Sestra se obrne na fakina,
prosi za vsaj malce ga drobiža,
s tem da kupi kakšna dva obliža
in morda še malce vazelina.
Sestrica fakinova predraga,
ta se arogantno v brk ji smeje,
za drobiž me prosi kdaj pozneje,
v hiši, saj veš, sama je nesnaga.
Nisem kriva, bratec, za nesnago,
in še manj, da mi denarja manjka,
mošnja da je moja vedno tanka
in da je življenje silno drago.
To, da hiša od smradu zaudarja,
ve se, komu moraš pripisati,
dragi bratec, se ne znaš vprašati,
kakšnega imamo gospodarja?
Jaz dobila rada bi le svoje,
svoj zaslužek, drugega ne rabim,
vsakokrat na žalost pa pozabim,
kaj ime pomeni vendar tvoje.
