7.4 C
Ljubljana
sreda, 18 decembra, 2024

Resnica o Dražgošah ter o sodelovanju med gestapom in komunisti

Rada bi dodala še nekaj besed o dogodkih, ki se tičejo dražgoške bitke, tako kot jo pozna naša družina.

Po poljanski vstaji so se nekateri priključili Cankarjevem bataljonu na Pasji ravni. Poveljujoči med poljanskimi vstajniki je takrat dejal: »V Dražgoše pa ne gremo, tam bo pa vroče!« Kako je to vedel že takrat? Stric F. se je za razliko od očeta in še dveh stricev, ki so zbežali, napotil k »cankarjevcem« v Dražgoše. V bitki je bil ranjen. Tako kot vaščane so partizani tudi ranjence prepustili Nemcem. Ker ne poznam njihovega števila, pa tudi ne njihovih usod, bom opisala le to, kar se je zgodilo s stricem. Kljub temu, da so se Nemci strahotno znesli nad vaščani, so ranjencem rane oskrbeli. Gotovo so jih tudi zasliševali, a stric mučenja ni omenjal. Vrnil se je na svoje posestvo, občasno pa je moral na zasliševanje k gestapovski izpostavi na Bledu. Na zaslišanju mu je zasliševalec povedal nek podatek ter mu dejal, naj ga nikomur ne pove. Vsebino tega sta tako vedela le onadva. . Na ta način so ga preiskušali, ali je partizanski sodelavec. Stric je v opitem stanju nekim osebam ta podatek poveda. Naj povem, da so bile te osebe v tesnem stiku s partizani, zato je najbrž verjel, da to lahko stori. Preden je šel še zadnjič na zaslišanje, je to lahkomiselnost zaupal svoji sestri. Povedal ji je, komu je izdal, kar ne bi smel, rekoč: »Če me ne bo domov, vedi, kdo me je izdal Nemcem.« Ni se več vrnil domov, odpeljan je bil v begunske zapore in od tam v Dachau. Čeprav je dočakal konec vojne, se domov nikoli ni vrnil. Oče je poizvedoval o njegovi usodi pri nekaterih sointernirancih, a mu je vsak povedal drugačen odgovor. Iz tega je sklepal, da je nekdo poskrbel – nekdo od domačinov – da se stric ne vrne nazaj. Ni moj namen kogarkoli obtoževati, hočem le osvetliti dejstva in poudariti, kako tesno je bilo sodelovanje med komunisti in gestapovci, saj so se tako eni kot drugi znebili svojih zoprnikov.

Ko gledam kolone avtobusov, ki se vsako leto vozijo v Dražgoše in se od tam polni kričavih ljudi vračajo, sem zgrožena. Je res toliko tepcev ali hinavcev med nami? Kot da jih je vedno več, kljub literaturi, ki opisuje dogajanje, kot je bilo v resnici. Moj oče je pogosto dejal: s krvjo so komunisti prišli na oblast in prav tako bodo tudi odšli. S krvjo svojega naroda.

Opomba uredništva: Ime in naslov avtorice hranimo v uredništvu. Pripoved o resničnem dogajanju v Dražgošah si lahko preberete TUKAJ (zgodba Franca Kavčiča) in TUKAJ (pripoved Janka Pintarja).

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine