo organizirati atentat na samega sebe. UDBA pa je organizirala fiktivni umor ing. Pavića, ki se v filmski zgodbi znajde pred lastnim grobom. Pavić pa na koncu – ob slovesu od velikega prevaranta vzklikne: Josip Broz – marš u P.M.
  1. Kljub temu v Kumrovec vsako leto romajo deset tisoči »nesrečnih« ljudi, na gori SABOTIN pa premetavajo kamenje v njegovo čast. Vsi ti, za katere se kamena doba še ni končala, v njem tudi danes vidijo rešitelja. Zato je še kako pomembno , da spoznajo resnico o njem in njegovem socializmu, ki ga nikoli ni bilo.

 

Epilog tega pisanja !

 

Zakaj to pišem, se bo kdo vprašal. To pišem zato, ker me še danes ob vstopu na univerzo z visokega stebra nad notranjim vhodom v poslopje pozdravljajo nosilci, totalitarne socialistične – komunistične ideologije – Kidrič in Kardelj. Pravi borci proti fašizmu – za svobodo naroda, pa so deležni molka in pozabe. Njihov spomenik pa je pozabljena neugledna, na pol skrita plošča na tleh dvorišča Univerze.

TITO ni bil državnik, pač pa zgolj navzven spreten politik, ki je ljudi držal v šahu s strahom in represijo ter zaprtimi informacijami in iluzijo, da živimo v NAJBOLJŠEM SISTEMU NA SVETU. V resnici je državo držala skupaj represija in on kot OSEBA. Po njegovi smrti so politiki govorili: po TITU TITO !!! Da Tito ni bil državnik, ki bi nam zapustil normalno državo, je postalo jasno zelo kmalu, ko je država končala v več tisoč % inflaciji in bratomorni vojni za katero je neposredno odgovoren ON SAM.

Tito je bil največji »hohštapler« 20 stoletja, velikan manipulacije in poniževanja človekovega raz-uma in dostojanstva. Njegova predvojna leta v Moskvi, kjer je za Kominterno sestavljal sezname za likvidacije komunistov in njegova skrivnostna leta v Španiji – kjer je bil koordinator likvidatorjev trockistov in drugih levičarjev, razkrivajo njegovo brezobzirno in pokvarjeno naravo, ki jo je skrival za množičnimi hvalospevi samemu sebi in za ljudstvo zrežiranim rajem, ki se je večino časa financiral iz tujine.

Udeležbo na njegovem pogrebu je udeležencem plačal vnaprej z več kot tedanjo 1 milijardo $ vrednimi darili, ki jih je poklanjal gostiteljem, ko je potoval po svetu. Ekonomska in vojaška pomoč neuvrščenim tu ni všteta. Darila je Tito razdajal kot pijan milijonar. Nazaj pa je dobival drobiž v obliki kamel in eksotičnih živali.

Skratka imeli smo samo navidezno boljše čase. In družno smo tedaj peli: lepo je v naši domovini biti mlad. Peli smo pesem »Jugoslavijo« – od Vardara pa do Triglava. SAJ SMO TUDI RES BILI VESELI in MLADI. Vendar smo bili skoraj POVSEM NEOBVEŠČENI. Neinformiranost pa je pogoj za srečo. Čeprav ta ne more trajati večno, kot smo mislili, da bo. Zato je danes še kako pomembno, da se seznanimo, kako je bilo v resnici in kakšne voditelje smo imeli. In da končno pričnemo praznovati USPEHE, NE PORAZE.

Tito ni simbol boljših časov, saj jih enostavno ni bilo. So samo mit, ki je PRIKLADEN ZA INDOKTRINACIJO DANAŠNJE MLADINE, ki o tem ve zelo malo ali nič. Tedaj je ljudstvo po gostilnah govorilo: KAPITALIZEM JE NA ROBU PROPADA, MI SMO PA KORAK PRED NJIM, kar je ponazarjalo globoko ekonomsko krizo v 70 in 80 letih prejšnjega stoletja. Medtem ko smo od konca 50 let in v 60 letih imeli zelo visoko gospodarsko rast se je kriza poglobila s samoupravljanjem v 70 letih.

Titova zapuščina je resnično velikanska – predvsem v negativnem pomenu besede. Poškodoval nam je duha svobode, o kateri ljudje niso imeli pojma, kaj šele, da bi jih izobraževalni sistem usposobil za pošten kritičen razmislek.

Zato si na gori Sabotin ob zahodni meji TITO ne zasluži niti table. Zaslužijo pa si napise in spomin, BORCI – prenekateri pošteni padli partizani, na Primorskem pa najbolj TIGR-ovci in vsi primorski in drugi rodoljubi – svečeniki sv. Pavla , krščanski socialci in tržaški liberalci. Ti so bili do leta 2005 – tudi zaradi Titove dediščine, povsem prezrti in zavestno zamolčani. Podobno kot je bil do leta 1991 zamolčan tudi general Maister in Leon Štukelj.

Ne dopustimo, da miti prekrijejo resnico o zgodovini in naših »zaslužnih« ljudeh. Resnico potrebujemo bolj od vsakdanjega kruha. Ko zavlada laž in je spomin na preteklost izkrivljen, tudi kruha prej ali slej zmanjka.

Ker smo bili na zemljepisno strateško pomembnem Balkanu , smo postali odvisniki od tuje pomoči, kot so Arabci od nafte. Oboje je slabo za državo in državljane. Zato je nedopustno, da se danes ljudem trosijo pravljice o nečem, česar nikoli ni bilo. Generacija starejših je to vedenje dolžna posredovati mladini, ne pa z nostalgijo po mladostniških letih, prekrivati realnost, ki je pustila globoke deformacije zavesti, ki segajo v naščas.

Berlinski zid v glavah še ni padel, trdovratnejši je od vsakovrstnih inačic socializma, ki je bil prav v Sloveniji v svetovnem merilu najbolj sofisticiran totalitarni sistem. Čeprav ni bil avtohton, ampak je bil prek slovenskih boljševikov uvožen iz SZ, se je z ustrahovanjem ljudi hitro prijel. Kajti samo prestrašen in nesvoboden človek je lojalen podložnik. Mnogi pa so celo postali sodelavci UDBE s čemer so si zagotovili lahka poklicna napredovanja, strokovne kariere, stanovanja, zaposlitev in druge ugodnosti. Raziskovalci tega obdobja navajajo, da je bilo vanjo »vpreženih« skoraj 1/3 aktivnega prebivalstva. Posledice tega so ostale do danes. Zato smo dolžni opozarjati na to, kako je bilo.

Socializem je v konceptu kolektivizem, kolektivizem pa, hočeš nočeš, po svoji naravi za svoje uveljavljanje potrebuje silo in ubogljive, prestrašene, predvsem pa od države ekonomsko odvisne ljudi. Izključuje pa vsako spontanost, inovativnost, konkurenco, spoštovanje tradicije ter pomen in vpliv svobodnega posameznika ter medijsko pluralnost in svobodo. Demokracija in socializem se zaradi državne lastnine izključujeta.

Ta seznam ni zaključen. Na vseh nas je, da ga dopolnjujemo za naše potomce in sedanje mladostnike, ki bodo odplačevali veliki vrednostni in finančni deficit, ki ga jim je zapustil ! Miselna bilanca je slaba, slabša je od materialne. Vendar ko družba doseže dno in začuti realna tla, potem gre lahko samo še na bolje. Ni bilo vse slabo, mnogo dobrih stvari in izkušenj ljudi, ki so trpeli, je vendarle ostalo za dediščino. Njim gre zahvala, da smo kot narod preživeli.

Solidarnost med ljudmi je bila večja od današnje, kajti revni ljudje so bolj solidarni od pre objedenih ljudi. Svet je bil tedaj v razvoju in vzponu, del tega se je dotaknil tudi nas, čeprav smo primerjalno gledano tako materialno, kot duhovno in intelektualno, po nepotrebnem usodno nazadovali in zaostali. Ključ zaostajanja je negativen odnos do resnice in svobode. Ta negativnost je bila imanentna samemu sistemu. Nesvobodni ljudje ne morejo biti ustvarjalni in produktivni. Suženjstvo je po vsem svetu propadlo, krščanstvo ga je uspešno zrušilo, ker je uvedlo pozitivni odnos do svobode človekove osebe. In ne nazadnje: kamena doba ni prenehala, ker bi zmanjkalo kamenja, pač pa ker so svobodni ljudje prišli do novih spoznanj.

Socializem in njegov »veliki oče, sin in sveti duh v eni osebi – maršal Tito, je bil cesar, ki nikoli ni postal nag, kdorkoli bi ga slekel, bi izgubil glavo ! Če ga primerjamo z današnjmi samodržci, je bil najbolj podoben severno korejskemu voditelju KIM IL SUNG – u, ki ga je tudi sam obiskal. Posnetek je na tej youtube povezavi ! https://www.youtube.com/watch?v=6dJka4X-62M

Ljubljana, 11. avgust 2015       Vili Kovačič, državljan K.  

Pripis: Današnja mladina ne pozna ne teorije, ne prakse socializma – opredeljuje se na osnovi praznih obljub – da bomo s socializmom vzpostavili raj na zemlji.

Na vseslovenskih vstajah je bilo zelo malo protestov za demokracijo, zelo veliko pa za povečanje represije nad drugače mislečimi. To je popolnoma v nasprotju z demokratično tradicijo celo nekaterih socialistov.

Cerkev je v tem pogledu večji realist, in je bolj napredna. Kot kompenzacijo za bogu dopadljivo življenje ljudem ponuja raj in zadoščenje v nebesih. Ponujanje socialističnega raja na zemlji pa je v bistvu mnogo bolj reakcionarna vizija, kot je obljuba raja v nebesih. Neresničnost slednjega se NE DA dokazati. Neresničnost iluzije socializma pa je dokazana. Pri tem krajše potegnejo dejstva, na koncu pa seveda ljudje.

Ampak še marsikaj manjka – med drugim tudi sledeče:

Povprečna delavska plača v SFRJ je bila 5-krat nižja od povprečne delavske plače v Nemčiji, ampak v šolah so nas učili kako v Nemčiji delavce izkoriščajo.

  • Stanovanje si dobil prej, če si bil član ZK
  • Vsi policaji so bili ZK
  • Vsi oficirji so bili ZK
  • Vsi novinarji so bili ZK
  • Vsi učitelji (no skoraj vsi) so bili ZK
  • Vsi direktorji (no skoraj vsi) so bili ZK
  • Vsi javni uslužbenci od malega vodje naprej, so bili ZK
  • Vsi politiki, jasno, so bili ZK vključno z opozicijsko ZDLS
  • Vsako podjetje je imel osnovno celico ZK in kdo je bil notri je imel prednosti (celo v Iskri Delti leta 1983 je bilo tako).

Zadnje novice

Sorodne vsebine