Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
Odločanje: živeti pomeni odločati se in delovati. In pri tem igra misel (način mišljenja) navadno ključno vlogo. Naše delovanje (dejanja) pa vedno izvršijo na svet nek vpliv, pozitivnega ali negativ nega. Zato naše odločitve ne zadevajo le naš uspeh (neuspeh) v življenju, nanašajo se tudi na moralnost (nemoralnost) našega delovanja. Zato se tu nameravam dotakniti nekega vprašanja: kako nek način mišljenja vpliva na to – na naše odločanje in s tem na način našega delovanja v svetu.
Način mišljenja: to ni nekaj samoumevnega, vsi imamo določene prirojene pogoje za to, vsak nekoliko drugačne, a pogojeni smo tudi glede družbenih, zgodovinskih, izobrazbenih itd. danosti. Izobrazba: tu neko znanje zahteva in razvija nek način mišljenja, in kakor neko znanje pridobivamo tudi desetletja, tako se istočasno v človeka vgrajuje nek način mišljenja, in s to »notranjo opremo« smo potem pogojeni, navadno za vse življenje, miselni vzorci in šablone imajo v naših možganih svojo vztrajnost, tega ne moremo menjati čez noč, kot srajco, bistvene spremembe spet zahtevajo svoj čas, tudi leta in desetletja.
Tu bi rad nakazal, kako nek način mišljenja, značilen za človeka moderne dobe, vpliva na način njegovega odločanja. Ta način mišljenja odločilno pogojuje znanje te dobe, tu zato nameravam osvetliti naslednji problem: ali to znanje vpliva v pozitivni ali negativni smeri? Zato se tu moramo dotakniti bistva modernih, se pravi empiričnih znanosti.
Moderno sta ustvarili znanost in tehnika, še vedno sta alfa in omega naše civilizacije, zato odločilno pogojujeta način mišljenja sodobnega človeka. Ali mu ta znanja in te spretnosti pomagajo pri odločanju? Ali pa morda glede tega vse to lahko deluje tudi v negativni smeri?
Odločanje in dogajanje sveta
Večina ljudi se zaveda ali vsaj sluti, da je uspeh njihovega delovanja močno odvisen od dogajanja sveta in konkretnih dogodkov, in da od tega nadnje prihajata sreča ali nesreča. Zato si ljudje prizadevajo čim bolje (s)poznati dogajanje sveta, znotraj katerega vsakodnevno delujejo. In tu se postavlja neko odločilno vprašanje: ali jim znanje in spretnosti, s čimer so opremljeni, pri tem spoznavanju pomagajo ali jih ovirajo? Pravzaprav bi jim to moralo pomagati, saj so moderne znanosti močno razširile naša vedenja o svetu, in pri tem nam pomaga tudi tehnika, če pomislimo na digitalno tehniko, vključno z UI.
Da, priznati si moramo, da se pri odločanju poslužujemo tega: svoje pameti, tega (racionalističnega) znanja in te naše (informacijske) tehnike. Moj namen tukaj je prikazati, kakšne pasti in zmote se skrivajo v vsem tem. In če gre za zmoto, gre nujno za zmoto glede poznavanja resnice o dogajanju sveta.
Prva in temeljna zmota, ki jo povzroča racionalizem – kuga moderne dobe. Ona povzroča postavljanje Razuma na prvo mesto, posledica tega je neka miselnost, po kateri je z Razumom in racionalističnim znanjem mogoče do te resnice in se zato v življenju pravilno odločati, se usmerjati. Zmota zato, ker gre pri tem znanju predvsem za znanost za tehniko (za visoko razvita orodja – VRO, o čemer sem že pisal). Materialna narava namreč deluje bistveno drugače kot orodja, kot stroji. Pri dogajanju sveta gre za nekaj mnogo bolj kompleksnega, nepreglednega, nekontroliranega, dinamičnega… . S pametjo in nekim znanjem ni mogoče do resnice o tem: »Meso in kri ne moreta spoznati resnice«, piše v RŽVB. Da, tu se spet nameravam poslužiti znanja iz teh knjig. Iz njih pa med drugim sledi, da je do resnice o dogajanju sveta mogoče priti, a ne s pomočjo »mesa in krvi«, ampak SAMO s pomočjo Duha: »Moj Sveti Duh RESNICE vam razodeva, kaj se dogaja na svetu«.
Tu pa smo še pri neki oviri, ki jo spet postavlja racionalizem: za spoznavanje resnice o dogajanju sveta je potrebno sprejemati, kar prihaja od »Duha resnice«, racionalizem pa to zavrača – s tem, da (v hotenju tudi to podrediti Razumu) si te stvari (npr. videnja) razlaga z raznimi teorijami, ki so konstrukti Razuma, a ne vsebujejo resnice. Toda ni potrebno le sprejemati, potrebno je to tudi razumevati, glede tega pa v RŽVB piše: »Izgubili ste čut za jezik mojega Duha«. Zakaj, pa daje vedeti naslednji stavek: »Zaslepljeni z racionalizmom ste pozabili na božje čudeže in božje poti«. Božje poti se nam razkrivajo po jeziku Duha, iz tega sledi, da racionalizem povzroča še nekaj: slepoto za te poti oz. oteževanje razumevanja jezika Duha. Postavlja se vprašanje, zakaj in na kakšen način.
Zakaj racionalizem povzroča to slepoto?
Slepoto za božje poti, se pravi za jezik Duha, preko katerega nam jih Beseda kot Pot kaže? Pot človeka: je iz dogodkov sveta, dogodke pa vidimo skozi videnja, pri njih pa gre za jezik Duha, ker videnje nastane ob srečanju božjega Duha z našim duhom. Razumeti ta jezik pa žal ni lahko, vsega tudi nikoli ne moremo razumeti, tega ne smemo niti poskušati. Kaj je pomembno pri razumevanju tega jezika? Vsekakor je odločilna praksa, se pravi čim več IZKUSTVA o (nočnih) videnjih. In tu bomo spoznali, da so za razumevanje tega, kar nam hočejo sporočiti, pomembne, če ne odločilne »podrobnosti«. Te mora biti človek sposoben opaziti, a si jih tudi zapomniti, in potem je potrebno še ostro opazovanje »malenkosti« v vsakdanjem življenju: kako se preddoživeti dogodki iz videnjskega sveta konkretizirajo v materialnem svetu – le na ta način se je mogoče učiti tega visokega jezika Duha.
Zakaj racionalizem otežuje to razumevanje, zakaj smo zaradi tega izgubili čut (ob-čutek) za ta jezik? Odgovor se skriva v dejstvu, da je (miselno) orožje racionalizma moderna (empirična) znanost, orožje te znanosti pa je MERJENJE – to je bistvo njene spoznavne metode. Zato je človek – racionalist usmerjen v nek svoj način spoznavanja stvari, ima to pot do resnice: z meritvami, s številkami, dobljenimi z merjenji. To močno pogojuje njegov način mišljenja, kar lahko otežuje razumevanje jezika videnj. Zakaj? Merjenje v človeku razvija nek način opažanja (mišljenja) stvari, kjer je človek izvežban v opažanju »enakosti in podobnosti« in v odmišljanje »zanemarljivih podrobnosti« – s tem se čim več stvari naredi za »merljive«. A pri razumevanju jezika Duha kot tudi pri opažanju le-teh v svetu in pri odločanju so ravno »malenkosti« navadno odločilne! Vendar, človek – racionalist jih ni več sposoben opaziti. Oziroma: za razumevanje jezika Duha se je potrebno zavestno strenirati. Toda čemu nam bo resnica o konkretnih dogodkih svet?
Racionalizem, materializem in odločanje
Znanost on tehnika, ki sta ustvarili moderno dobo, sta izvršili negativne učinke ne le na naravo, ampak tudi na družbo. In tu gre predvsem za racionalizem in materializem, kugo racionalizma razširja po svetu moderna znanost, v materializem pa je množice zapeljala moderna tehnika, z uporabo v tržnem sistemu (potrošništvo). Vse skupaj pa povzroča masovni pojav ateizma (brezboštva): »V ateizem vas je zapeljal duh racionalizma in materializma«. Posledica pa je stanje odtujenosti in velikega nereda v tej civilizaciji. Zaradi tega se bomo morali soočiti s problematiko odločanja.
Resnico o dogajanju sveta, o konkretnih dogodkih sveta bi morali poznati predvsem zaradi tega, zaradi odločanja sredi sveta. Uspeh naših delovanj je namreč odločilno odvisen od tega dogajanja, in od njega prihajajo tudi nesreče.
Prej sem opisal neko zmoto sodobnega človeka glede tega, ki izhaja predvsem iz kuge racionalizma, in ki jo bo treba v novi (po-moderni) dobi nujno preseči. Treba bo priti do odločanja s pomočjo Duha, v RŽVB piše: »Naj tvoje srce vodi Duh«. To je za človeka privilegij: »Tisti, ki jih vodi Duh, niso v nevarnosti«. To je logično, če razumemo, da je narava dogajanja sveta takšna, da vse to lahko pozna le Duh, ki prežema svet in ki vse vidi, sliši in začuti, in ki pozna tudi prihodnost. Kot že prej rečeno, Duh resnice resnico o dogajanju sveta človeku tudi razodeva, a tu se srečamo s problemom razumevanja jezika Duha, kjer je ovira spet racionalizem. Vendar pa (sem prepričan) nas bosta ravno racionalizem in materializem naše dobe postopno navedla k iskanju neke popolnejše poti do resnice (o dogodkih, stvareh, ljudeh sveta) – s pomočjo Duha. Zakaj? Zaradi nereda na svetu, povzročenega zaradi ateizma – posledice racionalizma in materializma, in zapletenega življenja s tehniko, je dogajanje sveta postalo še mnogo bolj nepregledno in dinamično, in problemi, ki jih moramo reševati, silno zapleteni, zato je še mnogo bolj očitno, da »meso in kri ne moreta spoznati resnice«, in tudi če si pomagamo s tehniko, vključno z UI. Torej, to stanje bo »katalizator«, ki nas bo usmerjal k iskanju resnice s pomočjo Duha – velika naloga za novo dobo!
Usmerjanje k višjim ciljem
Moderni dobi, kateri se čas izteka in ki je zame »pubertetna«, se pravi ne-zrela, naj sledi neka zrelejša doba, katere zrelost se bo pokazala predvsem v zasledovanju ne-materialističnih ciljev. Moderna doba – čas materializma, res znanje te dobe (empirične vede) kot tudi večina tehnike služi predvsem zadovoljevanju telesnih potreb in telesnim udobnostim. Zato ima pri odločanju večina od nas tudi takšne cilje: materialistične. Kateri pa naj bi bili »višji« cilji?
Gotovo je nekaj: naše odločanje poleg dogajanja sveta pogojujejo tudi cilji, ki jih s svojim delovanjem hočemo dosegati. Vendar pa materialistični cilji niso prava pot, zadovoljevanje telesnih potreb v življenju ne bi smeli postavljati na prvo mesto, če izhajamo iz evangelija: »Najprej iščite nebeško Kraljestvo…« (kar potrebuje duša). Vendar, naša doba tej poti, ki zahteva tudi odpoved, ni naklonjena, silnice te dobe, zaradi njenega racionalizma in materializma, vlečejo ljudi ravno v nasprotnih smereh, proč od cilja duše – nebeškega Kraljestva. Še več, to oboje je za dušo škodljivo, celo nevarno, racionalizem je kuga, smrtonosna za dušo, materializem povzroča življenje duše v temi, in zaradi te teme duša umira. Zaradi tega je naša civilizacija postala kultura duhovne smrti. Nujno se zato mora pojaviti odpor proti silnicam, ki vlečejo v to smrt, njim se je mogoče upirati le v iskanju tistega, kar potrebuje duša. S tem smo pri teh višjih ciljih. Zasledovanje le-teh nujno potegne za sabo revolucijo v odločanju, usmerjanju v življenju. In spet se pokaže, da bo to nemogoče brez Duha.
V iskanju te poti
Boriti se proti duhovni smrti: zavestno se upirati silnicam, ki jo povzročajo, a nujno se tudi ozavestiti tistega, kar jih generira (moderni znanost in tehnika). In iskati tisto pot, ki duši daje Življenje. Da je to najbolj pomembna (in najtežja) naloga za to dobo (in za novo dobo), izpričuje tudi naslov knjig, iz katerih navajam in ki so dane za rešitev naše dobe, ki nas je zapeljala v to krizo (RŽVB: »Resnično Življenje v Bogu«).
Tisto, kar potrebuje duša: nebeško Kraljestvo. In ker vanj vstopa tisti, ki spolni božjo voljo, gre za iskanje te Volje – če naj bi jo spolnili, jo moramo (s)poznati. In glede tega bom spet izhajal iz teh knjig, ki niso v nasprotju z evangelijem (ampak služijo njegovemu boljšemu razumevanju!), v evangeliju piše, naj najprej iščemo nebeško Kraljestvo, v življenju naj torej najprej iščemo voljo Boga, in v RŽVB je to potrjeno: »Naj bo moja volja bistvo tvojega vsakodnevnega življenja«. V tem je iskanje Boga: »Išči Me v mojih željah!« naroča tam Jezus. In še obljublja: »Vsakega, ki Me išče, bom podprl in mu dal svojo Moč. Moja Moč te bo podprla, zadržala bo tvoje padce«.
Iz teh besed sledi, da je ta pot (iskanja Boga) tudi varna pot, človek na njej potrebuje podporo Boga, ker od dogajanja sveta prihajajo nad človeka tudi nesreče, a ker se vse dogaja po volji Boga, se pravi tudi po delovanju Duha, ki je ta »božja Moč«, človek v življenju potrebuje tudi naklonjenost delovanja Duha.
Iskati to, kar Bog želi (njegovo voljo) pomeni iskati pot hoje za Kristusom – ker je to pot služenja Bogu, se pravi spolnjevanja njegove volje. Kako to pot najti, če je volja Boga za človeka tolikokrat skrivnost? Ne, Bog jo človeku hoče dati spoznati: »Moj Duh milosti prihaja, da vam podari popolno spoznanje moje volje«. To potrdi še naslednji stavek: »Steza Kreposti, ki te bo vodila k meni, je postavljena tako, da jo vsak lahko najde«.
S tem smo spet pri odločanju, usmerjanju s pomočjo Duha, še en razlog, da sprejemamo to, kar prihaja od Duha, a ta pot je privilegij: to je tudi pot do resnice o dogodkih sveta, to nam lahko razkriva le Beseda, ki pa vedno prihaja po Duhu, in ta prihod je milost (dar): »Če stopiš na Stezo Kreposti (pot hoje za Kristusom), ti bo Duh – nosilec Modrosti (Besede) naklanjal Modrost v izobilju«.
Tako se nakazuje, kako bi lahko izgledala »nova renesansa« kot prehod iz moderne v po-moderno (novo) dobo: marsikaj iz moderne, kar deluje škodljivo na dušo, bo treba radikalno spremeniti, preobraziti način mišljenja, še več, spremeniti najglobljo notranjo naravnanost: od antropocentrizma k teocentrizmu in od pozunanjenja k ponotranjenju. Človek moderne, izobražen in streniran v smeri (tehno)znanosti in tehnike, naj bi se opremil tudi z znanjem za spoznavanje resnice o dogajanju sveta in z znanostjo za pravilno odločanje v življenju. To vključuje tudi učenje visokega jezika Duha – zahtevna naloga! Tisto, do česar smo danes ravnodušni (nočna videnja) bo začelo igrati pomembno vlogo – ker edino preko teh znamenj lahko spoznavamo resnico o konkretnih dogodkih sveta, in ta resnica bo vedno pomembnejša!
Težnja sodobnega sveta: postati bogat in pomemben. Še ena težka naloga – temu se odpovedati, da, ta pot nujno vključuje tudi odpoved, odpoved slavi in bogastvu, iskanje ponižnosti in uboštva – ker je brez tega prihod Duha v dušo nemogoč! A edino takšne civilizacija (takih ljudi) nas lahko reši v sedanji okoljski krizi, do katere je prišlo predvsem zaradi zlorabe moderne tehnike v namen kopičenja zemeljskega bogastva, oboroževanja in nerazumnega večanja telesnih udobnosti.
