Ta naslov sem označil z »2« zato, ker sem enkrat o tej knjigi s tem naslovom tu že pisal, tukaj nameravam njeno vsebino komentirati nekoliko bolj natančno, ker sem knjigo medtem pozorneje prebral.
Med okupacijo je na tleh Slovenije prišlo do oboroženega spopada med dvema taboroma, med tradicionalnim in revolucionarnim, vendar je bil tu v igri še en, vojaško najmočnejši dejavnik, okupator, in okupatorji so bili štirje, kar je stvar še bolj zapletlo. Vendar, dva sta bila glavna: Nemci in Italijani, in položaj pod Nemci (Gorenjska, Štajerska) je bil precej drugačen kot pod Italijani (Dolenjska, Notranjska). Knjiga »Slovenski razkol« se ukvarja predvsem s situacijo v t. i. Ljubljanski pokrajini, ki je bila pod Italijani, se pravi z dogajanjem na Dolenjskem in Notranjskem, kar je po svoje razumljivo, kajti revolucionarni teror je bil v Ljubljanski pokrajini najhujši, ker Italijani niso znali ali hoteli ali bili nesposobni dovolj zaščititi domače prebivalstvo. A tudi tukaj so bile razlike med pokrajinami, ker je bilo delovanje partizanov od kraja do kraja različno, prav tako organiziranje prebivalstva proti njim (vaške straže, bela garda), tako se knjiga detajlno ukvarja s partizanskim nasiljem in načini odpora v Šentjoštu, v Rovtah, na Blokah, v Loški dolini… .
Nasploh je v knjigi zelo dobro dokumentirano in opisano, kako so razmišljali, se odločali in delovali vodilni ljudje na obeh straneh. Med obema taboroma so že od vsega začetka velikanske ideološke razlike. Tradicionalni tabor: tabor slovenskega katolištva in Cerkve, politično organiziran v stranki SLS. Revolucionarni tabor: sprva šibek, brez oblasti, revolucijo (boj s ciljem nasilnega prevzema oblasti) je začela majhna komunistična stranka, vendar z določenimi prednostmi, z izkušnjami dela v ilegali (ker je bila ta stranka v stari Jugoslaviji prepovedana), z izkušnjami iz španske državljanske vojne, in z nasilno ideologijo (cilj posvečuje sredstva, tudi ubijanje). Ali se tradicionalni tabor ni zavedal nevarnosti prihajajočega komunizma? Se je zavedal, dokaz tega so npr. Ehrlichovi Stražarji.
Moč partije je sprva majhna, a knjiga dobro opisuje, kako so komunisti spretno, s taktiko, z nasiljem in propagando večali svojo politično moč, npr. z ustanovitvijo OF. Partija je (po napadu Nemčije na SZ) začela odpor proti okupatorju in ta odpor monopolizirala, ga pod smrtno kaznijo prepovedala zunaj OF. Taktično: OF je dajala videz pluralnosti in vse- narodnosti, boja za svobodo, čeprav se je že od vsega začetka za njo skrivala in delovala partija, katere glavni cilj je bil prevzem oblasti. Okupacijo in NOB je partija spretno izkoristila za revolucijo. Že vnaprej je računala tudi z odporom, s protirevolucijo, saj je »razredni boj« sestavni del marksizma kot njene ideologije. Partija se ima za avantgardo delavskega razreda, ki naj ta razred osvobodi izkoriščanja in popelje v lepšo prihodnost, in del te doktrine je tudi to: da se za prevzem oblasti lahko izkoristijo neke izredne razmere, npr. vojna. Glede tega so bili komunisti povsem prepričani v svoj prav in v to svoje zgodovinsko poslanstvo, saj so v posesti znanstvene razlage družbe, torej popolne resnice.
Cilj njihovega boja je torej veličasten in opravičuje vse žrtve; kdor ni z njim, je proti njim in je njihov sovražnik, ki ga je treba odstraniti, zato je logično, da je partija začela z likvidiranjem svojih idejnih nasprotnikov. To njihovo »lahkotnost ubijanja« knjiga dokaj lepo opisuje, vsega tega nasprotna stran, tradicionalni tabor in sploh slovensko katoliško ljudstvo dolgo niso mogli razumeti, dojeti, ne zavedajoč se, da so soočeni z neko novo, tujo ideologijo: komunisti so trdi materialisti, ne priznavajo nič metafizičnega, Boga (če ni Boga, postane vse dovoljeno, greha ni!), ne duše, človek je zgolj telo in najviše razvita žival, snov je za komuniste edina realnost.
Zato ni čudno, da je bilo od VOS-a, po naročilu vodilnih komunistov, ubitih kakšnih tisoč Slovencev, preden je počila prva protirevolucijska puška. Cerkev in tradicionalni tabor sta se v taki politični situaciji, kakršna je v Sloveniji nastala med vojno in okupacijo, znašla v zelo težkem, neprijetnem, skorajda brezizhodnem položaju. Ali naj bo Cerkev (ki je v preteklosti že toliko naredila za narod, Slovenci brez nje v zgodovini po vsej verjetnosti sploh ne bi obstali!) za okupatorja, ki je zapiral duhovnike, nameraval izseliti 200 000 Slovencev in nasploh narod uničiti, ali naj se postavi na stran slovenskih komunistov in s tem na stran borbenega ateizma? Povsem nesprejemljivo.
Za komuniste je značilno tudi sovraštvo, razredno sovraštvo, v krščanstvu je sovraštvo greh, sovražnike je treba celo ljubiti, zato tradicionalni tabor govori o sovraštvu do komunizma (ker je popolna zmota), a ne do komunistov, oni so zanj nasprotniki. Vendar se je revolucijsko nasilje, teror partizanske (komunistične) med vojno tako stopnjeval, da je bil tradicionalni tabor (predvsem kmetje, nemočno ljudstvo na podeželju) prisiljen seči tudi po oboroženem odporu, ustanoviti belo gardo in iti po orožje tudi k okupatorju, k Italijanom, ki ljudem niso znali ali hoteli zagotoviti varnosti. Sicer pa: ali bi bil boj na lastno pest, mimo dovoljenja okupatorja, sploh možen?? Sicer je znano, da Italijani in Nemci tradicionalnemu taboru niso preveč zaupali, a Cerkev je ocenila, da je sodelovanje z Nemci proti komunistom neko manjše zlo, tako je škof Rožman domobransko prisego Hitlerju požegnal s sveto mašo.
Ali domobranci takrat (l. 1945) niso vedeli, da Nemčija te vojne ne more dobiti? Zagotovo so vedeli, a so natihem upali, da jim bo še pravi čas uspelo preiti na zavezniško stran. Vendar, vse skupaj je bilo za Cerkev in tradicionalni tabor slabo, ker so sedaj komunisti protirevolucionarje pred narodom zlahka prikazali kot sodelavce okupatorja in narodne izdajalce. In na koncu so bili obenem z Nemci poraženi tudi domobranci, partija jih je sicer vedno označevala za kolaborante, toda v velikih pokolih l. 1945 so se jih znebili kot idejnih in političnih nasprotnikov, kot ovire pri ustanavljanju totalitarne države, ki so jo nameravali začeti graditi. Da, med vojno je na naših tleh prišlo do spopada med tistimi, ki so hoteli demokratično državo, in tistimi, ki so načrtovali državo po vzoru SZ in boljševizacijo Slovenije. Toda ali ni v teh treh desetletjih tranzicije potekal zelo podoben spopad: med strukturami, ki jih je postavil komunizem in ki stremijo k ohranjanju svojih privilegijev, in med »pomladniki«, ki hočejo resnično, ne zgolj formalno demokracijo. Te zakulisne boje lepo opisuje Slivnikova knjiga »Kučanov klan«.
Za konec: treba je upoštevati, da je gledati na to medvojno dogajanje s te časovne distance drugače kot odločati se in delovati v takratnih izredno nepreglednih in nepredvidljivih okoliščinah. Po bitki smo generali vsi.
Franc Bešter, Zg. Besnica
