Na letalu, stojte, potnik slepi,
v delegacijo se jim je vrinil,
da njen član je, prav nesramno hlinil,
nujno tu potrebni so ukrepi.
Kdo sprejel je lumpa na letalo,
kdo zanj jamči, da je tega vreden,
kdo ga vrže iz letala, preden
bo vzletelo, kaj šele pristalo?
Dajte, no, stvari ni resno vzeti,
da je slep, seveda je slepilo,
da duhove z njim bi pomirilo
in da treba ga ne bo prijeti.
Da je slep, so rekli le pro forma,
sicer pa mu vid prav dobro služi,
zlasti ko z barabami se druži,
kar njegova vsem je znana norma.
Ko vzleti letalo, je neviden,
skrijejo v kabino ga letalsko,
v Moskvi pa pristane po padalsko,
ves poštirkan, vdan in silno priden.
Delegacije se izogiba,
češ da slepi vanjo pač ne sodi,
sam po mestu naokoli blodi,
a izda ga znana ruska hiba.
Ga posnamejo, ko se rokuje,
ruski fotografi in agenti
in še kakšni tuji eksponenti,
veliki ga brat pač opazuje.
Slepec naš pa se tako tolaži,
kaj potem, če v Moskvi bil sem viden
in če bil sem malce nepreviden,
da ujeli spet so me na laži.
Važno je, da so posnetki lepi,
in doma nihče da nič ne vpraša,
slepemu se vsakič prizanaša,
saj igrajo vidci, da so slepi.
