»Čudno je bilo takrat, jaz sem imel izredno srečo, da sem živ ostal,« se spominja zdaj skoraj stoletni Franc Erce iz Vodic na Gorenjskem. V zanimivem pričevanju nas popelje v čas po prvi svetovni vojni, ko je ministriral na Šmarni gori, Vodice pa so bile še zmeraj znane zaradi lažne vidkinje Johance, ki je hlinila kristusove rane in kar dolgo časa ljudi vodila za nos.
Franc je užival brezskrbno otroštvo, doma so imeli trgovino in gostilno, v mladih letih je postal igralec v ljudskih igrah in atlet – dejaven športnik v telovadnem društvu Orel. Po nemški okupaciji je bil prisilno mobiliziran v nemško vojsko in poslan na vzhodno fronto v Besarabijo. Tam si je prestrelil roko, poslali so ga v vojaško bolnišnico, nato pa na fronto na Poljsko. Ob prvem dopustu se je pridružil gorenjskim domobrancem na Smledniku ter se ob koncu vojne z njimi umaknil na Koroško. Angleži so jih z zvijačo, češ da gredo v Italijo, strpali na vlak za Jugoslavijo, kjer so padli v roke titovim partizanom. Franc je bil najprej zaprt v škofjeloškem gradu in pozneje v Šentvidu. Od tam so jih odvažali na morišča. Franc je zaradi starosti sodil v kategorijo ujetnikov, ki jih je komunistična oblast načrtno pobijala, toda po posredovanju dekleta iz partizanske družine so ga poslali domov. Vendar ni imel miru, saj ga je politična policija Udba stalno nadzirala in šikanirala ter zahtevala, da vohuni zanje. Franc se je skrival, nato so ga ujeli in obsodili na tri leta zapora. Po prihodu iz zapora je moral odslužiti vojaški rok, potem pa se je življenje zanj za silo uredilo, ustvaril si je družino. Pravo svobodo pa je užil šele po letu 1990, ko je padel komunizem in smo dobili samostojno državo, kar je bilo Francu v veliko veselje.
